To jesensko vreme je še kar nekam turobno in predvsem mrzlo…kako zelo kul bi bilo, da bi bil oktober sončen, topel in ves odet v živopisano listje, ki ga veter nalahno raznaša naokoli in ti frfota pod nogami. Te listi so prav zares nekaj lepega in človeku dajejo nek tak prijeten filing…je pa tudi res, da je ta občutek pristen samo, če je zraven še prijetno jesensko sonce. Hm…lahko bi se podali na kakšen izlet…mhm, bo za razmislit. Js bi vsekakor nekam šla.;)

Komaj čakam, da bo najino stanovanje končano…vleče se ta gradnja ko razkuhan špaget. Ko pa bo enkrat fertik bo pa nenormalno fajn. Najbolj se veselim decembra, ko bo noter tako prijatno toplo, zunaj pa mraz in upajmo da tudi sneg, ko boma okrasila svojo smrekico, dala po njo svoja darila, si privoščila svojo večerjo in nasploh imam v glavi eno samo idilo.:) Prav res komaj že čakam zimo, čeprav sploh ne vem zakaj, sej je ja še poletje??? Ampak prav lušta se mi je…snega, borda, toplih kočic, pa Aškolina, ki bo ziher norel po snegu ko zmešan. Jupi, kk bo fajn:)

Aško me sicer malo jezi. Oziroma ne jezi me ona, jezi me njena noga. Še vedno šepa (občasno sicer), ampak še bolj kot to me pa straši dejstvo, da ji v nogi nekaj poka. Kot recimo poči, če imamo zastana kolena in počepnemo. Ker je mala pravi norc in nima miru niti minute, se vsak dan “skregava”, ko ji dopovedujem, da naj zaboga bo malo pri miru, ona pa gasa in šibat in noret, da me je kar groza. V normalnih okoliščinah mi je to sicer ultra fino, takole pa….me skrbi in to zelo. Jutri definitivno romama nazaj k veterinarju in zdaj pa res poslikamo noge…tudi če ne bo nič in je stvar precej banalna…bomo pa vsaj mirni. Ker takole je kar kriza, ko ne veš kaj je…strah te je, da ni najhujše, da je kaj ful narobe, po drugi strani upa in se prepričuješ, da ziher ni kaj takega…precej naporno to, vam rečem. Sploh ne vem kako bo, ko bom mela nekoč še otroke. Ob mački, psu in otrocih bom ja dobila živčni zlom od sekiranja kdo si bo kaj naredu, si je kaj naredu ali si lahko kaj naredi:))) Držim pesti, da bo Aško čimprej ok…pa se bomo veselo podili naokoli brez zadržkov (oziroma skoraj brez…malo omejitev pri tem malem norem spidotu preprosto mora bit!).

Zdej pa grem, ker se moram spraviti proti Ljubljani…na sestanek…upam da se bomo kaj produktivnega zmeili, res, bil bi že čas.

Lep dan,

Lena

Ne morem se ravno pohvaliti s kako delovno vnemo…delam pač ker moram, ker je treba narediti to kar je, drgač bi najraj delala vse kaj drugega. Predvsem me pestijo misli o moji študijski usodi, saj sem si letos dovolila eno usodno napako in si tako lepo in čist na kamot zasrala letnik. Ker sem dosle vedno imela nekako srečo, sem se zanašala na to da jo bom imela tudi sedaj, vendar mi je spodletelo. Vem da sem sama kriva, ampak se zato ne počutim ne slabš ne bolš. Kako se bom zdj vn spacala še ne vem, dejstvo pa je, da trenutno krvavo rabim študentski status, tako da bo treba nekaj naumit…kaj še ne vem, saj mi je po vodi splavala tudi back up varjanta…vpis na eno izmed višjih šol. Zdej se lahko samo tolčem po moji buči in si govorim kako sem lahko to dopustila, pa vem da mi ne bo pomagalo, zato ne bom storila nič. Upam da se zgodi nekaj, kar mi bo odprlo še ena vrata…in me rešilo iz tega položaja. Pustimo se presenetiti…malo je še časa (*se nonstop tolaži in čaka na najbolše*)

