Skoraj že čas da grem spat…
Oči mi sicer že počasi lezejo skupaj, pa vendar se bom še trudila malo zdražti pokonci. Vedno, kadar sem doma še nekaj brkljam po računalniku, čeprav čist brez enega smisla al pa namena, da bi dejansko kaj našla. Preberem kak blog, pregledam mejle, skočim še malo na forume…in take stvari.
Ravnokar sem prebirala blog dveh korošcev, ki se te dni podita po Tajski, Kambodži, Laosu in Avstraliji….zanimivo se mi zdi, kako ljudje drugače doživljamo iste stvari. Kolikor sem recimo js uživala v Tajski vsiljivosti in kaotičnosti, toliko druge te stvari motijo…hecno res. Ko tk prebiram mal, kje vse se folk nahaja, me kr zamika, da bi spet nekam šla…ampak to je že druga zgodba, ki je zdaj ne bomo pogrevali:)
Pred parimi urami se je tu v naših koncih zgodila huda prometna nesreča…zopet je cesta terjala svoj krvni davek. Take stvari se me vedno bolj dotaknejo in postaja me vedno bolj strah. Se mi zdi da se šele zdaj nekako začenjam zavedati kako nevarne ceste pravzaprav so. Takrat, ko smo naredili izpit, smo se sami sebi zdeli največji “šefi” in smo komaj čakali, da smo kje dobili avto, pa da smo dali gas in prevozli našo preljubo Koroško po dolgem in počez….zgolj zato, da smo se sploh lahk furali. Je blo celo obdobje, ko smo se dobili…in namesto, da bi šli na drinko, smo šli na furo z avtom.:) Čist hecno, če zdej pomislim… ampak kot že rečeno, se vedno bolj zavedam resnosti in nevarnosti cestnega prometa, zato poskušam voziti bolj zbrano in umirjeno in predvideti čimveč situacij, ki bi lahko bile neprijetne. Vseh itak nikol ne morš, ker je dejavnikov tolk, da znoriš, ampak vendar. se je spet izkazalo, da je mev moj ata prav, ko mi je skos govoru:” tut če sama misliš, da si 100% voznik, je okoli tebe vsaj 5 drugih, ki 100% niso!” Žalostno, a resnično…zato je treba res poskrbet za pametno vožnjo in varen avtomobil.
Hja, tako je to…zdaj pa grem res v postlco.
Lahko noč!