Moje mesto sanj

Nekam bi šla…nekam daleč, nekam proti soncu. Nekam, kjer nekaj časa ne bi rabila razmišljati o ničemer. Kjer bi lahko le ležala, gledala modro nebo, puhastne oblake, se nastavljala soncu in dihala zrak. Nekam kjer bi lahko Aša veselo in neumorno repkala naokoli in nekam kjer bi imeli ves čas na tem svetu. Zraven bi v travbi ležal tudi Damjan, zmatran kot vedno:), a vendar ves nasmejan…skupaj bi na nebo risala svojo zgodbo, sestavljala svojo pravljico in na oblačke risala svoje misli. In ja, vsi trije bi uživali. Vsake toliko bi se Aša vrgla na naju, tako kot zjutraj, ko se pride cartlat, brcala s svojimi nogami in opletala z jezikom. Mi2 pa bi cvilila in se je otepala, kar bi njo še bolj podžgalo:) Zatem bi vstali in se vriskajoče lovili po prostranem travniku…hm sploh ni slaba misel, res da ne:)

Ker pa sem tu, doma…utrujena in zmatrana, da se mi še živet ne lubi prav dobro, bomo zaenkrat izkoristili vsakodnevne sprehode za manjše odklope. Tako sem zdaj dva dni zapored skrbela malo za svojo kondicijo in vztrajno lezla v hrib:) Za včerajšnji podvig je kriva Tina, ki me je zvlekla na Košenjak. Ko me je zjutraj poklicala, sem ravno zlezla iz postelje. Telo še ni bilo pripravljeno na nič, slabost pa je opozarjala, da bo nujno potrebno nekaj pojesti. Tinin veseli: “a grema?” me je najprej presenetil, ker niti nisem vedela za kaj se gre, zato sem rahlo prestrašeno vprašala:”kam pa?”. Pa me je hitro razsvetlila, da je plan zlesti na Košenjak nad Dravogradom. “Prav” sem si mislila in pritrdila. Zunaj je sijalo sonce in v bistvu sem se veselila sprehoda po sončku in malo čvekanja ter gledanja kako pesjančki uživajo vsak po svoje. Pa me je zopet zalapnilo, ko sem na čisto nedolžno vprašanje “kk dolgo naju pa približno ne bo?” dobila odgovor, da je navzgor kake 3 ure hoda….”3 ure???? 3 ure navzgor??? a v klanc? v hrib? ne a se hecaš? kk pa naj prlezem zdej 3 ure v klanc, če trenutno še živim ne dobro?”…take in podbne izjave so panično vrele v telefon proti Tini. Ta je v smehu podledla in sprejeli smo kompromis, da se bomo peljali malo višje, od koder bomo navzgor hodili le še kako uro. Krasno, to bo pa super. In res je bilo, prav pasalo je…če seveda odštejem dejstvo, da sem prvo polovico poti klela v klanec kaj mi je tega treba bilo, ker če pa česa nimam, pa nimam kondicije z v hribe. Ampak ajde…potem je šlo čist na izi v bistvu, pa smo prilezli na vrh, na sonce, na sneg. Pravzaprav je bil lep dan,…:)

Danes pa sem se iz spečega stanja prelevila v dokaj normalno…skoraj pogojno normalno v bistvu, šele malo po 11 uri…pa sem pobnasala psa in oba mačkona in smo šli, na rajžo, na lepše, na sveži gozdi zrak, kakopak v hrib. Bilo je pa super…opazovati ašo, kako zelo navdušena je v gozdu, ko pri tem ko lovi storže poskakuje kot kakšen zajec, ko nima niti malo samokontrole in bezlja kot da se ji meša, ko nekaj neumrno išče, pa čeprav čisto na napačnem koncu. Res je faca. Faci pa sta tudi oba mačkona, ki dejansko greta zraven na sprehod. Hinko kar precej zraven Aša, Suši hodi skos bolj v ozadnju in se včasih malo pritoži, če ne bi šli že počasi domov, ker ma ona malo dovolj. Boh ne dej, da mačkona kaj zaostaneta in naju z Ašo izgubita iz vidnega polja…to je tak neutolažljiv jok, ko pa ju pokličem pa protestirata vse dokler ne prideta do mene:) Smešna sta:)

