Moje mesto sanj

O ti fuj….sem si mislila, ko se mi je dopoldanski sprehod spremenil v cmokajočo, blatno in mrzlo nožno kopel. Takšna zima je res najbolj bedna…povsod samo blato, mokrota, ves si usran od glave do pet…usrana je tudi Aša, ki pa je vse skupaj očitno prav nič ne moti. Kar se nje tiče, bi se kamot vrgla v največja blato, rila za miškami v najvčji zemlji in se za konec namočila še v prav zares nič kaj prijetno toplem in deročem tolmunu…blaro njej al kaj bi človek reku. Zame je vse skupaj manj zanimivo…sprehodi, ki jih sicer obožujem so včasih prava…ne bom rekla muka…največja radost pa spet ne. Sploh nimam več kaj za obut, ker se stvari niti približno ne sušijo tako hitro, da bi folgale vso to mokroto, nimam kaj oblečt…oziroma popravek…vedno znova oblečem isto “delovno uniformo”, v kateri sem pa pač umazana kot bi nonstop delala v kanalizaciji…v vsakem pogledu je vse skupaj prav bljak.

Čeprav me včasih še zamami, da bi šla bordat in noret po belih strminah, bi se po drugi strani prav z lahkoto poslovila od letošnje zime in ji zaželela, naj se ima fino, naj nas ne pogreša preveč, ko pa spet pride, pa naj pride prosim snežena…brez tega bljaka bljakastega. Potem se bova zopet lepo gleali…

In če fajn pomislim….kako lepo bo zopet zadihati v pomladno jutro, kako zelo fino bo v nos potegniti vonj prebujajoče se narave…in že zdaj mi je všeč melodija ptičkov, ki ob sončnem dnevu že prijetno žgolijo v vsakem grmu in opozarjajo, da pomlad zopet prihaja…se že vidim kako bova z Ašolinom v sončkem pomldnem dnevu nekje nabirali zvončke, pihali na trobentice in iskali teloh…ko bodo pa travniki in polja odeti v meni najljubšo rumeno…in bo vse v regratu…takrat pa…ah, sploh ni za govorit:)

Bi pripela sliko mojega čevlja in noge z današnjega sprehoda, ko sem telebnila na kolena, saj se mi je ene 30 cm vdrlo v blato…bljak, bljak, fej in fuj…zanimiva slika, ampak mi boste pač morali verjeti na besedo…

Lepe blatne pozdrave,

Lena

Dejansko se je nekaj spremenilo, prav drugače se zdi kot še kakšen mesec nazaj. Vedela sem, da je nekaj na tem, prav zagotovo. Tisti rob postelje, v katerega sem tako vztrajno zaletavala vsaj dva meseca, je vadar moral nekaj pomeniti. Včasih je pametno imeti oči široko odprte in dovzetne tudi za kaka taka opažjanja….

Zdaj, mesec dni kasneje…moja noga nima več modrice, tudi ne pomnim kdaj sem se nazadnje butnila v tisti zlobni rob. Očitno sva postala prijatelja, pa tudi moje misli so vedre in jasne, nič več rahlo potrte in zmedene. Morda je bilo res potrebno štartati na novo, mogoče sem samo tako bizi, da nimam časa razmišljati, kaj me v resnici moti, mogoč pa se je kaj resnično spremenilo. Bomo videli torej :)

Gužva v službi se počasi umirja…skrajni čas je že bil ker mi te neprespane noči po moje ne vplivajo ravno dobro na počutje, čeprav moram potrkati, zaenkrat uspešno kljubujem raznim prehladom, virozam, gripam…najbrž k temu pripomore to, da sem veliko zunaj, veliko hodim, skačem, se igram z Ašo.  Ona je res moje sonce…tudi če sem čisto na tleh, popolnoma utrujena…mi ona prinese toliko smeha in veselja, da tega človek, ki nima psa, sploh ne more verjeti. Včasih se zares, prav zares vprašam, če je ona zares pes. V svoji glavici skriva toliko idej in predvsem toliko entutiazma in brezpogojnega veselja in prijaznosti, da jo človek mora sprejemati drugače kot “samo psa”, ker ona to ni. Je moja razvajenka, moje veselje, moje sonce…je bitje, ki ima zagotovo največje srce:) Zadnjič sem v oni brala članek o psih terapevtih, tistih, ki pomagajo ostarelim, bolnim, invalidom…brala sem tudi o društvih, kjer lahko prostovoljci s svojimi štirinožci pomagajo krajšati dneve in risati nasmehe na obraz. In ja…dobila sem cmok v grlu in solzne oči. Zato sem se nehote začela poigravati z mislijo na to, da mogoče ne bi bilo slabo, če bi svoje veliko sonce delila z drugimi…s tistimi, ki nimajo te sreče…da bi tudi v njihova življenja vnesli nekaj svetlobe, iskrenega smeha in sončnih žarkov. Ob iskrivih pogledih, prijaznih poljubčkih in višku optimiza, ljubezni in miline moje male razvajenke, zagotovo nihče ne bi ostal ravnodušen…ampak…bomo videli, trenutno čas žal ni na moji strani…:S

