Jah, tako se človeku pripeti…ko to najmanj rabi in ko to najmanj želi, absolutno da takrat ko nujno mora nekaj napisat, takrat besed preprosto ni od nikoder. Vsak stavek, ki si ga sestavim v glavi se mi zdi beden, vsaka beseda, kot da ne bi pasala tja. Kr neki v bistvu. Ne vem zakaj je s tem tako…včasih bi lahko človek kar pisal in pisal tja v tri dni, besede bi se mu lepo usedale na papir in kar težko bi bilo končati…a včasih, včasih je pisanje zares muka…tako kot recimo zdajle…pa ja sploh nima ne repa ne glave.

Jao, res ne vem kaj mi je. Srčno upam na lahko noč in navdihujoče sanje, ki mi bodo zopet položile besede v usta in dale filing v prste da bom lahko tipkala…če ne je vse skupaj en velik…bla.

Zdej sem sploh že dva dni ko taka cota…nič se mi ne da, preprosto čisto nič…sam ko me pokličejo na šiht, češ da je nekaj nujno in me tako pripravijo do tega, da zmigam svojo rit nekam na drugi konec mesta…samo takrat je za nekaj časa bolje in volja do dela mi v trenutku naraste za nekaj stopinj. Čim izstopim iz poslopja pa spet…bla. Cota naprej, ne lubi se mi nič, v glavi same stvari, ki so sicer fajne, a mi trenutno nič ne hasnejo.:)

Po moje bo vse boljše drug teden…lepo si bom vzela vikend fraj, soboto preživela v družbi najlepših kužkov na svetu, v nedeljo pa se posvetila Damjanu, pa bo vse super…in volja kot tudi navdih bo zopet tu.

Jupiiii:)

Nič, odpravljam se spat…sej je že skrajni čas…do jutra pa prosim, rabim kako zamisel…nujno!

Lahko noč,

Lena