Zadnji dnevi so precej naporni…v vsakem pogledu. Ker je bilo zdej kr nekaj časa tako čudovito obdobje, je moglo prit nekaj, da ga malo skali…kakopak. Pa še počutje mi zadnje dni ne prizanaša ravno. Ampak to vsaj vem od kod izhaja in to je trenutno pravzaprav tisto, kar me na nek način fila z energijo, da ne podležem toku okoliščin in se počutim čisto do kraja bedno.

Malo bitjece pridno raste, naslednjič, ko ga vidim, mu bom že lahko pomahala in mu rekla kako se ima:) On pa naj bi že veselo plaval naokoli. Sej v bistvu komaj čakam. Zaenkrat sem samo vesela, da vse poteka, tako kot mora, da rastemo in se razvijamo. Kaj drugega v bistvu ni pomembno:)

Trudim se biti mirna, počivat, se veselit in ne sekirat za nič, čeprav nekateri pač dobro poskrbijo, da se preprosto včasih moram. Pa nisem jezna, ne kje pa…razočarana pa res zelo zelo. Včasih me lahko kdo pripravi do tega, da se počutim res ko en navadn debil, kot najbolj nepomembno bitje na planetu, ko mi ne izkaže niti tisto malo spoštovanja, ki si ga zaslužim, niti malo obzirnosti, kot da čustva sploh ne obstajajo…in ko nekdo spozna svojo napako, bi bil iskren “oprosti” res tako težko izvedljiv? Je ponos res tako močan, tako brezobzirno butast? Je bolje, da te razžira slaba vest, kot da se opravičiš, greš naprej in morda dobro premisliš? Res…res se sprašujem vse to…in ne, ni mi jasno, niti malo.

Res je, da sem ženska, morda kot bodoča mamica čustvujem in se odzivam še bolj močno…ampak neke stvari pa imam razčiščene, neke stvari so mi kristalno jasne. sem na robu tega, da zaživim svoje življenje, s svojo, čisto svojo družinico, in nikakor ne bom dopustila, da bi moj mali sonček zaživel brez temeljnih vrednot…ni šans…vedel bo kaj je to ljubezen, vedel kaj je spoštovanje, vedel kaj je sreča in kaj je poštenost. Vedel bo kaj je čista vest in vedel bo, kako se jo doseže. Vedel pa bo tudi, da ljudje delajo napake, da je to človeško in normalno, ter da je normalno tudi, da se po napaki iskreno in iz srca opravičimo. Ker je to na mestu, ker je tako prav in predvsem zato, ker razočaranja s tem ne zbrišeš, pokažeš pa, da ti ni vseeno in da ti je žal.

Vedel bo tudi kaj je spoštovanje, tisto najbolj osnovno, človeško…vedel bo, da se moraš kdaj čemu odreči, se čemu prilagoditi, sprejemati kompromise. Vedel bo, da ni vse vedno tako kot sam hočeš, ker si hočeš nočeš odvisen od nekoga, ali pa je nekdo, ki računa nate. In vedel bo, kaj mu je na prvem mestu…kdo so ljudje,ki nekaj pomenijo in kdo so tisti, ki speljujejo na napačno pot…ja vedel bo. Vedel bo kdo so pravi prijatelji in kdo so tisti, ki so samo slab približek tistim prvim. Vedel bo kaj je ljubiti in kaj pomeni stati ob strani, vedel bo kaj je sonce, kaj je zrak, kaj pomeni biti vesel in kaj pomeni uživati.

In ja, z veseljem mu bom pokazala kje vzhaja in zahaja sonce, kje so najbolj skriti kotički na morju, kako mrzel je sneg in kako lepo je lahko življenje. Postal bo eden tistih, ki iz rumenega madeža napravijo sonce in nikakor ne eden tistih, ki iz sonca naredijo rumen flek…

Že misel na to me umiri, razveseli, Ašino repkanje in poljubčki pa mi narišejo smeh na obraz…v bistvu mi je prav fajn.:)

Lep večer,

Lena

This entry was posted on Thursday, March 12th, 2009 at 7:52 pm and is filed under Razno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.