Mojo bogo malo Aško je kar iz lepega doletelo šepanje. Čemu in zakaj še ne vemo, pa tudi po današnjem obisku veterinarja si nismo nič bolj na jasnem. Vse sicer kaže, da je vse skupaj posledica hitre rasti, ampak me vseeno žre, ker je mala res moj svet in nočem da gre karkoli narobe. Sicer ni hudo z njo, ona bi kar veselo norela naokoli in se mi zdej kar malo smili, ko mora malo več počivati kot sicer. Jo pa pač še malo več crkljamo. Tukaj pa nekaj slikic, kako se mala bejbika valja po kavču. :)

Aškec gleda TV

Aško je malo zmatran:)

Se bom malo obliznala…:P

Zeh zeh…:)

Lep dan,

Lena

Jao, jao…sej bi se rada otresla trahu, pa se ga ne znam. Preprosto me je strah. Tudi danes ni nobena izjema. Danes je stanje celo presenetljivo dobro…celo nisem že popolnoma živčna:) Pravzaprav, če odmislimo to, da me “preventivno” že par dni “boli” celotno zobovje s čeljustmi in glavo vred in da se mi je danes sanjalo, da so se mi ob ugrizu zobje lomili kot za stavo in občasnih trenutkih slabosti, ko se spomnim kam grem danes…bi lahko celo rekli, da sem ok in da me ni strah. :P

Držite pesti, da me ne bo razvrtala….

:x

Lena

Vse stvari počasi rastejo, dozorevajo, dobivajo nek nov pomen, porajajo se novi občutki, ki so v bistvu čisto zanimivi in jih sprejemam z velikim pričakovanjem, oblike se kristalizirajo in kmalu mi bodo stvari precej bolj jasne, tudi moja mnenja o stvareh samih. Začenjam se zavedati kaj je tisto, kar mi je pomembno, kdo je tisti, ki kaj pomeni, katere so stvari ob katerih sem srečna in kaj mi na usta nariše najlepši nasmeh. Vem tudi kaj me zlomi,…še vedno pa ostajam isti terc v istih stvareh.

Že nekaj časa se mi po glavi mota misel, da zdej je pa res čas, da se enkrat za vselej zberem, se postavim zase in rečem: NE!…ko je dovolj je dovolj. Ne smem pustiti, da materialni svet zavlada nad mano, ko pa imam tisto drugo, lepšo plat življenja toliko raje. NE! je torej besedica, ki si jo moram ponavljati v svoji glavi znova in znova in znova in ZNOVA, dokler je ne bom imela poln kufer, ali pa mi bo prišla toliko v podzavest, da si jo bom morda upala kdaj celo izreči…če bom faca, celo na glas. :P Postavljam se na svoje noge in vedno bolj in bolj spoznavam svet, ki me obdaja…zdi se mi tako raznolik, da kar slutim kako se vsakemu izmed na ponuja vrsta priložnosti, kako v bistvu lahko vsak dan doživiš kaj zaradi česar se ti lahko smeji, da si v bistvu lahko ponosen sam nase, ko veš kaj pravzaprav zmoreš…in ravno zaradi tega je potrebno naučiti se ločevati med zrnom in plevelom…da bo trenutkov obdanih z nasmehom in neprespanih noči še manj:)

To poletje je bilo lepo, krasno, čudovito…spoznala sem nekaj čudovitih ljudi, doživela nekaj magičnih trenutkov, ostajala na plaži do sončega zahoda in spoznavala svet skozi oči nadobudne pasje princeske. Je lahko še kaj lepšega?