Očitno moram skočit v Celovc…tako da…se slišimo:)

LP, Lena

PS: Hvala Tini za vse čudovite fotke

Ugotavljam, da je človek, ko je zmatran kar precej zmešan…če pogledam mojo trenutno situacijo in se dejansko zavem okoliščin v katerih se nahajam, brez pomisleka prasnem v smeh. Hehe, u bistvu sem kljub zgodnji uri, dolgemu delovnemu dnevu in samoti precej dobre volje. Ta pisarna mi bo še domača postala…ob pogledu nanjo pa bi mnogi zatrdili, da mi bolj domača skoraj ne bi mogla biti…

Danes je ta pisarna moje delovno mesto, moja sprostitev, moje prenočišče in moje edino mesto, kamor se lahko dam v tej preljubi Ljubljani. Vsega prebranega imam že zares poln kufer…in če mi v prihodnih dveh tednih kdo samo omeni besedo davkoplačevalec prisežem, da bom postala vsa zelena v obraz od jeze…ja, teh davkov imam za en čas res dovolj, hvala lepa. Ampak dobro…kup se je na vso srečo (ob pomoči dobrih ljudi seveda;)) drastično zmanjšal…in mislim da bom čez kako urco zadovoljno stegnila noge in si glasno oddahnila..:)

Današnji dan se je sicer razvil čisto drugače, kot sem planirala…plan je bil iti domov, lepo šikano ob eni normalni uri, pa se je tako obrnilo da bom noč preživela kar tu, opremljena z vsemi sredstvi, ki so potrebni za preživetje noči in celo za to, da ne bom jutri, ko za ostale normalne ljudi napoči nov delovni dan izgledala čisto preveč grozno. Skok na “quick bite” v center me je zavedel v zapravljalsko mrzlico…rezultat tega pa je par novosti iz trgovin, ki so sedaj na moji mizi…v glavnem…

Po vsem tem času bi se sama sebi zdela celo normalna, če se ne bi zalotila kako poplesujem na melodijo Karmen Stavec, zraven jem cedevito…na obešalniku pa se sušijo moje gate:))))) (da ne bo pomote ali čudnih misli…tam so zato, ker sem kupila nove, da se lahko jutri sprevblečem in sem jih nahitro oprala, da bodo suhe…op.a.)…adijo pamet…

Lepo in mirno noč želim…

Lena

…malo prej sem se z Ašo pogovarjala po telefonu…no ne ravno pogovarjala, jaz sem govorila in čakala kakšne bo odziv na drugi strani…:)  In ne…ne meša se mi:) Že cel dan ždimo v pisarni v Ljubljani, ker nam delo še vedno ne da miru…in nam ga še lep čas ne bo. Ampak se mamo pravzaprav fino…če odštejem, da imam vse prste in členke in vse otrplo in mrzlo od mraza…Damjan in Aša pa sta doma…in me pogrešata. Fajn občutek v bistvu….zato sta me prej poklicala kar oba. Damjan je rekel, naj pokličem Ašo in me dal na zvočnik…ob mojih klicih in prigovarjanju je mala radovedno opazovala in začela lupčkat (lizat) telefon…na koncu pa se je ulegla zraven njega in poslušala:) Srce moje malo pridno…

Ona je moja velika sreča od dneva ko sem jo prvič videla….zadnje dni, pa me na vsakem koraku preseneti nova “mala sreča”…naj bo to dobro razpoloženje, prijazna beseda, vesel nasmeh, objem…naj bojo to vsi prijatelji, ki so me obkrožali v prvih dneh letošnjega leta…naj bojo to fajni izleti, ki so se v preteklih dneh zgodili, otroški vriski in smejanje, naj bojo to vsi obiski, pogovori, pakti in ves smeh, ki sem ga bila deležna…naj bo to pogled na čudovito zasneženo poljano, ali na novo našravfane lučke v najinem stanovanju, naj bo to iskriv pogled, ali noro smešna zgodbica…naj bo to obujanje spominov, kartanje ali zgolj popoldan v službi…začetek leta še nikoli ni bil tako vesel, tako zabaven…in že dolgo se nisem počutila tako zares SREČNO….

ah…krasen občutek…

LOVE IT!

veliko takih trenutkov želim tudi vsem vam…

Lep večer,

Lena

Pa je minilo…z veliko pokanja sicer, a vendar tako spokojno, da si človek sploh ne bi mislil. Ker sem toliko jamrala kako ne vem kaj in kako bo za novo leto…se je zgodilo to, da sva na koncu spala kot ubita na kavču in nisva šla nikamor. V bistvu je bilo prijetno, čeprav sem bila nekam nemirna ko sem opolnoči gledala v zrak, kjer se je bohotilo na tisoče pisanih luči, pokalo in žvižgalo je pa itak tako, da je bila Aša čisto vznemirjena in navdušena ter zrla v nebo ravno tako vzhičeno kot jaz (ampak sem jo potem spokala nazaj v hišo, ker sem dobila občutek, da bo zdaj zdaj nekam zdivjala ker bo hotela loviti vse tiste lučke, ki pokajo nekje po zraku:)). Ampak dobro…nad začetkom leta 2009 se ne morem pritoževati…današnji dan je bil namreč fenomenalni. Preživela sem ga v prijetnem vzdušju (čeprav sem polovico dneva čistila stanovanje, da je zdej spet lepo:)) in v krasni družbi. Lepo je bilo obujat spomine na dogodivščine, ki bodo zagotovo za vedno imele ful poseben pečat v mojem srcu (pravzaprav razmišljam, da so ti spomini del popotovanja, ki bi lahko rekla da je tako, ki se zgodi samo “once in a lifetime”).

