…just like the ones I used to know…

Pa bo očitno spet neka blatno zelena pustinja. Ubije ves čar tega sicer mojega najljubšega praznika…ampak kakorkoli že, božič bo za vedno ohranil poseben pečat v mojem srcu, ker je tako nekako prijazen, topel in družinski. Če skozi leto prav zlahka pozabljamo na tiste pristne vezi med nami, je za božič pravi čas, da se spomnemo kdo so ljudje, ki nam dejansko zelo veliko pomenijo…tistih, ki so vedno in pravzaprav brezpogojno ob nas, tudi ko ga špičimo sto na uro:) Ma fino je, letos bo še nekako bolj prijetno, ker ga bom doživela v svojem lastnem stanovanju, ki obeta zopet neke nove začetke, neko prisrčno v tančico skrivnosti zavito prihodnost, ki pa s emi zdi, da bo čisto lepa. Tudi občutki, ki sem jih doživljala včeraj, ko sem krasila čisto svojo novoletno smrečico (ki je bila letos sicer prvič umetna…sam jebat ga :P), so bili precej posebni in počutila sem se zelo fino.

Zadnji meseci so bili zopet polni vsega, nekakšen čustveni mix, ki pa je zopet dobil svoj smisel prejšnji teden, ko smo šli smučat v Dolomite. Vse je kar naenkrat dobilo ves smisel na tem svetu, spet sem vedela kaj je tisto kar si želim, kako zelo posebno se lahko počutim v družbi pravih ljudi, ali bolje rečeno pravega človeka. Spet sem začutila, kam sodim in kaj je tisto, kar me osrečuje. Precej prijetni občutki in povsem primerni za ta praznični čas.

Sem razmišljala kako si ljudje res vse prevečkrat delamo skrbi po nepotrebnem in kako malo je pravzaprav potrebno, da se počutiš popolnoma srečnega, ko se zaveš, da ti pravzaprav nič ne manjka. Vsake toliko se opomnim, da naj le pogledam na pot po kateri stopam, da je pravzaprav lepa, kaj lepa…čudovita. Vsak dan si odpiram nova obzorja, živim polno (vsaj zdi se mi), uživam v posebnih majhnih trenutkih in odkrivam kaj so stvari, ki me resnično veselijo. Pa naj bo to le topel pogled, ki mi ga nameni Damjan, naj bo to poljub, naj bo to veselo migetanje Ašinega repa, ki z vsem svojim bitjem sporoča, da je vesela, da se ima fino in da obožuje in ima rada.

Letos bo zelo lahko pogledati nazaj, se spomniti vsega kar je bilo in če že zdaj potegnem črto…definitivno eno najlepših let doslej. Spoznala sem nekaj fenomenalnih ljudi, nekaj super prijateljev, se preselila, si začela ustvarjati svoj dom, svojo družino…in konec koncev dobila najlepše darilo za rojstni dan, mojo pasjo princesko, ki mi s svojim navdušenjem, igrivostjo in veselim značajem vsak dan znova sporoča, kako je življenje lepo. La vita e bella:) Hehe.

Čeprav imam dela toliko, da se mi bo najbrž v prihodnjih dneh še zelo mešalo…bo božič zopet lep, pa čeprav ne bo bel…bomo pa ušli kaj v belino, takoj ko bo mogoče.

Lep preostanek dneva,

Lena

This entry was posted on Monday, December 22nd, 2008 at 7:09 pm and is filed under Razno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.