Ko se takole vsi trije po večerih natlačimo na naš kavč…lahko pomislim samo: “Ah ja, men je fajn!”:)

In obljubim…od zdaj naprej, se spet redno (kar se da) oglašam;)

Lahko noč,

Lena

Tukaj je torej Asha - my wish, my hope and my desire…je več kot izpolnitev, Aša se mi zdi čista popolnost!!

Pa nisem več slabe volje, niti približno…ne s od slabe volje ne več. Kako bi le bla, ko pa se mi dogajajo same lepe stvari:) Čeprav sem na trenutke malo živčna, ker se stvari premikajo malo počasneje, kot bi si želela in se mi morda iz te živčnosti tudi moje razpoloženje malo menja, pa me to ne skrbi preveč, saj se mi zdi, da bo od zdaj naprej itak samo še fajn.

Trenutno me ovira zgolj fax, ki me veselo opominja, da imam še marsikaj za postoriti, ker sem si stvari tako veselo prelagala, da mi je kar za čestitat. Sem čist padla not v delo, ki me res veseli in potem se je zdel fax pač kot nekaj ka “že nekako bo”…pa sej bo, ampak res ne bi pa rada dopustila kakšne možnosti, da slučajno ne bi bil, ker bi me v tem primeru doma razsekljali kot kakšno suho salamo:))

Tako da sem se v bistvu odločila, da si vzamem malo študijskega dopusta, se posvetim faxu, da mam potem vesleo in brezskrbno poletje in samo še uživam.

Pridno nabiram tudi zalogo pasje opreme, odštevam dneve, ki na mojo srečo in neizmerno veselje kar hitro kopnijo in komaj, komaj, KOMAJ čakam, da pride moja najlepša, najbolj fajna in sploh najbolj zaželjena princeska končno k meni domov. V nedeljo sem jih imela čas spoznati…male črnuhece, ki so tako prisrčni, da se človeku kr srce smeji, ko jih gleda, hkrati pa tako mehki, da jih kar ne bi spustila iz rok. Že od vsega začetka, odkar jih je Jasna sploh prvič opisala…imam svojo favoritko. In kakor trenutno kaže, bo prav tista mala črna pupika postala moja…je lahko še kaj lepšega??? Pa sej v bistvu mi je vseeno, ker so vsi taki, da bi jih človek kar pojedu.
Sploh ne morem verjet v bistvu, da bom končno dočakala tisti trenutek, ko bom domov prinesla tako zaželjenega in že vnaprej oboževanega mladička. Kako sem pred dvema letoma odkrila Jasnino stran, se niti ne spomnim več…vem pa, da je bila to ljubezen na prvi pogled. Ti črni psi so se mi usedli v srce, tako zelo, da me nobena stvar več ne bi mogla odvrniti od tega, da bi imela enega takega samo zase. Ko sem jih imela v teh dveh letih še čast spoznati…na razstavah, srečanjih, zdaj tudi v domačem okolju, sem ugotovila, da nisem falila. Da je prav to pasma, kakršno hočem in si jo želim že odkar sem se prvič zavedela, da so mi psi zares všeč, da jih imam rada.
Skupaj s psi, sem spoznala tudi nekaj krasnih ljudi. Se pravi…je lahko kaj lepšega?:)

Pričakovanje male Aše je tisto, kar mi polni moje dneve. Imam občutek, da govorim le in samo še o tem. O čem drugem se mi niti ne ljubi razmišljat, vse drugo se mi zdi skoraj nepomembno (edin stanovanje no:P)…samo še Aša, Aša, Aša…že sanjam o tem, ko se vozim z avtom, ko sem kje, hm…mogoč se mi že meša:)) Jao…

Jasna je rekla, da bo jokala, ko bo morala dati male stran…veš Jasna, mislim, da bom tudi js…od sreče:)

Lep večer,

Lena

Treutno se izteka že drugi tak dan…ko sem preprosto sitna, ko vem, da me nekaj muči, kot tudi vem, da razloga za to pravzaprav sploh nimam. Res ga nimam, niti enega čisto, čisto malega ne. Vse štima. Mah bedno, to je edino kar lahko rečem, v silnem upanju, da me to čimprej mine. Ker to mi res ni v nobeno veselje.:(

No kakorkoli že…bom se jutri potrudla in napisala kaj več, dans sem res prav čist adijo.

