Vsake toliko se človeku zgodi, da mu nekaj gre preprosto narobe…in kakorkoli že potem obračaš to stvar, na koncu itak ugotoviš, da si si čisto sam kriv, se s tem sprijazniš in greš naprej. Nekako tako se mi je letos zgodilo za faxom…preprosto sem vse skupaj zasrala, padla, ostala brez statusa…ampak se zdaj niti ne sekiram več,  ker vem, da itak ne morem kaj popravit in da je “po toči zvoniti zares prepozno”. Jah, kajčmo…pa drugo leto…upam samo, da bom to “kao” fraj leto izkoristla za kaj pametnega in produktinega, tako bi bilo potem vse ok.

To jesensko vreme je še kar nekam turobno in predvsem mrzlo…kako zelo kul bi bilo, da bi bil oktober sončen, topel in ves odet v živopisano listje, ki ga veter nalahno raznaša naokoli in ti frfota pod nogami. Te listi so prav zares nekaj lepega in človeku dajejo nek tak prijeten filing…je pa tudi res, da je ta občutek pristen samo, če je zraven še prijetno jesensko sonce. Hm…lahko bi se podali na kakšen izlet…mhm, bo za razmislit. Js bi vsekakor nekam šla.;)

Komaj čakam, da bo najino stanovanje končano…vleče se ta gradnja ko razkuhan špaget. Ko pa bo enkrat fertik bo pa nenormalno fajn. Najbolj se veselim decembra, ko bo noter tako prijatno toplo, zunaj pa mraz in upajmo da tudi sneg, ko boma okrasila svojo smrekico, dala po njo svoja darila, si privoščila svojo večerjo in nasploh imam v glavi eno samo idilo.:) Prav res komaj že čakam zimo, čeprav sploh ne vem zakaj, sej je ja še poletje??? Ampak prav lušta se mi je…snega, borda, toplih kočic, pa Aškolina, ki bo ziher norel po snegu ko zmešan. Jupi, kk bo fajn:)

Aško me sicer malo jezi. Oziroma ne jezi me ona, jezi me njena noga. Še vedno šepa (občasno sicer), ampak še bolj kot to me pa straši dejstvo, da ji v nogi nekaj poka. Kot recimo poči, če imamo zastana kolena in počepnemo. Ker je mala pravi norc in nima miru niti minute, se vsak dan “skregava”, ko ji dopovedujem, da naj zaboga bo malo pri miru, ona pa gasa in šibat in noret, da me je kar groza. V normalnih okoliščinah mi je to sicer ultra fino, takole pa….me skrbi in to zelo. Jutri definitivno romama nazaj k veterinarju in zdaj pa res poslikamo noge…tudi če ne bo nič in je stvar precej banalna…bomo pa vsaj mirni. Ker takole je kar kriza, ko ne veš kaj je…strah te je, da ni najhujše, da je kaj ful narobe, po drugi strani upa in se prepričuješ, da ziher ni kaj takega…precej naporno to, vam rečem. Sploh ne vem kako bo, ko bom mela nekoč še otroke. Ob mački, psu in otrocih bom ja dobila živčni zlom od sekiranja kdo si bo kaj naredu, si je kaj naredu ali si lahko kaj naredi:))) Držim pesti, da bo Aško čimprej ok…pa se bomo veselo podili naokoli brez zadržkov (oziroma skoraj brez…malo omejitev pri tem malem norem spidotu preprosto mora bit!).

Zdej pa grem, ker se moram spraviti proti Ljubljani…na sestanek…upam da se bomo kaj produktivnega zmeili, res, bil bi že čas.

Lep dan,

Lena

Zunaj celo neko turobno vreme, jaz zavita v koco na kavču delam za službo…zebe me, v ozadju se greje električni radiator. Medtem mrzlično preklapljam kanale na TV, da bi našla kaj vsaj približno zanimivega. Sam zdej je ravn tak čas, da itak ničesar ni. Povsod samo reklame v katerih si babice nadevajo kozmodisk ali pa si gospe srednjih let pulijo dlake na obrazu…skratka, nič pametnega.

Ne morem se ravno pohvaliti s kako delovno vnemo…delam pač ker moram, ker je treba narediti to kar je, drgač bi najraj delala vse kaj drugega. Predvsem me pestijo misli o moji študijski usodi, saj sem si letos dovolila eno usodno napako in si tako lepo in čist na kamot zasrala letnik. Ker sem dosle vedno imela nekako srečo, sem se zanašala na to da jo bom imela tudi sedaj, vendar mi je spodletelo. Vem da sem sama kriva, ampak se zato ne počutim ne slabš ne bolš. Kako se bom zdj vn spacala še ne vem, dejstvo pa je, da trenutno krvavo rabim študentski status, tako da bo treba nekaj naumit…kaj še ne vem, saj mi je po vodi splavala tudi back up varjanta…vpis na eno izmed višjih šol. Zdej se lahko samo tolčem po moji buči in si govorim kako sem lahko to dopustila, pa vem da mi ne bo pomagalo, zato ne bom storila nič. Upam da se zgodi nekaj, kar mi bo odprlo še ena vrata…in me rešilo iz tega položaja. Pustimo se presenetiti…malo je še časa (*se nonstop tolaži in čaka na najbolše*)

