Popolnost je zelo relativna stvar
Pa naj bosta danes kar dva vpisa v moj blog. Slika, ki jo imam v službi že cel tedne za ozadje me je spomnila, da sva se z Nežo včeraj pogovarjale nekaj o zvezah, o pričakovanjih z ene in druge strani in o tem kako ljudje vedno najdemo kakšno stvar, ki nas živcira (predvsem ženske), kakšno stvar, ki “ni prav”, kaj kar nam ne pusti spat…in vseskozi hrepenimo po neki popolnosti…ali je to v ljubezenskih razmerjih (kjer smo zafilani z romantičnimi in idiličnimi podobami iz zgodb, pravljic in romantičnih filmov), ali je to pri samem sebi, pri svojem delu, prihodnosti, ustvarjanju, življenju nasploh.
Pa vendar se je treba nad samim pojmom popolnosti zamislit…popolnost je prav tako relativna, kot vsaka druga stvar na tem planetu. Popolna je lahko samo ena beseda, popoln je lahko sončen dan, popoln je lahko samo en trenutek, ki pa se lahko zdi cela večnost…kar pa je najbolj pomembno pa je to, da si svojo popolnost vsak riše sam…in to je pri popolnosti najlepše. Da je samo naša, da vsak točno ve, kdaj je za njega nekaj popono…
Zame je danes popolno dejstvo, da grem domov, popolno bo, ko bom stisnila Suši, popolno bo, ko bom zopet videla starše in prijatelje in popolno bo, ko se bom zvečer stisnala k Damjanu.
A ni ravno to najlepše in ima največji čar, da znaš iz stvari, trenutkov in ljudi, ki niso popolni (saj noben ni), ustvariti občutja in doživetja, ki zate predstavljajo popolnost?
Odlično je!
