Kako se mi niiiiiiiččččč ne da…:s
Jao, jao…prav na živce si grem. Ko se tako kar nekaj vlačim okrog po svetu in ko se mi zjutraj zares, ampak čisto zares ne lubi vstat iz postelje…pa ne da spim al pa kaj, ne, preprosto in samo ne lubi se mi vstat, se spravit pod tuš in se zaboga že enkrat spravit vn iz pižame. Kera beda ej! Takšno je bilo tudi današnje jutro…zbudila sem se ob 8h, čisto normalno, nisem bila prav nič več zaspana, s tal pobrala računalnik, nekaj napisala, ga odložila zopet na tla, se ulegla na hrbet, potem na stran, pa na trebuh, pa malo zaprla oči, pa jih spet odprla, trikrat naveličano zavzdihnila, ko sem razmišljala, kaj se mi danes sploh lubi počet, zatem pa je na srečo v sobo že stopil Žiga in me pripravil vsaj do tega, da sem se skobacala iz postelje…ne za dolgo sicer. Stopila sem v t.i. dnevno sobo (če se lahko tako imenuje), malo postala in gledala Žigana, kako igra Guitar hero (btw.čist kul igrca, res), vzela en keks, trikrat zazehala, nato pa se dobesedno odvlekla nazaj proti postelji, kjer sem se z glasnim zavzdihom tudi čist poklapano sesedla vanjo.
Nič se mi ni dalo, popolnoma nič…ko se je Žiga (priden) spravil v službo, sem se tudi jaz premaknila v sosednji prostor in po moje nadaljnje pol ure igrala na namišjeno kitaro…in se hkrati jezila, ko sem kakšen ton falila. Čeprav če dobro pomislim, če bi me kdo snemal, bi bil najbrž moj obraz v tistem trenutku kot kakšen kamen, ker se mi niti enega samega čustva, če tako rečemo ni lublo prikazat na obraz.:)
Kar smešno dopoldne moram priznat…nekje okrog 12h sem se v “hudih mukah” nekako le spravila ven v dokaj sončen dan in ker se mi ni lubilo prav nič drugega, sem šla malo po trgovinah. Seveda brez kakšnega resnega namena, da bi si karkoli kupila, pa vendar:) Na koncu sem si:) Poleg tega pa poznam vse cene laminatov in ploščic, pa tudi sedežnih garnitur in kuhinj…jao, komaj čakam da si začnema opremljat stanovanje, že kar vidim, da bom bogega Damjana spravljala ob živce z mojimi blaznimi idejami in izjavami: “Pa nema mela tk, to je grdo. Ne js ne bom. Ja tej pa nč…ne, sam uno je res ful lepše, pa dej na, a ni pojnt v tem, da se boma tam fajn počutla pa da bo nama všeč???” Iiiiiii, fajn bo…Damjanu pa že sedaj želim mirne živce in velik prag tolerance:P
Kakorkoli že, nekje okrog pol dveh se mi je uspelo privleči v službo. svaka mi čast a ne? Ampak kaj, ko sem v istem trenutku ugotovila tudi, da sem lačna…mah, danes je očitno tak dan, jebat ga, tut taki dnevi morjo bit, kaj čmo.
V upanju na boljši in vsekakor bolj energijsko poln konec dneva vas lepo pozdravljam,
Lena