Lep večer,

Lena

In kaj se je v resnici zgodilo v vsem tem času….fijuuuu (*globoko zajame sapo in se pripravi, da bo karseda hitro zdrdrala ven vse, kar se je nabralo v zadnjih nekaj tednih*)…

Najino krasno vzhajajoče gnezdece je dobilo že nekaj svoje oblike. Zdaj točno vem kako velika bo spalnica, kje pridejo lučke, kakšen bo pod, vse vem:) Damjan in Žiga sta se izkazala kot prava zidarja in prav mojstrsko postavila stene. Ta vikend nas čaka kitanje, pa upam da morda tudi že strop, da bo potem vse parajt za bolj zabavna (vsaj zame) opravila. Na meni bo tako obvisela odločitev o barvah oken, vrat in sten, poličkah za okna,pa seveda še druge sladke stari, ki sodijo zraven. Komaj čakam, da bom lahko še jaz kaj sodelovala, ker pr zidanju bi bila es vse prej kot v pomoč:( Žalostno, a resnično. Vem tudi kako bo izgledal spodni del…kje pride laminat, kakšna bo barva, kje bo wc in kje kopalnica…cem tudi že deloma kakšna hčem da je, čeprav sem prepričana da se mi bo hudo zataknilo pri barvi in izbiri ploščic, ker jih je na tržišču toliko, da me že sedaj glava peče:) Ampak, po drugi strani pa se tega izbiranja že nenormalno fejst veselim. Če bo šlo tako naprej bova do poletja že živela “na svojem”. Srčno upam, da nama ta plan uspe…potem greva vmes lepo na morje, da dobiva nov elan in potem zopet en ruker, da bo do jeseni vse tipi topi in tako kot mora biti. Prepričana sem, da bo krasno…čeprav se rajš ne bom preveč veselila, da ne bo pol kaj narobe.

Ampak, dragi moji, ta novica niti ni največja. Končno, končno, končno, KONČNO sem dočakala nekaj, česar se veselim in pomalem hrepenim že skoraj 2 celi leti. V noči iz 1. na 2. april se ja mamici Pii skotilo 6 malih črnih kepic - pet punčk in en fantek. Malčki so že zdaj prava paša za oči in balzam za dušo je poslušati o njihovih majhnih posebnostih, čeprav so zaenkrat še popolnoma nebogljeni. Kako komaj čaka, da jih bom lahko prvič videla, prvič počohala ta mehki puhek in se prvič počutila, kot da je moja goreča želja že skoraj izpolnjena. Letošnje poletje bo zares polno sprememb…in to takih fajnih!:)

Ni čudno da že komaj čakam…ampak gremo raje lepo počasi, da ne bo nas kaj ujelo nepripravljeno. Preden pride Aša (ja, tako bo srčici ime - zakaj tako razložim ob pravem času:)), je potrebno še urediti bivalne pogoje, kupiti box, igračke, posodice, blazine in vse kar spada zraven, treba je zaslužit še malo denarja in spravit fax pod streho…skratka opravil je še mnogo. Ampak, mislim da bodo ravno zaradi čudovitih stvari, ki se obetajo, te stvari mnogo lažje izvedljive kot bi bile sicer.

