Fej in fuj…leto pozneje
Heh…pa se ponavlja zgodba od lani…kamorkoli grem, se mi noge kar pogrezajo v blatu in mokroti…v enem letu se je spremenilo zgolj in samo to, da sem se tokrat vdala in grem na sprehod v gumi škornjih :P Ampak kako zelo nefajn se v tem hodi…je sicer precej bolje, ko ne rabiš pazit kje se ti bo čevelj udrl v kako močko, niti se ni za bat, da boš do kolen in še čez v blatu obtičal…pa vendarle, bi bilo precej bolje, če bi nas zima počastila z nekaj zimske idile, ker se niti prazniki ne čutijo ob vsem tem čmokanju in vlagi.
Ampak Aškolina to vsekakor prav nič ne moti. Njej je vseeno…samo da je voda in norenje, pa v kakršnikoli obliki in stanju že. Tako lepo mi je, ko lahk po dolgem čadu grem sama z Ašo na oreng sprehod…da se razhodim in razmigam jaz in dodobra naleta tudi ona…moje malo srce pa se medtem cartlja doma:)
E, fajn je…se človek potem brez slabe vesti zvali na kavč in uživa ob gledanju filmov…Ašolin pa se tudi umiri in zadrema:)
