Ko je človeka strah…in ima ta strah vedno večje oči
Napočil je zopet tisti strašni dan…ki se jih bojim odkar vem zanje. Dan ko grem k zobozdravniku. Ne vem zakaj je ta strah pred zobozdravnikpm tako prisoten in se povsod opeva, da so pač zobarji mesarji. Kakšnih hujših bolečin pri svojih obiskih zobnega zdravnika še nikoli nisem občutila, ampak vedno ko se bliža moj obisk me postane prekleto strah. Obupno strah. Ponavadi tako, da mi je že v čakalnici slabo:) In se mi posledično še sama zobozdravnica smeji:) Ker mora potem z mano ravnati skoraj tako kot z malim otrokom in mislim, da bi mi vasih najraj dala na koncu štampilko v obliki čebelice, ker sem ostala kolikor toliko normalna:P
Jao, jao…sej bi se rada otresla trahu, pa se ga ne znam. Preprosto me je strah. Tudi danes ni nobena izjema. Danes je stanje celo presenetljivo dobro…celo nisem že popolnoma živčna:) Pravzaprav, če odmislimo to, da me “preventivno” že par dni “boli” celotno zobovje s čeljustmi in glavo vred in da se mi je danes sanjalo, da so se mi ob ugrizu zobje lomili kot za stavo in občasnih trenutkih slabosti, ko se spomnim kam grem danes…bi lahko celo rekli, da sem ok in da me ni strah. :P
Držite pesti, da me ne bo razvrtala….
:x
Lena
Zobozdravniki niso fajn zadeva, ne gre se za bolecino ampak za neprijetne obcutke, ko ti nekdo sari po ustih in si tam ves nebogljen prepuscen temu cloveku na milost in nemilost. Od tod po mojem izvira ta strah.
K zobarju ne hodim ze vec let, upam da mi se vec let ne bo treba.