Danes, ko sem se praktično cel dan premetavala po postelji in prelistavala izpitno literaturo, so se v mojo glavo (kot ponavadi) prikradle misli, popolnoma ne v zvezi s snovjo:)
V bistvu sploh ne vem kako sem na to prišla…ampak, ker so človeške misli tako brezmejne kot je brezmejno morda samo še vesolje, so pač tudi te misli bile čisto nekaj normalnega.
Začela sem namreč razmišljati, kako čudni smo pravzaprav ljudje…predvsem ta naš “zahodni svet”, kjer vlada čas nenehnega drvenja sem in tja, pohlepa, prakično vse se vrti okoli denarja, človeški odnosi zgubljajo svoj pomen, še pristno ljubezen je težko najti, kaj šele jo živeti. Vsi skupaj smo ujeti v nek vrtinčast tok, v katerega te družba in sistem nenehno potiska vedno bolj in bolj v središča, dokler se lepega dne ne zaveš, da te je le-ta pogoltnil vase in da te nikoli več ne bo spustil iz svojega globokega grla. Kako brezveze vse skupaj…kam so šle tiste malenkosti, ki naj bi nas delale srečne, časi ko je človeški nasmeh in topla beseda še nekaj pomenil, ko so bila prijateljstva še čista in iskrena, ko je bila ljubezen igra dveh src, rož in poezije…vse to danes izginja, ker sami sebe zastrupljamo in se potiskamo vedno globje v kotel stresa, mračnih misli, živčnosti in nenehne napetosti, ki človeka neizmerno utruja.

Pa sem se potem zamislila, čemu je temu pravzaprav tako…in zakaj nekje so ljudje, ki znajo živeti drugače. Ki znajo iz malega ustvariti veliko. Ki v rumenem madežu vidjo žareče sonce. Kako zelo prav imajo! Zakaj se človek večkrat tega ne zaveda? Zakaj vsi sledimo istemu “kardelu”, ki nas vodi zgolj in samo v povprečje in dokaj klavrno življenje, kjer so druženja z znanci eno samo veliko jamranje in tarnanje, čeprav bi vse skupaj bilo popolnoma nepotrebno. Zakaj vse prevečkrat vidimo le slabe strani v vsaki stvari…zakaj moramo tu pa tam pobegnit iz sivega vsakdana (pa četudi na čisto drug konec sveta), da se zavemo kakšno srečo pravzaprav imamo???

Idioti! Katastrofa! Smeh, sreča, prijazna beseda in optimizem, bi morali predstavljati osnovno vodilo vsakemu, pa se kdo na to sploh kdaj spomne. Škoda da se ne…oz.se premalokrat. Morali pa se bi skos.

Danes je bil tak dan, ko so mi te misli krajšale čas, ko sem ugotovila, da je to tarnanje o izpitih tak bulšit, da bolš da smo kr tiho in zadržimo zase (če že), da je jamranje kk hudo je v službi (govorim na splošno) tut totaln bulšit in kot tak spet obupno nepotrebn, da so to samo stvari, ki nam bi morale predstavljati izziv, nam dajat vedno novo energijo, da bi lahko uživali ob svojem uspehu ali se učili iz svojih napak. Da je jamranje o tem kk nam je dolgčas, praktično največji bulšit od vseh…zato ker toliko stvari, kot imamo mi na razpolago za počet…don’t even get me started!!!

Res, mogli bi si večkrat vzet čas za pozitivne misli in bit srečni kaj vse imamo…srečni za prijatelje, družino, partnerja, za neskončno možnosti, ki se nam odpirajo, pa si jih ne upamo niti zamisliti, kaj  šele, da se jim bi odprli sami, za smešn večer, za premnoge skrivnosti, za neše prisrčne živalske prijatelje, za smešne prigode, neverjetne spomine in še tisoče morda popolnoma nepomembnih stvari, ki pa postanejo še kako pomembne, ko se ti zaradi njih prikaže nasmeh na obrazu.

Js sem srečna za vse to in jutri grem srečna na izpit:)

Iz globokoumnih misli, vam želim lep preostanek dneva;)

Vec je vrime da se pomirim sa svitom
i tiho (k’o da zaronim na dah),
u svemu sad mogu naci nesto lipo
i reci: “Zivote dobar ti dan!”

(Gibboni)