Čas je za nov začetek…pravzaprav za začetek nadaljevanja…se ozreti nazaj, kjer sem končala in pogledati naprej, kje bi rada bila. Tako nekako se tudi počutim, kar je tudi najbrž razlog zakaj je moj blog zdaj toliko časa sameval. Rabila sem spremembo, takšno, ki se je pravzaprav zgodila v mojem življenju v zadnjem letu dni…ker čutim, da kljub temu da it’s still me, sem to jaz v precej drugačni obliki:)

Vse stvari počasi rastejo, dozorevajo, dobivajo nek nov pomen, porajajo se novi občutki, ki so v bistvu čisto zanimivi in jih sprejemam z velikim pričakovanjem, oblike se kristalizirajo in kmalu mi bodo stvari precej bolj jasne, tudi moja mnenja o stvareh samih. Začenjam se zavedati kaj je tisto, kar mi je pomembno, kdo je tisti, ki kaj pomeni, katere so stvari ob katerih sem srečna in kaj mi na usta nariše najlepši nasmeh. Vem tudi kaj me zlomi,…še vedno pa ostajam isti terc v istih stvareh.

Že nekaj časa se mi po glavi mota misel, da zdej je pa res čas, da se enkrat za vselej zberem, se postavim zase in rečem: NE!…ko je dovolj je dovolj. Ne smem pustiti, da materialni svet zavlada nad mano, ko pa imam tisto drugo, lepšo plat življenja toliko raje. NE! je torej besedica, ki si jo moram ponavljati v svoji glavi znova in znova in znova in ZNOVA, dokler je ne bom imela poln kufer, ali pa mi bo prišla toliko v podzavest, da si jo bom morda upala kdaj celo izreči…če bom faca, celo na glas. :P Postavljam se na svoje noge in vedno bolj in bolj spoznavam svet, ki me obdaja…zdi se mi tako raznolik, da kar slutim kako se vsakemu izmed na ponuja vrsta priložnosti, kako v bistvu lahko vsak dan doživiš kaj zaradi česar se ti lahko smeji, da si v bistvu lahko ponosen sam nase, ko veš kaj pravzaprav zmoreš…in ravno zaradi tega je potrebno naučiti se ločevati med zrnom in plevelom…da bo trenutkov obdanih z nasmehom in neprespanih noči še manj:)

To poletje je bilo lepo, krasno, čudovito…spoznala sem nekaj čudovitih ljudi, doživela nekaj magičnih trenutkov, ostajala na plaži do sončega zahoda in spoznavala svet skozi oči nadobudne pasje princeske. Je lahko še kaj lepšega?

Ko se takole vsi trije po večerih natlačimo na naš kavč…lahko pomislim samo: “Ah ja, men je fajn!”:)

In obljubim…od zdaj naprej, se spet redno (kar se da) oglašam;)

Lahko noč,

Lena

This entry was posted on Monday, September 15th, 2008 at 12:26 am and is filed under Razno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.