…malo prej sem se z Ašo pogovarjala po telefonu…no ne ravno pogovarjala, jaz sem govorila in čakala kakšne bo odziv na drugi strani…:)  In ne…ne meša se mi:) Že cel dan ždimo v pisarni v Ljubljani, ker nam delo še vedno ne da miru…in nam ga še lep čas ne bo. Ampak se mamo pravzaprav fino…če odštejem, da imam vse prste in členke in vse otrplo in mrzlo od mraza…Damjan in Aša pa sta doma…in me pogrešata. Fajn občutek v bistvu….zato sta me prej poklicala kar oba. Damjan je rekel, naj pokličem Ašo in me dal na zvočnik…ob mojih klicih in prigovarjanju je mala radovedno opazovala in začela lupčkat (lizat) telefon…na koncu pa se je ulegla zraven njega in poslušala:) Srce moje malo pridno…

Ona je moja velika sreča od dneva ko sem jo prvič videla….zadnje dni, pa me na vsakem koraku preseneti nova “mala sreča”…naj bo to dobro razpoloženje, prijazna beseda, vesel nasmeh, objem…naj bojo to vsi prijatelji, ki so me obkrožali v prvih dneh letošnjega leta…naj bojo to fajni izleti, ki so se v preteklih dneh zgodili, otroški vriski in smejanje, naj bojo to vsi obiski, pogovori, pakti in ves smeh, ki sem ga bila deležna…naj bo to pogled na čudovito zasneženo poljano, ali na novo našravfane lučke v najinem stanovanju, naj bo to iskriv pogled, ali noro smešna zgodbica…naj bo to obujanje spominov, kartanje ali zgolj popoldan v službi…začetek leta še nikoli ni bil tako vesel, tako zabaven…in že dolgo se nisem počutila tako zares SREČNO….

ah…krasen občutek…

LOVE IT!

veliko takih trenutkov želim tudi vsem vam…

Lep večer,

Lena

This entry was posted on Sunday, January 4th, 2009 at 10:03 pm and is filed under Razno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.