Tako…pa je konc še enega lepega vikenda…kakšna škoda pravzaprav…

Lep večer vsem,

Lena

Note to self: Ljubim: tvoj specifičn nasmeh, ki je samo zame…ko se prsti sredi noči prepletejo…nežen objem…tri kratke besede…močan stisk, ki pove več kot vse drugo…ko vidim, da misliš name…ko vidim, da ti ni vseeno…kadar greš zraven na sprehod…ko me poljubiš na lase, kar tako…ko me pohvališ…ko me postaviš na prvo mesto…ko tako dvigneš obrvi, ko ješ:)…ko se kremžiš, ko bereš teletekst, pa še vedno ne priznaš, da bi blo dobro it k okulistu…ko te skrbi zame…ko te je strah ko zajca, pa se delaš pogumnega:)…slikco sončnega zahoda na telefonu, ko cel dan delaš…

Vse kar ljubim je tik ob meni
vse kar si želim je utrinek iz sanj
hvala ti za jutro po dolgi temi
hvala za objem pod svodom neba

(Rattlesnake & Nuška Drašček)

Zadnji dnevi so precej naporni…v vsakem pogledu. Ker je bilo zdej kr nekaj časa tako čudovito obdobje, je moglo prit nekaj, da ga malo skali…kakopak. Pa še počutje mi zadnje dni ne prizanaša ravno. Ampak to vsaj vem od kod izhaja in to je trenutno pravzaprav tisto, kar me na nek način fila z energijo, da ne podležem toku okoliščin in se počutim čisto do kraja bedno.

Malo bitjece pridno raste, naslednjič, ko ga vidim, mu bom že lahko pomahala in mu rekla kako se ima:) On pa naj bi že veselo plaval naokoli. Sej v bistvu komaj čakam. Zaenkrat sem samo vesela, da vse poteka, tako kot mora, da rastemo in se razvijamo. Kaj drugega v bistvu ni pomembno:)

Trudim se biti mirna, počivat, se veselit in ne sekirat za nič, čeprav nekateri pač dobro poskrbijo, da se preprosto včasih moram. Pa nisem jezna, ne kje pa…razočarana pa res zelo zelo. Včasih me lahko kdo pripravi do tega, da se počutim res ko en navadn debil, kot najbolj nepomembno bitje na planetu, ko mi ne izkaže niti tisto malo spoštovanja, ki si ga zaslužim, niti malo obzirnosti, kot da čustva sploh ne obstajajo…in ko nekdo spozna svojo napako, bi bil iskren “oprosti” res tako težko izvedljiv? Je ponos res tako močan, tako brezobzirno butast? Je bolje, da te razžira slaba vest, kot da se opravičiš, greš naprej in morda dobro premisliš? Res…res se sprašujem vse to…in ne, ni mi jasno, niti malo.

Res je, da sem ženska, morda kot bodoča mamica čustvujem in se odzivam še bolj močno…ampak neke stvari pa imam razčiščene, neke stvari so mi kristalno jasne. sem na robu tega, da zaživim svoje življenje, s svojo, čisto svojo družinico, in nikakor ne bom dopustila, da bi moj mali sonček zaživel brez temeljnih vrednot…ni šans…vedel bo kaj je to ljubezen, vedel kaj je spoštovanje, vedel kaj je sreča in kaj je poštenost. Vedel bo kaj je čista vest in vedel bo, kako se jo doseže. Vedel pa bo tudi, da ljudje delajo napake, da je to človeško in normalno, ter da je normalno tudi, da se po napaki iskreno in iz srca opravičimo. Ker je to na mestu, ker je tako prav in predvsem zato, ker razočaranja s tem ne zbrišeš, pokažeš pa, da ti ni vseeno in da ti je žal.