Tako da, čop,čop…delo me kliče:)

Lep prisrčen pozdrav,

Lena

V glavnem celo zgornje nadstropje smo rešili ne potrebne navlake, zruvali vn tudi star tapison in kar naenkrat je bil prostor kar precej večji. Naenkrat se mi je zazdel naravnost imeniten, prostoren, svetel, velikih oken in ravno prave velikosti. Že sem imela v glavi, kje bo kaj stalo, kakšne barve bo, kako bo kaj obrnjeno in bila v tej svoji domišljiji čisto navdušena. Seveda pa je do uresničitve tega cilja še kar dolga pot…treba je postaviti eno veliko steno, pa eno manjšo za spalico, treba je po celotni površini položit laminat, zamenjat ploščice, naredit okolju prijazno kopalnico, morda prestavit vhodna vrata, zgraditi posebno predsobo, kjer bodo omare za čevlje in obešalniki za jakne, da ne govorim, da je potem treba še vse opremit. Hm…najbrž bo šlo še kar precej časa, živcev in denarja v ta projekt, vendar imam občutek, da se bo splačalo.

Če bo vse po sreči, bo moj 25. rojstni dan (:s) eden najlepših ever…dobila bom namreč lastno stanovanje in najbolj mojo malo krasno psičko, ki zdaj že veselo brca v maminem trebuhu. Kako bo fino…ne dvomim, da se mi bo zmešalo o sreče. Že zdaj se mi malo, ko samo pomislim. :)Seveda bo svojo posteljico v novem stanovanju dobila tudi Suši, ki bo tam kraljevla prav tako, kot kraljuje pri nas doma. Kje pa bo spala, pa naj se sama odloči, malika;)

KOmaj že čakam, da me pustijo z vajeti in se lahko s “polnim žepom” denarja zapodim v Ikeo in druge pohištvene trgovine. Že vidim, da bom čisto nervozna, ko ne bom vedela kaj točno izbrati in možni so tudi številni prepiri z Damjanom okrog cen, ampak na koncu se bova najbrž že nekako uskladila. Konec koncev si to delava skupaj, tako da se bova mogla.

Nič, grem še malo počit, potem pa šibam na pilates. Je treba še kaj zase naredit.

LP,Lena

Nič se mi ni dalo, popolnoma nič…ko se je Žiga (priden) spravil v službo, sem se tudi jaz premaknila v sosednji prostor in po moje nadaljnje pol ure igrala na namišjeno kitaro…in se hkrati jezila, ko sem kakšen ton falila. Čeprav če dobro pomislim, če bi me kdo snemal, bi bil najbrž moj obraz v tistem trenutku kot kakšen kamen, ker se mi niti enega samega čustva, če tako rečemo ni lublo prikazat na obraz.:)

Kar smešno dopoldne moram priznat…nekje okrog 12h sem se v “hudih mukah” nekako le spravila ven v dokaj sončen dan in ker se mi ni lubilo prav nič drugega, sem šla malo po trgovinah. Seveda brez kakšnega resnega namena, da bi si karkoli kupila, pa vendar:) Na koncu sem si:) Poleg tega pa poznam vse cene laminatov in ploščic, pa tudi sedežnih garnitur in kuhinj…jao, komaj čakam da si začnema opremljat stanovanje, že kar vidim, da bom bogega Damjana spravljala ob živce z mojimi blaznimi idejami in izjavami: “Pa nema mela tk, to je grdo. Ne js ne bom. Ja tej pa nč…ne, sam uno je res ful lepše, pa dej na, a ni pojnt v tem, da se boma tam fajn počutla pa da bo nama všeč???” Iiiiiii, fajn bo…Damjanu pa že sedaj želim mirne živce in velik prag tolerance:P

Kakorkoli že, nekje okrog pol dveh se mi je uspelo privleči v službo. svaka mi čast a ne? Ampak kaj, ko sem v istem trenutku ugotovila tudi, da sem lačna…mah, danes je očitno tak dan, jebat ga, tut taki dnevi morjo bit, kaj čmo.

V upanju na boljši in vsekakor bolj energijsko poln konec dneva vas lepo pozdravljam,

Lena