S polno paro naprej
Zadnji dnevi so zopet samo in predvsem delovno obarvani. Zato se mi zvečer, ko pridem domov niti v sanjah ne lubi pisat še bloga. Računalnik je - po sili prilike sicer - trenutno moj najboljši prijatelj, ki mi včasih tudi kakšno zagode, da bi ga najraje kar nekam zabrisala, ampak ok, naj mu bo. Zaenkrat gre vse tako kot mora it.
Edino kar me malo skrbi je fax…fora je namreč v tem, da mi ob obilici dela v službi preprosto zmanjkuje časa in predvsem volje, da bi se pobrigala za fax. Ampak izpitni roki so tu, treba bo oddat še nakaj seminarskih…joj, le kam naj to dam???Ampak ker sem optimist, sem zatrdno odločena, da bom lahko sredi februarja rekla - tako, šest izpitov je za mano! Tak je plan in bolš da se ga držim!!!!
Še nekaj časa bom imela totalno gužvo, potem si bim pa zagotovo privošla kakšno sprostitev…kaj sicer še ne vem, ampak bo pa vsekakor nujna. Če drugega ne, pa vsaj bolj intenzivno smučarijo, ki jo od Italije ven kar pogrešam. Sem imela sicer namen it parkrat bordat med prazniki, a kaj ko me je na novega leta dan zajela vročina, kašelj, nahod in boleče grlo. Tako je vse skupaj padlo v vodo in bo treba na to še malo počakati. Itak se mi zdi, da zdej praktično ni človeka, oz. jih je sigurno zelo zelo malo, da n ebi vsaj šmrkal ali kašljal, če ne že kar obležal doma. Brezveze spet taka zima…ne tič ne miš…ni ne mrzlo, ne toplo, ne suho ne mokro, ni snega, niti sonca…drek!In to dobesedno! Kamorkoli greš, se mi zdi da si cel umazan, da ne govorim o bogem Twingu, ki je tak, kot da bi ga nekaj zasulo:( Ko sem se včeraj pozno zvečer vračala iz službe, sem na parkirišču pred blokom skorajda ostala v dreku…avto je kopal in kopal hvala bogu, da se mi je pol nekako uspelo izvleči iz tiste “jame”. V glavnem, nad letošnjo zimo (kot tudi nad lansko) se res ne moremo pretirano navduševat.
Kakorkoli že…januar smo začeli s polno paro, odprtimi jadri, dobrim vetrom…ali kako bi se še lahko temu reklo…recimo da je to dober način za začetek leta.
Zdej pa letim, delo kliče!
Lep pozdrav,
Lena