Si človek, ki ima rad živali…ali pa preprosti nisi. Čeprav če sem odkrita, slednjega ne bom nikdar razumela. Živali so v tem svetu s strani človeka grdo izkoriščane in niti pomislit nočem, kaj vse se jim godi. Ampak zakaj? Ker lahko ponudijo najbolj čisto ljubezen kar je je? Ker so na tem svetu še edina bitja, ki imajo vest, ki čutijo, ki brezpogojno ljubijo…. Ja, točno taka je stvar v živalskem svetu…brezpogojna do konca.

Ravno včeraj zvečer sma se z Nežo spustile v razmišljanje o tem, kako ljudje doživljamo živali in kako one doživljajo nas. Beseda je tekla največ o psih, saj sva obe zaprisežena pasjeljubca in v tem pogledu resnično nore na pse. Razmišljale sme namreč o tem, kako lahko nekdo ne mara psa, kako ga lahko zavrže, kako je lahko tako brez vesti, da psu ne nakloni niti prijaznega pogleda, ampak ga zgolj sovražno pogleda, češ psi so itak le ušive vreče bolh. Na živce mi grejo taki ljudje, sovražim in preziram tiste, ki nebogljene pse in mačke zapustijo ali ne premorejo dovolj ljubezni, da bi psa oz. mačko počohali po glavi in bi jim bilo morda za trenutek toplo pri srcu. Kako lahko nekdo reče, da ima rad živali, če se jim na daleč izogne in mu vso skrb za žival predstavlja to, da da živali (če se spomne) jest. Tega res nikoli ne bom razumela…

Živali ljubijo, tako brezpogojno, da ljudje tega ne bomo nikoli zmožni…čutijo tako močno, da se zdi telepatija popolnoma nepotrebna…pripadajo tako močno, da tudi če z njimi ne ravnaš prav, ne zapustijo tvoje strani…človek nikoli ne bo zmožen bit tako zvest drugemu, nikoli ne bo ljubil tako brezpogojno in nikoli ne bo oboževal svojega človeka tako, kot lahko to  naredi kužek. Ko se zazre vate s svojimi hrepenečimi očmi, ki komaj čakajo, da ugodijo gospodarju…kako lahko kdo tega ne vidi.

Tega res nikoli ne bom razumela…sama živali obožujem…preziram tiste, ki z njimi ravnajo grdo, preziram tiste, ki ne vidijo ljubezni v teh velikih očeh…preziram tiste, ki jim je vseeno…ki žival zapustijo…nikoli ni tako brezizhodno, da ne bi bilo prostora še za eno ubogo bitjece, v katerega očeh si bog.

Nič na svetu me ne naredi srečnejše, kot če mi kdo nakaže, da me ima rad, da mu dejansko nekaj pomenim…mislim, da je na tem svetu edino to tisto, kar dejansko nekaj šteje…najlepše pa je, če ti ljubezen izkaže tvoj hišni ljubljenec…naj bo to kužek, s svojimi velikimi temnimi hrepenečimi očmi, ko te z mahajočim repom pričaka in te oblizne po ušesu v znak veselja, naj bo to muca, ki zazna tvojo bolečnio, ko te človeški svet pusti na cedilu in se stisne k tebi ter ti pogleda v oči, da bi pregnala tisto kar te teži….

Živali čutijo, vedo, so zveste, predane in imajo rade…zato so to res najboljši prijatelji kar jih lahko najdeš.

Če kdo ne ve kaj to je resnično biti predan in imeti rad…naj si prebere spodnji prispevek:

Ko sem bil mladiček, sem te zabaval s svojimi akrobacijami in te spravljal v smeh. Klical si me moj otročiček in prezrl množico prežvečenih čevljev ter nekaj “umorjenih” blazin. Postal sem tvoj najboljši prijatelj. Kadar sem bil poreden, si požugal s prstom in mi rekel: “Kako si lahko storil kaj takšnega?”, ampak potem si se me usmilil ter me popraskal po trebuščku.

Moje privajanje stanovanju je trajalo malo dlje, ker si bil zelo zaposlen, toda družno sva opravljala tvoje delo. Spominjam se noči, ko sem se stisnil k tebi v posteljo in poslušal tvoje izpovedi ter tihe sanje in verjel, da življenje ne more biti lepše. Hodila sva na dolge sprehode v park, skupaj sva tekla, se vozila z avtom, se ustavila na sladoledu (jaz sem dobil samo tulec, ker si dejal, da sladoled ni za pse). Cele dneve sem dremal na soncu in čakal, da prideš domov.

Sčasoma si vedno več časa preživel v službi, ustvarjal svojo kariero in iskal svojo življenjsko družico. čakal sem te potrpežljivo, te podpiral, ko si bil razočaran in zlomljenega srca. Nikoli nisem grajal tvojih slabih odločitev, se pritoževal nad glasnimi nočnimi prihodi. Niti takrat, ko si se zaljubil.

Tudi njo, ki je sedaj tvoja žena, čeprav ne mara psov, sem sprejel v najin dom, ji pokazal naklonjenost in jo ubogal. Bil sem srečen zato, ker si bil ti srečen. Potem sta dobila otroka in s tabo sem delil navdušenje. Očarala me je otrokova rožnata polt, njegov vonj in tudi jaz sem želel skrbeti zanj. Vendar mi nista zaupala. Zaprla sta me v drugo sobo ali pasjo košaro, da mu ne bi kaj storil. Ne veš, kako zelo sem si želel njegove bližine in ljubezni, toda postal sem “ujetnik ljubezni”.