Vedel bo tudi kaj je spoštovanje, tisto najbolj osnovno, človeško…vedel bo, da se moraš kdaj čemu odreči, se čemu prilagoditi, sprejemati kompromise. Vedel bo, da ni vse vedno tako kot sam hočeš, ker si hočeš nočeš odvisen od nekoga, ali pa je nekdo, ki računa nate. In vedel bo, kaj mu je na prvem mestu…kdo so ljudje,ki nekaj pomenijo in kdo so tisti, ki speljujejo na napačno pot…ja vedel bo. Vedel bo kdo so pravi prijatelji in kdo so tisti, ki so samo slab približek tistim prvim. Vedel bo kaj je ljubiti in kaj pomeni stati ob strani, vedel bo kaj je sonce, kaj je zrak, kaj pomeni biti vesel in kaj pomeni uživati.

In ja, z veseljem mu bom pokazala kje vzhaja in zahaja sonce, kje so najbolj skriti kotički na morju, kako mrzel je sneg in kako lepo je lahko življenje. Postal bo eden tistih, ki iz rumenega madeža napravijo sonce in nikakor ne eden tistih, ki iz sonca naredijo rumen flek…

Že misel na to me umiri, razveseli, Ašino repkanje in poljubčki pa mi narišejo smeh na obraz…v bistvu mi je prav fajn.:)

Lep večer,

Lena

Te blogovske igrice se očitno hitro širijo…tako sem bila spet potunkana v novo. Pobrskati sm morala med mapami s slikami, izbrati šesto mapo in v njej šesto sliko…jo napopat na blog in napisat kaj predstavlja in kaj se je takrat dogajalo…to je ta slika:

Posneta je bila pred dvema letoma na morju…na morje sma se odpravila skoraj na smrt skregana. Vem, da je bil razlog za to tao brezvezen, da bi si oba zaslužila en udarec s kladivom po glavi, ampak kaj čmo…ni bilo ne prvič in mi je čist jasno, da tudi zadnjič ne. Tako sma mrko gledala izpod čela kar par dni in tako poskrbela, da se ne eden ne drugi ni imel fino. Super, kajne?:)

Naj bo torej ta slika tu kot opomin, kako zelo neumen je človek lahko včasih.

Ker pa niti ne berem šestih različnih blogov, hkrati pa so bili skoraj vsi tisti, i pa jih berem že itak pofočkani…dam tole samo takole naprej…naj šest obiskovalcev moje strani, na svojih blogih objavi šesto sliko iz šeste mape…tako bo volk sit in koza cela:)

Lep sončen dan želim,

Lena

…ne ne, ne js…nekdo drug…bolj fajni, luškan, prisrčen…droben…topli, dišeči in samo moj…no, pa Damjanov seveda:)

Do tja je seveda še daleč in zgodilo se bo še marsikaj, predvsem meni, ki že zdaj to zelo občutim. Tudi Damjan posredno, ker sem (predvsem zadje nekaj dni) hudo tečna…hormoni, se tolažim:P

Sicer se še vedno sama spopadam z vsemi novimi občutki, ki me prevevajo…od tega, da se zbudim lačna, hkrati, pa mi je slabo, da najraje sploh ne bi vstala iz postelje, do tega, da sem že navsezgodaj popolnoma utrujena in bi po kake pol urce šla najraje kar nazaj spat…spopadam se s čudnim čustvovanjem, ki mi gre pravzaprav na žive, ko me vse tako gane ali pa prizadane…spopadam se z občutkom tečnosti, ki ga nočem, ampak si pa pravzaprav sploh ne morem pomagat. V glavnem…precej pestro je…že sedaj:)

Precej zmeden je najbrž tudi Damjan, ki imam občutek, da še sploh ni dojel, da se to zares dogaja in misli, da sem samo preprosto smotana…ampak sej bo…mislim, da mu bo zelo kmalu jasno, da se dogaja nekaj čudovitega. Potem bo srečen tako kot sem srečna js in vse moje muhe bo prenašal veliko lažje…zagotovo.

Zdržim še tole čudno razpoloženje kakšen mesec…potem pa bo spet lažje…samo toliko, da se navadim. Vesela sem pa itak že zdaj tako, da bolj ne bi mogla bit.

