Dan povprečnega študenta pred izpiti
Ugotavljam, da se vedno znova ponavlja (vsaj pri meni, pa sem prepričana, da res nisem edina) en in isti vzorec obnašanja par dni pred izpiti.
Človek načeloma ve, da mu voda še ne teče tako zelo v grlo, zato se učenja loti na precej lagoden način…v glavi ima sicer načrte o tem, kako se bo dan začel zgodaj (beri: najkasneje ob 8h zjutraj) in minil v silni koncentraciji in buljenju v nepregledno število zapiskov in knjig, v upanju in silni veri, da bi si v glavo stlačil čimveč uporabnih in pomembnih informacij.
Ko se naslednji dan zbudiš šele malo pred 10. uro in pomisliš, da si itak že v štartu zamudil svoj načrt, si privoščiš še par minutk poležavanja, v času katerega mrznično sestavljaš nov dnevni plan…ko ga v mislih zadovoljno sestaviš, ponosen sam nase, ker si si pač kljub manjši časovni izgubi (beri: zaradi prespanja vsaj 2h predhodno načrtovanih, zdaj že izgubljenih ur) uspel v dnevni okvir uvrstiti vse učne aktivnosti, predvidene za tisti dan, vstaneš…se vsaj 2x še uležeš nazaj v posteljo, dregneš partnerja pod rebra, se hudomušno nasmihaš in se pri tem vsaj ene 5x kvalitetno pretegneš in pri tem izustiš katerega izmed živalskih zvokov, ki si ga morda že kdaj zaslišal v katerem od filmov o Tarzanu…potem pa odmaješ svojo leno rit proti kopalnici, kjer se, medtem ko si vneto drgneš zobe, da bi se ja čim bolj bleščali, spomneš, da pa si pravzaprav lačen in da je luknja v želodcu pač prevelika, da bi se lahko skoncentrirano učil.
Privoščiš si zajtrk, katerega počasi in pazljivo poješ (sej vete, ne sme se hitet s prehranjevanjem, ker ni zdravo, si lahko nakoplješ želodčne težave in sploh se ti lahko zaleti…), pospraviš, malo prelistaš dnevno časopisje, ker si itak prelen, da bi kaj konkretnega prebral. Ko se končno odločiš, da je že čas, da pa bi morda sedel za knjige, se spomniš, da bi bilo dobro prečekirati še mejle, kakšen nov blog, če je kdo na messengerju, ali je morda kako hudo pomembno obvestilo na spletnem referatu, ali študijskem forumu, prečekiraš še, če te morda ne ravno nujno potrebujejo v službi, vmes pa vržeš oko še na kakšno pasjo stran, stran z letalskimi kartami ali zgolj last minute ponudbami…včasih se zamotiš še s kakšno stvarjo in ko te zatopljenost mine presenečen ugotoviš, da je ura že 1. :s Ajoj…
Ker je drugi jutranji plan zopet porušen, se zaletavo zapodiš v mrzlično iskanje nadomestnega plana, ki bi v obupno zmanjšani časovni razpoložljivosti dneva, kljub vsemu zajel vse potrebne študijske aktivnosti…ker veš da je to skoraj nemogoče in te prime rahla panika, si privoščiš kekse in si samozavestno dopoveduješ, da si dost brihtn, da za izpit ne rabiš knjig, ampak bojo dovolj le malo bolj obsežni zapiski, zato vso litaraturo, ki ima platnice, avtomatsko črtaš s svojega seznama študijskega gradiva - kup se k sreči drastično zmanjša. Za vsak slučaj preletiš zapiske, da dobiš neko približno sliko o njihovi obsežnosti in si v glavi na hitro zračunaš koliko časa ti taki zapiski vzamejo. Zadovoljen ugotoviš, da ob zbranem delu ne bi rabil veliko časa, da bi prišel skozi. Ta ugotovitev te napolni z optimizmom in hitro si privoščiš pavzo za srfanje po internetu, ogled kakega filmčka, igranje s svojimi domačimi živalicami, skok v mesto ali podobne aktivnosti…nakar ugotoviš, da bo itak kmalu čas kosila (ura nekje okoli 4h popoldne) in da se ti do takrat pa tako ali tako ne splača kaj delat… Po kosilu si rahlo utrjen, a se prisiliš, da vsaj malo pogledaš v zapiske. Utrujen omagaš nekje po pol ure…(po možnosti z glavo na zapiskih), kar ti vzame vsaj nadaljne pol ure (v večini primerov še nekaj več)… Ker je se urini kazalci pomikajo že proti 6. uri zvečer te zajame rahla panika, a vseeno še skočiš pogledat na računalnik, kaj si v tem času zamudil…ko ugotoviš, da pravzaprav nič, si pomirjen in se za nekaj časa zopet posvetiš zapiskom.
Ker je tvoja glava napolnjena z množico idej o tem, kaj bolj “pametnega” bi lahko tisti čas počel, omagaš najkasneje ob pol 9h zvečer in takrat si s tolažilnimi mislimi v glavi že sestaviš plan za naslednji dan in si sveto obljubiš, da “jutri bo drugače”! Prepustiš se sproščujočim dejavnostim in pred spanjem, še enkrat na hitro poškiliš v zapiske, da te ponoči vest le ne bi preveč grizla…zatem zaspiš ob prižgani televiziji in ti je vseeno za vse, dokler…
…se naslednji dan zopet začne 2 uri prepozno…ah ja, ni nam lahko…:)
Lep pozdravček in obilo volje do učenja vsem!!!
Lena