Vsega po malo
Pa dej bogi moj blogec, spet sem ga čisto zapustila. Naj to opravičim z obilico dela, ki sem ga imela v preteklih dneh in pa dejstvom, da mi je zopet crknil računalnik. Presneta kišta! In sedaj bom zopet kakšne tri tedne brez računalnika, kar mi predstavlja kar precejšnjo težavo, saj se praktično vse moje delo vrti v povezavi z računalnikom. Pa…se bom že znašla na kak drug način.
Še vedno mrzlično iščemo stanovanje za nas…ponudba je obupno slaba, izbira še slabša. Tako da sem na trenutke že tako razočarana nad vsem, da bi kar po hitrem postopku spokala vse kufre in dala gas na Koroško. Ampak letos preprosto moram še bit v Ljubljani…imam par načrtov, ki jih je letos treba realizirat, potem pa lahko romamo nazaj:)
Tako da…če kdo pozna koga, ki oddaja kako lepo dvosobno stanovanje v Ljubljani, po normalni ceni…prosim, let me know!!!:)
Bliža se konec današnjega delovnega dne, ne čaka me nič več razburljivega, veseli pa me tudi dejstvo, da je že četrtek in tako jutri že grem nazaj domov. Jupi!:) Se mi zdi da je zadnje čase to edina stvar, ki se je res veselim…it domov. Bom resno mogla pogruntat način, da bom znala še v Ljubljani kaj uživat. Mislim da se bo to popravlo takoj prvega oktobra, ko bomo zopet vsi v Ljubljani. Potem je vse skupaj že bolj znosno:)
Zadnjič sem cartlala male mucice, ki jih je Kaja (mama od moje Suši) dostavila na naš prelepi svet nekje dva tedna nazaj. Mali štrukeljčki so še čisto nebogljeni, ravno odpirajo očke, in se malo plazijo naokoli. Kako lepo jih bo opazovati kako bodo rastli…čaka pa me tudi zahtevna naloga, da tem malim nadobudnežem najdem nov topli domek. Upam, da se bodo našli dobri ljudje, ki jih bodo sprejeli k sebi. Se pravi…če kdo koga pozna…sej veste kako to gre, prosim!
Ob priliki prilepim še slikice malih kjutijev!
Takole, ura je čas in jaz šibam domov…se pišemo…upam da že jutri no! Ne smem zopet pozabit.
Ajde, mejte se lepo in uživajte v sončku!
Papa,
Lena