Jutri pa gremo s polno paro naprej, novim dogodivšinam, zmagam, uspehom, sreči in prijateljstvom naproti. Pravzaprav se prav veselim. Sem ravno zjutraj Damjanu rekla…le kaj se bo zanimivega zgodilo v tem letu? Pa je le skomignil z rameni in rekel “nič”…ampak…pustimo se presenetiti, morda pa dočakamo kaj ultra krasnega in posebnega;)

Ob tej priliki pa naj vsem bralcem zaželim iskreno vse dobro in lepo v letu, v katerega smo ravokar zakorakali…let it be perfect;)

…želim vam toliko optimizma, da ga boste
lahko dajali drugim;

toliko moči, da vas
ne bo zlomila nepopolnost sveta;

toliko miru,
da boste ohranili jasne oči

in predvsem veliko smisla za lepoto
tistih najbolj vaših trenutkov življenja.

(konec koncev so to trenutki, ki so zares pomembni;))

LP,Lena

Evo ga pa je tu D-dan…ali bolje rečeno D-večer…že odkar je padel mrak me na to spominja pokanje in žvižganje in bliskanje vsepovsod naokoli. Na srečo Aša en deluje pretirano vznemirjena, je pa sicer dvakrat hotela kao nalajati neko presunljivo žvižgajoče-pokajočo stvar. Bogi kužki, kaj si morajo res misliti o vsem skupaj? Mi mamo itak še prav srečo, saj do danes praktično ni nič pokalo…čudno, ponavadi imam v spominu, da je bilo veliko bolj glasno v decembru. Kakorkoli že…itak sem bila vedno ful proti petardam, v tem nikoli ne bom niti pomotoma videla kakršnegakoli smisla, kaj šele kakšnega užitka ali celo zabave. Veličastni ognjemeti vseh mogočih oblik in barv pa so mi sicer všeč, ampak…recimo samo za novo leto ali če se zgodi res kaj ful ful posebnega…in to je to. Tudi če tega ne bi bilo, me pravzaprav ne bi bilo prav nič manj.

Današnji večer se mi zdi čisto navaden, preseneča me celo to, da še nimam kake živčne vznemirjenosti v trebuhu (ta me sicer vedno spremlja na ta dan)…morda zato, ker bo to novo leto morda celo normalno. Ne morš vrjet, ampak mogoče celo res. Bomo sicer videli, ampak ajd…so far, so gud. Večerja je bila dobra, imam se fino, ni nekih velikih pričakovanj, recimo, da bo vse tako dokler ne grem spat. Glede na Damjana, ki že sedaj drnjoha na kavču je celo možnost, da novo leto preživimo kar doma oziroma vsaj v kaki mirni dobri družbi.:)

V bistvu komi čakam da bo konec tega leta…dost ga mam. Pa čeprav je bila velika večina ful fajna, zanimiva in odbita…v bistvu če pomislim se mi še nikoli ni zgodilo toliko pomembnih stvari naenkrat v enem letu, kot se mi je letos. Ampak…naj gre, naj se ma fajn, nam pa da priložnost za nov začetek, da poskusimo normalno zaživeti naprej brez vsega tega prazničnega pompa.

Lepo praznovanje želim danes vsem….in….po pameti;)

LP,Lena

You must be happy with yourself
You think you’re so much better than me
Why do you love to see me fail so much
’cause on that day you crawl back on your knees
Tell me who will save you

When there’s no one else around
And you can’t turn to me
Tell me where will you be
When it’s over
And all this pride you hold inside
Is gone
Tell me where will you hide
When it’s over
And everything you know is said and done
When it’s over, where will you run

Do your memories haunt your dreams
Do they simply seem to have a mind of their own
Tell me what the emptiness brings
When everything you know is everything but gone
Tell me who will save you

When there’s no one else around
And you can’t turn to me
Tell me where will you be
When it’s over
And all this pride you hold inside
Is gone
Tell me where will you hide
When it’s over
And everything you know is said and done
When it’s over, where will you run

You can’t hold your world together now
Everyone sees who you really are
When your castle crumbles at your feet
Don’t you run to me

When it’s over
And all this pride you hold inside is dying
Where will you hide?
When it’s over
And all this pride you hold inside has died
Tell me where will you hide
When it’s over
And everything you know is said and done
When it’s over, where will you run?

(*by 3 doors down -when it’s over)

Wherever you will be…wherever you will hide…wherever you will run…I’ll be the one that will save you…and don’t you ever forget that…