Danes sem imela pa kar pester dan…tk je pr mn, en dan hudo jamram, že drugi dan pa lahk cel dan letam okol. Zjutraj sem se podala proti mestu, saj sem si mogla dat delat potni list. In glej ga zlomka, pridem na upravno enoto in mi najprej rečejo naj se grem slikat, češ da tista slika, ki sem jim jo vztrajno molila pred nos ne velja. Ok, ok si mislim, pa se grem slikat. Pri fotografu me zopet posadijo na tist neprijetni stol, gledat sem morala čisto naravnost, boh ne dej, da bi si drznila nasmehniti… Rezultat je bil kot ponavadi - obupn! Ne maram slik za dokumente, ker so čist preveč ivl. Kot da bi hotli iz človeka izvabit najhujše:( No sicer pa so s temi novimi (kakimi že?) geometričnimi…ne…hm…biometričnimi potnimi listi prišla tudi neka specialna določila glede slik, ko te pol celga z nekimi šablonami premerijo, da ja ne bi blo kaj narobe. No in ko mi je fotograf reku, da naj bi bila slika ustrezna sem odšla spet na upravno enoto. Tam so me poleg tega, da sem mogla že itak plačat slike, še dodatno orubili (grrr!)…novi potni list namreč stane celih 8700 slovenskih tolarjev:s. Da te kap ej!! No v pisarni mi je prijazna gospa (po mojem sem prvič v življenju srečala birokratsko osebo, ki je dejansko sposobna naklonit nasmešek in se prijazno pogovarjat…no sicer je pa mogla bit prijazna, ker sem js kar naprej silila v njo s prijaznimi vprašanji o teh novih potnih listih, hehe:)) začela urejat vse potrebno za izdelavo potnega lista in zopet se je zataknilo pri sliki…naj bi bil problem, saj naj bi okvir mojih očal zakrival del mojih oči. O jeba! Sem si misla, da če me še enkrat pošlje se slikat, pošljem vse skup k vragu in bom brez potnega lista. In potem me je skenirala, ter povečala mojo sliko, tako da mi je bilo skorajda nerodno, saj je moj resn fris zavzel ves ekran pisarniškega računalnika - ajoj! Gospa je en čas preučevala mojo sliko in moje oči, nakar je zadovoljno ugotovila, da okvir le ni moteč:) Jupi! Ko je počasna internetna povezava to dovolila, je bilo naročilo mojega potnega lista oddano. Krasno, spet bom lahko osvajala neznane kraje našega prelepega planeta (ker toliko potujem, da takega popotnika svet še ni videl:s)

Kot študentka bolonjskega sistema sem na upravni enoti tudi ponosno oddala podpis, da bi pripomogla k uvedbi zakonodajnega referenduma o uredbi zakona o visokem šolstvu, ki si je namislil, da bom ko končam 4-letno univerzitetno izobrazbo imela komaj 6. stopnjo…grrr! Škoda da bo moj podpis bolj malo pripomogel…do konca podpisnega roka sta komaj še 2 dni, podpisov pa je bilo zbranih šele okoli 12000…se pravi, manjka jih še približno…hm…28000:s Eh, kurc pa taka demokracija!

Ko sem prišla domov sem se mogla zopet smejt naši Suši. Frajerka res poskrbi, da mi trebušne mišice nonstop delajo, ker ma take fore, da človek umre od smeha. Danes se je namreč plazla (kot ponavadi) po strehi pod mojim oknom, ampak je bila nepazljiva in je pomotoma prišla na del, kjer ni streha ampak je steklo. Srota najbrž ni niti utegnila pomisliti kaj jo je doletelo, saj ji je najbrž začelo drseti in čez nekaj trenutkov jo je skozi okno opazil Žiga, kako visi s strehe in se s sprednjima tačkama oklepa žleba. Rešitelj ata, jo je nemudoma rešil in baje se je muca, ne vedoč kaj jo je doletelo zgrbljena ve no gubo komajda upala premakniti. Škoda da prizora nisem videla, ampak najbrž se res ne zgodi vsak dan, da ob pogledu skozi okno zagledaš iz strehe visečo mačko. E, Suši, ti ga že pihneš:)))

Po msn-ju sma se s Silvijo zopet zapletle v pogovor o Tajski. Družba se zopet odpravlja na ta prelep konec sveta v decembru in že nekaj časa vabijo zraven tudi naju z Damjanom. Mene pa mika, mika, MIKA!!! Pa mam kljub vsemu pomisleke…
Mislim…kar vidim se kako ležim na rajski plaži, srkam kako opjno pijačo in se predajam sončnim žarkom, odkrivam starodavne zapuščine Bude, se vozim v Tuk-tuku in se nasploh počutim kot da sem kraljica sveta, ki je pravkar pristala na najlepšem koščku vesolja…pa vendar…muči me pot do tja…muči me letenje…muči me to, da lahko imam prav jaz tisto smolo, da se mi bo udrl letalski sedež in bom padla v globino…joj, zakaj mora biti ta Tajska tako prekleto daleč in zakaj je treba leteti tako prekleto visoko???!!!!
Še nekaj dni imama, da se morda premislima…da si dovolima sanjati in izživeti sanje na nekem rajskem delu sveta…se boma odločla?

Tako, zdaj pa odfrčim na zaslužen kafe v royala…sploh ne vem če še vem kako zgleda tam:S

Ta-ta

This entry was posted on Monday, August 28th, 2006 at 7:26 pm and is filed under Razno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.