Sneg gre, glej zunaj sneg gre…
Pa smo ga dočakali - prvi sneg. Malce zgodaj sicer oz. kar precej zgodaj, ampak zdaj je tako ali tako vse zmešano, tako da me tudi to sploh ne preseneti več. Sej sma ravno z Nežo včeraj ugotavljali, da je letos kar se teh letnih časov tiče sploh neko čudno leto…poletja se (razen 10 dni, ko je blo 40 stopinj) skoraj ne spomnim…se mi zdi da je blo kr neki mrzlo in celo čudno vreme, jesen je sicer dokaj normalna, če izvzamemo današnji sneg, ampak se mi zdi da morda v povprečju malo topla…v glavnem imam občutek, da bo nekoč kar čez celo leto približno enako vreme…neki vmes. Kar bi bila pa pravzaprav velika beda. Upajmo, da do tega ne pride.
Čeprav je sneg prišu tako zgodaj, pa sem se ga vendarle razveselila. Zimo imam res prav rada, predvsem če je veliko snega. Tito je res prav lepo in letos načrtujem obnovitev moje opreme za bordanje. Morda čas, da se opomnim, da bo to kar kmalu in da lahk tačas kaj prišparam, da bo nakup mogoč.
Sicer sem zopet čist zanemarila svoj blog, pa ne zanalašč, ampak mam manjše časovne probleme. Nikoli namreč ne najdem časa za pisanje bloga. Ostalo ja, za blogec pa zmanjka. Morem se pooljšat glede tega…res ne vem zakaj do druge stvari toliko bolj pomembne..tut če kar neki blodim. Blog mam pa v bistvu zelo rada…glih tolk da človek mal sprazni svoje misli, pa lahko še za nazaj pogleda kaj se mu je dogajalo in kako “raste”:)
Kaj se mi je v tem času zgodilo?Hm, hm, hm…sej ne vem več…toliko je bilo nekih dogodivščin, da se vseh sploh ne spomnem.:) Bila sem na pasji razstavi - specialka z prinašalce, kjer sem si za par krogov tudi sposodila eno flatkico. Kako je bilo lepo spet držat za povodec. Srček se mi je kar smejal:) Kar se kužekov tiče, zdaj navdušeno in z gorečim pričakovanjem čakamo na Piino gonitev in upamo, da bo vse potekalo kot mora in da bo skotila lepe, zdrave in popolne male črne kepice. Med njimi tudi eno “punčko”, posebej zame. Komaj čakam!!!!
Ta teden pa sem v Ljubljani spet doživela prav poseben prizor. Ko smo se v koloni drenjali po eni od ozkih uličic ljubljanskega centra, se je v rikverc v mene zaletela ena gospa. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Vozili smo v koloni proti križišču. Gospa, ki je vozila pred mano se je ustavila in počakala, ker je nekdo ravno speljeval na cesto. Zatem smo se premaknili naprej. Gospa, ki je vozila pred mano se je odločila, da bo parkirala na mesto od koder je odšel tisti avto, ampak žal malo pozno naznanila svojo namero. Jaz sem bila v tem trenutku kakšne 2 metra za njo, ko opazim, da je dala avto v rikverc. Začudeno pogledam in za vsak slučaj dam tudi jaz v rikverc, ter se pomaknem malo nazaj (daleč ni šlo, saj je bila tudi za mano kolona). Ko potem obstojim vidim, da gospa v resnici sploh ne vidi, da sem jaz za njo in kar veselo rine proti meni. Začela sem mahat in trobit, da bi me opazila, a brez uspeha. Zato je naredilo samo *bum*. Gospa je prišla vn iz avta in me kar skozi okno hudo okregala. Gledala sem jo čudno in z mirnim glasom rekla: “Ja gospa, ste se pa ja vi zaleteli?” Nakar je rekla, da naj zapeljemo za vogal in naj ji dam kupon. “Jok brate, odpade” je bilo vse kar sem imela v glavi, začudena nad izrečenim. Ko smo se ustavili se je gospa spravila nad naju z Nežo in naju besedno popolnoma prerešetala. Zahtevala kupon, ali povpračilo stroškov popravila. Jaz sem najprej šla pogledat kaj je narobe s Twinžijem, pa srečna ugotovila, da ima moj fajni malček zelo trpežne odbijače ter da jo je odnesel brez praske. Takoj mi je bilo lažje. Rekla sem, da ne dam nobenega kupona, saj nisem jaz nič kriva in sploh, da sem stala na mestu, mahala, trobila in delala sploh vse, da bi me ona opazila, a ona se veselo zabije vame. Seveda naju je našrajala nazaj, češ kdo nama je dal izpit, da se naj na kmetih vozimo iz koder smo, da bomo rabli še e vem kejk kilometrine, da se bomo lahko po Ljubljani vozli, da kaj sploh delamo tam in take “izredno prijazne” nama je spuščala. (To, da itak ni vedla kaj pomeni SG na moji tablici, bomo popolnoma zanemarili). Ker nama je začela it malo na živce sva tudi mi2 začeli govoriti v malo glasnejšem tonu, da naj si že da dopovedat, da je ona tista, ki se je zaletela, da je dala žmigovc prepozno in sploh, da če se gre v rikverc se da vse 4 žmigovce, pa ogledala so tam zato, da vseeno preveriš, če imaš prav. Da to so vendar osnove in naj se ne zdira nad naju, če pa je vendar ona tista, ki je povzročila nesrečo. Bila je cela rdeča v obraz in zopet naju je zmerjala z nesposobneži in podobnimi stvarmi. Na srečo je do nas pristopil moški, ki je celotno stvar videl in rekel, da je res bila ona kriva. Ko je videla, da očitno ne bo dosegla tistega svojega kupona (mogoč si je celo gr prišla, da se je res ona zaletela) je rekla samo še:”Men se ne da zde tu z vama ukvarjat, zato grem. Rečem vama pa sam še to: Vozta se tam (pri tem je za trenutek obstala, ko je opazila, da ne ve niti iz kod sma) kjer mata tablice!”. Svašta. Ko jo je Neža opozorila na to, da nesramnost res ni potrebna, se je zopet zadrla: “Jaz da sem nesramna??? Vi2 sta nesramni.” in nama zopet povedala nekaj krepkih, zatem pa vsa zaripla v obraz odšla. Me prav zanima kaj je potem doma razlagala možu. Da sta se dve iz nekih rovt, kot pošasti zaleteli v njo in ili ob tem še skrajno nesramni. Kakor hoče, glavno da jaz nimam škode na avtu. Ker ne predstavljam si kako bi se končalo, če bi tudi jaz imela poškodovan avto.
Kar hočem pravzaprav s to zgodbo povedat je to, da sma bili tako “napizdeni” (po domače rečeno) samo zato, ker je imel moj avto koroške tablice in najin naglas ni niti malo spominjal na ljubljanskega. Žalostno, a resnično.
No kakorkoli že…bom nehala, če ne bo blog predolg.
Bodite fajn in toplo se oblecite, zunaj je zima!:)
Lena