Kako pa to sovražim…
Za mano je naporna noč…kako pa to sovražim…ko je človek zvečer že kar nekam zaspan in se odpravi spat, se mu kar naenkrat zgodi, da se lahko še tako trudi, a zaspat ne more. Takrat bi človek najraje znorel.
Danes ponoči se je to zgodilo tako meni, kot tudi Damjanu…sama sebi sva se na koncu že prav smilila, spala pa sma vsega skupaj…hm…2 uri mogoče?! Grozovija!
Ko sva šla spat, je Damjan sicer zaspal, jaz pa sem se kar nekaj premetavala po postelji, ker mi je bilo neudobno in sploh se nisem mogla nekako naštimat. Zaspana sem bila vedno bolj, spanca pa od nikoder…pa še nek butast občutek sem mela. Čez nekaj časa, se je zbudil tudi Damjan in mi potožil, da v bistvu ni še skoraj nič spal in da sam sebe muči, ker spat ne gre. Razočarano sva ugotovila, da je ura šele pol 2 in da prav nič ne kaže na to, da bi lahko spala. Zopet sva se kar nekaj premetavala, se zgražala nad tem kako ne gre spat in tako je čas mineval. Ura je bila kmalu 3, zatem 4, zatem 5…mi2 pa še vedno cela živčna in brez spanca. Vmes je Damjan že vstal in šel za računalnik, jaz pa se nisem vdala in preprosto hotla spat…a zaman.
Okoli 6h zjutraj sva bila že resnično utrujena…takrat nama je končno uspelo zatisnit oči..do 8h zjutraj, ko je Damjan vstal, saj je moral na tekmo s tamalimi. Tudi jaz sem imela namen vstat, ampak me je takoj zmanjkalo, tako da sem potem vstala cela zblojena, zmatrana, skuštrana in cela špasna ob pol 10h.
Mah, drek pa taka noč…to je vse kar lahk rečem!
Upam da bo danes bolje, pa čeprav v Ljubljani!
Čaw,
Lena