Civetta - Dolomiti ITA report
Tako, pa smo doma…bilo je kratko, a še kako sladko. Škoda da je že minilo, ker sem ravno največje lušte dobila.:)
V torek smo se zgodaj zjutraj napakali v avto in se odpeljali. Prva postaja Pliberk - Avstrija. Zakaj tam? Naš predragi avto se je kot zakleto odločil, da nam jo bo malo zagodel tik preden smo se odpravili na smučarijo. Sama sicer ne vem ravno kaj naj bi bilo narobe, niti nisem v vseh teh dneh česarkoli sumljivega opazila, ampak ata je bil par dni čisto nervozen zardai tega. Nekaj naj bi zafrkaval turbo al ne vem kaj…Kakorkoli že, morali smo se ustaviti v Pliberku, kjer smo zavili na avtoservis in se tam zadržali ful časa….men se je zdelo, da zihr vsaj 3 ure, pa vem da tako dolgo ravno ni bilo.
V tem času je prispel še drugi del posadke in ker ravno nismo imeli kaj počet smo takoj hlastno navalili na pecivo, ki nam ga je Damjanova mama prijazno dala za popotnico. O tem kakšne količine peciva so izginile v reordno kratkem času, ne bomo niti izgubljali besed.
Kakorkoli že, odpeljali smo se torej italijanskim Dolomitom, gorskemu soncu in zasneženim progam naproti. Pot j bila kar dolga in priznam da sem komaj čakala, da prispemo na cilj. Vedno imam rada trenutke ko nekam prispeš, se razpakaš in razkomotiš in presenečen ugotavljaš kje ti je mesto naslednjih nekaj dni. Po obveznem capuccinu, caffe latte in latte machitau v Cortini d’Ampezo, smo nekje okoli tretje ure popoldan prispeli v naše začasno bivališče - Santa Fosco ob vznožj gore Civetta. Sledil je obveze pir in kasneje selitev v aprtmaje. Apartma je bil kar kul in hitro smo bili celi domači.
Takrat pa so se, kajpak, oglasili prelakani želodčki, in kmalu smo družno zmazali cel kotel sarm, ki nam jih je pripravila bica. Njami, njami, kako je bilo dobro.
Ko so se polni želodci umirlili ssmo se začeli pripravljati na prvo okušanje snega, ki ga pravzaprav nikjer ni bilo. Komaj sem čakala, da preizkusim novo opremo in vidim, a sem ga kje polomila. Prvi dan nas je čakala nočna smuka na smučišču v Pecolu in ni nam bilo žal. Kaj hitro mi je bilo jasno, da so pred nami odlični dnevi. Proga je bila fenomenalna, sneg na njej še bolj in moj novi bord je prv veselo drvel po podlagi. Oprema se je izkazala za odlično:)
Dnevi, ki so sledili so bili skoraj rajski. Zjutraj nas je vse ene zaspane (predvsem mene) pozdravil jutranji sonček in kristalno jasno nebo, ki ti je kar hitro dalo potrebno energijo. Če pa ti je je slučajno primanjkovalo si je bil takoj prepoln, ko si sestopil s prve sedežnice. To je bil potem pravi gorski raj in človeka je prijelo, da bi kar zašrajal od sreče. Proge fenomenalne, brez vetra, brez oblačka, sonce in jasnina kamor koli si pogledal, dobra volja in odlična družba…več človek od smučanja vsekakor ne more želeti. Od 9h do 4h smo tako drveli po širnih prostranstvih s Fertazze, do Col dei Baldija, pa zopet v dolino do Palafavere, pa spet nazaj čez hrib v Val Zoldano…in še v mnoge skrite dolinice in grape, ki jih je bilo toliko, da niti ne vem kako smo do tja prišli, še manj kako se jim reče. Bili smo kar uigrana in hitra ekipa, edini zadržek smo bili trije borderčki, ki smo morali po vsaki sedežnici ali gondoli za nekaj trenutkov sesti na tla, da smo si zapeli vezi:)
Okoli 12. ure je vsak dan sledila malica na sončni terasi na vrhu Fertazze, kjer mso kar tekmovali kdo se bo bolje nastavil sončku. Predvsem ženski del ekipe ja zasanjano dvigoval glave in zapiral oči. Sendviči so nam dali moči za nadaljevanje dneva in še več smučarsko - borderskih užitkov. Nekje vmes še obvezen postanek za Bombardino (tipična njihova pijača, sestavljena iz jajčnega likerja, ruma, na vrhu pa smetana s čokolado) No ja, kar se mene tiče, je to bolj lepo na pogled kot pa dobro, ampak itak da si človek to more naročit če je ravno tam.
Prijetno utrujeni od celega dne, smo se vsak dan vračali v svoje apartmaje, kjer je sledil obvezni počitek (beri: je vsak dan kdo zaspal kot ubit), kasneje pa pink ponk, ročni fuzbal in podobne zadeve. Zvečer pa obvezna partija pokra, kjer nisem ikoli zmagala….ma, jebat ga, sem se itak vsak dan, ko me je prva sedežnica potegnila na sončna snežena prostanstva, počutila kot zmagovalec.
Kot sem že rekla, dnevi so prehitro minili, rabila bi tako…ne vem…še kakšen teden recimo. To bi bilo potem optimalno:P Pa drugo leto spet, pa bo;)
Ko sem včeraj prišla domov sva se z Nežo pogovarjali kako letos sploh ni filinga o veselem decembru, kako se sploh ne zdi, da je jutri že božični večer…Pa se mi zdi, da je danes že kar cel dan nekaj božičkastega v zraku, nekakšno pričakovanje po nečem lepem…fajn občutek:)
Zdaj pa frčim…me čaka okraševanje novoletneg dreveščka pri bici.
LP!Lena
PS: slike iz Dolomitov sledijo…kmalu…