Sovražim sive dni
Pa tako sem se veselila, da me bo zjutraj spet prebudil topel sonček. Namesto tega se je po celi dolini vlekla sivina in vse skupaj je vleklo rahlo na dež.:( Brezveze. Se mi zdi da sem se prav navadla na to, da je kljub temu, da je že skoraj november zunaj toplo, sončno in seveda vse pisano v jesenskih barvah. Sej verjetno res more prit dan, ko se dejansko pokaže kateri letni čas je in me hitro opomne naj neham sanjati o toplih poletnih dneh ter naj se prepustim čemu drugemu. Problem je zgolj v tem, da mi sivina ne ustreza in da potem tudi moje razpoloženje ni takšno kot bi moralo biti.
Mojo “slabo voljo” seveda najprej pokasira Damjan, ko me nič hudega sluteč zjutraj vrže iz postelje. Kadar ni moj dan, mi lahko na živc stopi vsaka mala stvar, na katero se bom prav veselo z vso močjo obesla in jo znala potencirat do onemoglosti. Ne vem, mogoče me to zabava al kaj:) Najverjetneje pa je to posledica tega, da preprosto rabim nek vzrok, da sem lahko vsaj malo čemerna…hehe. To je nekakšen moj privilegij, na katerega mislim da je Damjan že navajen, tako da me samo malo čudno pogleda, pol pa se že smejima naprej.
Danes si res moram poiskati kako zaposlitev, da bo čimprej minlo. Najbrž se bom lotila moje sobe v kateri je toliko odvečne krame, da človek skoraj težko verjame. Nimam pojma zakaj me vedno, ko se odločim da bi kaj vrgla stran zgrabi neka nostalgija in tega ne morem naredit. Čemu le??? Ko pa so to stvari, ki jih ne bom nikoli več uporabljala, najbrž jih niti pogledala ne bom več. Danes bi bil skrajni čas, da se tega lotim brezkompromislno in tako naredim prostor novi odvečni navlaki. Bomo videli če mi bo uspelo…ne slovim ravno kot zelo vztrajen primer človeškega osebka:)))) Še vedno tudi upam, da se sonček vsak malo prikrade izza oblakov, da bi lahk šla na tekmo, da vidim kako bo Damjan zabil gol. Sej mam kr slabo vest, ko nikol ne grem gledat. Ne da ga pri tem ne spodbujam, ampak…nogomet me nikdar ni privlačil in ga niti ne razumem prav dobro, poleg tega tako zeeeelllloooo dolgo traja.:)
Včeraj sma sicer bila skupaj na eni tekmi, pa je bilo prav fino. Pa še sonček nas je tako prijetno grel. Se mi je pa tam zopet porodila silna želja po tem, da bi imela svojega psa. Tam naokoli je namreč repkalo kar nekaj nadobudnih štirinožcev, kar se mi je zdelo silno kjut. Ko bo naslednje leglo ga definitivno kupim in potem bo črni puhek povsod z mano. Komaj čakam, da bo to mogoče.
Čudoviti so!!!