Komaj čakam, da začnem
Spet se privajam na življenje v Ljubljani. Pa sem si zopet zaželela, da bi bil čimprej oktober, da bi se vsakodnevno potikali po ljubljanskih ulicah, posedali ob Ljubljanici, jedli na bone, ga žurali…no seveda bi vmes skočili tudi na fax, ampak to naj bo drugotnega pomena:P
Sicer pa sem danes zelo vesela, da sem opravila pogovor na Klipingu in sem tako lahko vesela, da imam službo tam. Komaj čakam, da začnem služit denarčke. Dela bom kot kaže imela kar dosti, če pa bo premalo, mi je zagotovil Jure, mi bodo pa že še kaj našli:)
Nisem tudi pozabila omeniti, da me decembra ni, saj bom takrat poležavala pod palmami, nekje daleč, daleč stran…pa je bil Jure takoj za akcijo in namesto, da bi se pogovarjala o podrobnostih mojega dela, sma se pogovarjala o tem, kako najlažje prit do kart, po čem so, kdaj grem in tako naprej. Hehe, ljudi Tajska že zdaj tako fascinira, da so celi navdušeni da grem, kk navdušeni šele bojo ko pridem nazaj:))) No, sicer pa ni važno…glavno je da bom navdušena js! Ker komaj čakam…komaj, komaj čakam!!!
Odposlala sem tudi vse prošnje za kadrovske štipendije, zdej moram pa samo čičati in čakati, če se me slučajno kdo usmili:) (držimo pesti, da bi se zame odločil recimo Pristop)
Nič…danes res ni kaj pomembnejšega za povedat, grem raje brat knjigo…Nina mi je posodla knjigo Lulu - erotični roman kao, srčno upam da bo zanimiv in ne preveč “umazan”.
Pa še mal za lušt…čez 80. dni bomo že visoko v zraku leteli proti deželi poševnookih ljudi in kristalno čistega turkiznega morja…njami!!!
Aaaaaaaaaa, jezik do tal!!!!!