Ko je odraščal, sem postal njegov prijatelj. Oprijel se je moje dlake, se dvignil na svojih majavih nožicah, raziskoval s svojimi prstki po mojih ušesih, drezal v moje oči in mi poljubljal gobček. Ljubil sem vsak njegov dotik - ker je bil tvoj sedaj tako redek - in dal bi svoje življenje zanj.

Zlezel sem v njegovo posteljo, poslušal njegove skrivnosti in sanje, skupaj sva čakala, da bova zaslišala zvok tvojega avtomobila na dvorišču. Včasih si, če te je kdo vprašal ali imaš psa, ponosno izvlekel mojo sliko iz denarnice ter pripovedoval zgodbe o meni. Sedaj pa na to vprašanje odgovoriš samo “imam” in spremeniš temo.
Iz “tvojega psa” sem se spremenil v “samo psa” in ogorčen si nad vsakim stroškom zame.

Sedaj si dobil novo službo v drugem mestu in z družino si se preselil v novo stanovanje, kjer ni dovoljeno imeti hišnih ljubljenčkov. Sprejel si pravilno in dobro odločitev za tvojo “družino”, toda včasih sem bil tvoja edina družina jaz.

Veselil sem se vožnje z avtom, dokler nismo prispeli do zavetišča. Smrdelo je po psih in mačkah, po strahu in obupu. Izpolnil si papirje in dejal: “Vem, da boste našli dober dom zanj”. Gospe so skomignile z rameni in ti namenile žalosten pogled. One so vedele kaj se zgodi s starejšimi psi, tudi če imajo papirje.

Prstke svojega sina si moral “strgati” z mojega kožuha, ko je kričal: “Ne, očka! Prosim, ne dovoli jim, da mi vzamejo psa!”
Skrbelo me je zanj. In kaj si ga ravnokar naučil o prijateljstvu, zvestobi, o ljubezni in odgovornosti ter spoštovanju za celo življenje?
V slovo si me potrepljal po glavi, se izognil mojemu pogledu in prijazno zavrnil, ko so ti ponudili mojo ovratnico in povodec.

Velikokrat si imel postavljen rok za oddajo dela. Sedaj imam tudi jaz rok. Rok do konca življenja.

Ko si odšel so prijazne gospe v zavetišču dejale, da si verjetno za selitev vedel že pred meseci in da ti ni bilo mar poiskati mi drug topel dom. Staknile so glave in dejale: “Le kako je lahko storil kaj takšnega?”

Tukaj v zavetišču so pozorni do nas, kolikor jim pač njihov zapolnjen urnik dopušča. Seveda nas hranijo, ampak jaz sem izgubil tek že pred dnevi.
Prve dni sem vedno, ko je kdo prišel mimo moje ograde, pritekel pogledat in upal, da si ti. Da so bile vse le grde sanje in si me prišel iskat. Potem sem upal, da bo vsaj kdo, ki mu ne bo vseeno, nekdo ki me bo rešil.
Ko sem ugotovil, da ne morem tekmovati z razposajenimi, veselimi mladički, ki jih ne skrbi njihova usoda, sem se zavlekel v kot in čakal.

Slišal sem njene korake, ko je konec dneva prišla pome. Odkorakal sem za njo po hodniku v posebno sobo. V strahotno tiho sobo. Položila me je na mizo, me počohljala za ušesi in mi dejala, naj nič ne skrbim.
Srce mi je razbijalo od pričakovanja kaj se bo zgodilo, toda občutil sem tudi olajšanje. Ujetnik ljubezni je prišel na konec poti. Kot vedno me je bolj skrbelo zanjo kot zame. Videl sem, kakšno breme nosi, tako kot sem tudi pri tebi poznal vsako razpoloženje.
Videl sem solzo, ki ji je spolzela po licu, ko mi je privezala obvezo okoli prednje tačke. Obliznil sem ji roko, tako kot sem jo tebi, kadar sem te tolažil. Strokovno je zapičila iglo v mojo žilo. Ko sem začutil hladno tekočino krožiti po mojem telesu, sem se ulegel, pogledal v njene prijazne oči in zamrmral: “Kako si lahko to storila?”

Morda je razumela moje besede. Nežno me je objela in mi dejala: “Oprosti mi!”, ter mi razložila, da je njeno delo skrb za moj odhod v lepši kraj, kjer ne bom prezrt, zanemarjen ali zapuščen, kjer se mi ne bo potrebno več boriti. Kraj, ki je poln ljubezni in topline, tako drugačen od tega. Z zadnjimi močmi sem ji poskušal z zamahom repa povedati, da tisto “kako si lahko!” ni bilo namenjeno njej.
Ti, moj ljubljeni gospodar, ti si bil tisti na katerega sem mislil, ko sem izrekel: “Kako si lahko to storil!”.
Vedno bom mislil nate in večno bom čakal, da prideš pome, moj ljubljeni gospodar!

This entry was posted on Thursday, February 22nd, 2007 at 1:24 am and is filed under Razno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.