Trenutno si želim samo to, da bo moje malo bitje lepo raslo…da bo vse ok…to je vse kar si želim…

Lep dan,

Lena

Sploh ne morem verjeti, da sem padla v te blogovske igrice…pa sem skoraj upala, da bojo mene obšle…ampak me seveda niso. Tudi prav, nič zato…bom pa pač povedala kaj pogrešam…no problem…

Se mi zdi, da najbolj od vsega trenutno pogrešam kopalnico…mhm…najina še vedno čaka piko na i, upam da bom kmalu tole lahko črtala s svojega seznama pogrešanja…kaj še pogrešam…uuu, ja, pogrešam svojo zdravstveno kartico…poštenega najditelja prosim, če jo lahko vrne…ker zdaj moram it k zdravniku s papirnatim potrdilom in se počutim precej trapasto (in precej neodgovorno…:P)…pogrešam tudi bolj poln hladilnik…pa niti ne vem kaj si želim, da bi bilo not…lahko bi bil samo malo bolj poln…malenkost pogrešam tudi voljo do dela…zarad vsega kar mi zdaj dogaja, je le-ta malo poniknila (jo bomože dobili nazaj)…pogrešam tudi študijsko vnemo…ampak o tem niti ne bom…

V bistvu so te stvari, ki jih pogrešam pravzaprav tako nepomembne, da se počutim prav fino ob dejstu, da pa pravzaprav ne pogrešam skoraj ničesar. Kako kul:))

Kakorkoli že…bodi dovolj:)…če pa se bo pomlad narisala kar najhitreje in zadehtela v vsem svojem sijaju, se pa tudi ne bom prav nič pritoževala:)

Lep dan vsem,

Lena

PS: aha…kdo naj naprej pogreša…hm hm hm…bom rekla da Jasna (ker že dolgo ni kaj napisala (ti, ti, ti!!!), pa recimo Malimili):)

…zmedena, srečna…presrečna…prestrašena, totalno prestrašena…z nasmehom na obrazu, a hkrati se počutim, da bi se lahko kar zjokala…točno tako se trenutno počutim.

V trebuhu tisoč mravljinčkov vznemirjenja, straha, nepopisnega občutka, ki ga lahko občutiš najbrž res samo na tak dan. Kako zelo hecno…sploh ne vem kaj naj si mislim, kako reagiram, sploh ne vem nič več:) Kot bi danes obrnila neko čisto novo stran v svoji knjigi, ki je prazna, zaenkrat še čisto prazna, pa že zdaj obsijana s soncem…

Jao…kurjo kožo mam, povsod…:)…me zebe, mi je vroče…it’s hot and it’s cold…:)))

Grem pod tuš, da se zbistrim, ker trenutno itak nisem sposobna ničesar drugega:)

Človek včasih sanja, si predstavlja svojo pravljico…ko pa ga ta dohiti, še preden zares začne verjeti vanjo…pa…eh, dans ne morem napisat čist nič več:)

Reaching for something in the distance…so close, you can almost taste it…today is where your book begins, the rest is still uvwritten…. (Natasha Bedingfield)

Malo je temno, mirno…zunaj sneži…v ozadju glasba…opazim, da si tiho prepevam znano melodijo…vem, da sem še včeraj govorila, naj se zima preprosto poslovi, ko pa se tako prijetno počutim, ko gledam kako zunaj naletevajo snežinke, pa si mislim, naj se ji le ne preveč mudi:)

Lepe misli polnijo mojo glavo,  mojo dušo…hrepenenja, sladka pričakovanja in načrti za prihodnost…v ozadju Aškolin z veseljem gloda bikovko in kar na smeh mi potegne, ko se spomnim žarečih oči, silnega navdušenja in neumornega vrtenja na mestu s silno mahajočim repkom, ko sem ji jo prinesla…ob vsem tem je tudi delati lahko…:)

Ah ja…svet je lahko tako hitro tako zelo lepo:)

Lep dan, Lena