Ko je človek ponosen sam nase
Zmatrana sem, prav zares…ampak je to pravzaprav tista prijetna utrujenost, ko veš, da si čez dan nekaj koristnega in pametnega naredu in da dan ni šel v nič. Ta občutek res prija in je pravzaprav kar malo podoben sreči:) Ne da je bil dan tako zelo lep, briljanten, ali karkoli…gre zgolj zato, da sem se počutila res pridno in koristno cel dan in da sem res ponosna nase.:)
Zjutraj me je ubijalski zvok telefona (ki je v bistvu prav prijetna pesmica) zbudil že enkrat sredi noči (ob pol 7h) in me skoraj spravil v jok, saj bi dala vse, da bi lahko še malo potegnila…in seveda tudi sem…telefon se seveda ni vdal in tako sem se spravila pokonci malo čez 7. Ne vem, kdaj sem nazadnje tako zgodaj vstala…ne maram vstajanja pod prisilo…rada imam, da se zbudim sama, da se trikrat pretegnem in se potem počasi skobacam iz postelje…ne maram pa vstati na ukaz cvilečega telefona, ki mi krade najlepše sanje in se skoraj sredi noči cela slabotna spraviti pokonci…ne, tega res ne maram!
Pa vendar, danes je telefon zmagal in jaz sem vstala in vsa poklapana šla proti postaji trole. S sošolkami smo bile namreč zmenjene da se za en dan zabubimo v arhiv narodne univerzitetne knjižnice (alias NUK-a) in končno zberem vse oglase za našo raziskovalno nalogo. Kot smo že vnaprej vedeli je bilo dela ogromno…V petih urah nam je uspelo zbrati oglase iz zgolj 2 revij, ki sta izhajali med leti 1960 in 2000. Pa še to ne vseh…čaka nas torej še ogromno brskanja in monotonnega dela med arhiviranimi zapuščinami slovenskega publicizma:)
Iz knjižnice sem se zapodila naravnost na Kliping. Bila sem utrujena od vsega tistega prelistavanja, vendar kljub vsemu polna energije in zagona, da kaj koristnega naredim še v službi. Da bom lahko ponosna nase!
Tako se je moj delovni dan končal šele malo pred 7. uro zvečer…ravno 12 ur po tem, ko sem prvič odprla oči. Ob koncu takšnega dne se hvaležno spomneš, kako pametno je bilo zjutraj vstati, saj bi ti drugače čas ušel in bi občutek zadovoljstva morda nenadoma izpuhtel.
Kako zelo je pasala večerja, ki sma si jo z Nežo potem privošle. Pa še na bon sem lahko jedla, ker sem končno vpisana v drugi letnik. Jupi!!! Bilo je odlično, dobro in zasluženo…kot bo zasluženo tudi poležavanje na postelji preostanek večera…:)