Long time no see….
Zopet je minil skoraj cel mesec od mojega zadnjega zapisa…stokrat se spomnem, da bi kaj napisala, a pravega časa vendar ne najdem.
Počasi se bo norija končala…zadnja dva meseca sta bila zares pestra. Na trenutke je bilo prav naporno, a smo preživeli. Zdej pa lepo na izi uspešno naprej pa bo. Najraje bi zdaj kar nekam šla, nekam daleč, odklopla vse, sam vem, da se to ne bo zgodilo, ker Damjan nima časa. Sam pasalo bi pa. Ful. Vsaj en tedn stran od vsega in vseh…res bi se prileglo. Če drugega ne, bo treba ujeta kakšen čudovit “pomladanski” dan, pa it še bordat. Čeprav ne vem koliko imam še volje glede na to, da je od letošnje zime spet nič. Sam misli, da če bi me postavili na eno zasneženo pobočje in strmine, bi se mi kaj hitro zasvetile očke in že bi drvela po strmini navzdol.
Sicer me zima, kljub temu, da ni snega ni razočarala…mi ful paše, ko je sonce. Takrat je vse lažje, človek je bolj produktiven, bolj priden, več ma energije, več ma volje za delo, vse kup lažje preaša in je pravzaprav veliko manj pod stresom. Kar pa je vsekakor super. Čeprav po drugi strani me pa skos vleče vn…da mi ja ne bi bilo treba bit v hiši za račualnikom. Ampak kot sem že rekla, obdobje gužve, napetosti in neprespanih noči se končuje, spet bo vse bolj na izi in svet bo spet lepši:)
Sicer pa se res nimam za kaj pritoževat, trenutno mi v življenju vse klapa, in z velikim optimizmom zrem naprej. Prav veselim se, ker mislim da se bodo dogajale še lepe stvari. Končno čisto zares pričakujem tudi svojega kužeka…predvidoma bodo male kepice rojene 3. aprila…česar se že neznansko veselim!! Če bo vse po sreči, bom za moj rojstni dan že ponosna lastnica male črnuhice:) A je lahk sploh še kaj lepšega?? Men se zdi da ni. Mala bo najbolj zlat, ljubljen in razvajen gladkodlaki prinašalec pod soncem! Can’t wait, can’t wait!!!
Medtem, ko se nismo sličali se je zgodil tudi pust, ki letos ni bil pravzaprav nič posebnega, oz. popravek, ne bi bil nič posebnega, če se ne bi zgodil Rožmarin in silna panika zaradi meningokoka. Seveda smo bili tudi sami v tem slavem Rožmarinu celih 20 minut in smo morali posledično vzeti tisto preventivno tableto. Čeprav se je potem izvedelo, da je bila panike skorajda popolnoma odveč. Mediji pač, željni senzacij kajne? Človek včasih res ne ve več kaj bi si o vsem skupaj mislil…
Kakorkoli že, put ni bil nič posebnega, pravzaprav sploh ni bilo nekega pravega filinga, ker je bil pust letos absolutno prehitro. Ampak se je bilo vseeno treba malo našemit. Sama sem se naredila v Suši - kajpak:) Očitno sem bila kr preej originalna, saj se je mala cela našopirila in napihnila, ko me je videla z mačjimi ušesi na glavi (pa takrat sploh še nisem bila namazana). Cela zmedena in nasršena je stala sredi kuhinje, ne vedoč kaj se je zgodilo z mano. Pa sem jo hitro potolažila, da sem jaz še vedno jaz, tako, da se je potem, ko sem bila zares pravi pust z veseljem slikala z mano. Čeprav pozirat pa rao ni hotla. Sva ko sestri a ne?;)
Nič, bodite lepo, pa uživajte v srčkasto obarvanem dnevu - Valentinovem.