Mojo bogo malo Aško je kar iz lepega doletelo šepanje. Čemu in zakaj še ne vemo, pa tudi po današnjem obisku veterinarja si nismo nič bolj na jasnem. Vse sicer kaže, da je vse skupaj posledica hitre rasti, ampak me vseeno žre, ker je mala res moj svet in nočem da gre karkoli narobe. Sicer ni hudo z njo, ona bi kar veselo norela naokoli in se mi zdej kar malo smili, ko mora malo več počivati kot sicer. Jo pa pač še malo več crkljamo. Tukaj pa nekaj slikic, kako se mala bejbika valja po kavču. :)

Aškec gleda TV

Aško je malo zmatran:)

Se bom malo obliznala…:P

Zeh zeh…:)

Lep dan,

Lena

Napočil je zopet tisti strašni dan…ki se jih bojim odkar vem zanje. Dan ko grem k zobozdravniku. Ne vem zakaj je ta strah pred zobozdravnikpm tako prisoten in se povsod opeva, da so pač zobarji mesarji. Kakšnih hujših bolečin pri svojih obiskih zobnega zdravnika še nikoli nisem občutila, ampak vedno ko se bliža moj obisk me postane prekleto strah. Obupno strah. Ponavadi tako, da mi je že v čakalnici slabo:) In se mi posledično še sama zobozdravnica smeji:) Ker mora potem z mano ravnati skoraj tako kot z malim otrokom in mislim, da bi mi vasih najraj dala na koncu štampilko v obliki čebelice, ker sem ostala kolikor toliko normalna:P

Jao, jao…sej bi se rada otresla trahu, pa se ga ne znam. Preprosto me je strah. Tudi danes ni nobena izjema. Danes je stanje celo presenetljivo dobro…celo nisem že popolnoma živčna:) Pravzaprav, če odmislimo to, da me “preventivno” že par dni “boli” celotno zobovje s čeljustmi in glavo vred in da se mi je danes sanjalo, da so se mi ob ugrizu zobje lomili kot za stavo in občasnih trenutkih slabosti, ko se spomnim kam grem danes…bi lahko celo rekli, da sem ok in da me ni strah. :P

Držite pesti, da me ne bo razvrtala….

:x

Lena

Čas je za nov začetek…pravzaprav za začetek nadaljevanja…se ozreti nazaj, kjer sem končala in pogledati naprej, kje bi rada bila. Tako nekako se tudi počutim, kar je tudi najbrž razlog zakaj je moj blog zdaj toliko časa sameval. Rabila sem spremembo, takšno, ki se je pravzaprav zgodila v mojem življenju v zadnjem letu dni…ker čutim, da kljub temu da it’s still me, sem to jaz v precej drugačni obliki:)

Vse stvari počasi rastejo, dozorevajo, dobivajo nek nov pomen, porajajo se novi občutki, ki so v bistvu čisto zanimivi in jih sprejemam z velikim pričakovanjem, oblike se kristalizirajo in kmalu mi bodo stvari precej bolj jasne, tudi moja mnenja o stvareh samih. Začenjam se zavedati kaj je tisto, kar mi je pomembno, kdo je tisti, ki kaj pomeni, katere so stvari ob katerih sem srečna in kaj mi na usta nariše najlepši nasmeh. Vem tudi kaj me zlomi,…še vedno pa ostajam isti terc v istih stvareh.

Že nekaj časa se mi po glavi mota misel, da zdej je pa res čas, da se enkrat za vselej zberem, se postavim zase in rečem: NE!…ko je dovolj je dovolj. Ne smem pustiti, da materialni svet zavlada nad mano, ko pa imam tisto drugo, lepšo plat življenja toliko raje. NE! je torej besedica, ki si jo moram ponavljati v svoji glavi znova in znova in znova in ZNOVA, dokler je ne bom imela poln kufer, ali pa mi bo prišla toliko v podzavest, da si jo bom morda upala kdaj celo izreči…če bom faca, celo na glas. :P Postavljam se na svoje noge in vedno bolj in bolj spoznavam svet, ki me obdaja…zdi se mi tako raznolik, da kar slutim kako se vsakemu izmed na ponuja vrsta priložnosti, kako v bistvu lahko vsak dan doživiš kaj zaradi česar se ti lahko smeji, da si v bistvu lahko ponosen sam nase, ko veš kaj pravzaprav zmoreš…in ravno zaradi tega je potrebno naučiti se ločevati med zrnom in plevelom…da bo trenutkov obdanih z nasmehom in neprespanih noči še manj:)

To poletje je bilo lepo, krasno, čudovito…spoznala sem nekaj čudovitih ljudi, doživela nekaj magičnih trenutkov, ostajala na plaži do sončega zahoda in spoznavala svet skozi oči nadobudne pasje princeske. Je lahko še kaj lepšega?

Ko se takole vsi trije po večerih natlačimo na naš kavč…lahko pomislim samo: “Ah ja, men je fajn!”:)

In obljubim…od zdaj naprej, se spet redno (kar se da) oglašam;)

Lahko noč,

Lena

Končno je pri meni moj srček, zagotovo najlepši kuža daleč naokrog, zame pa vsekakor najlepši:) Kot sem že omenila je njeno ime Aša…zakaj ravno Aša? Ko sem pred časom brskala po imenih in z navdušenjem iskala ime za mojo pasjo lepotičko, mi je v oči padlo kar nekaj imen…večina jih je bila kratkih in skoraj zagotovo so vsebovala “š”. Š mi je nekako kul črka in mi super paše v živalska imena, pa še vse vrste izpeljank se da speljati iz njih. Tako sem nekega dne naletela na Asho…takoj sem vedela, da je to to! Asha namreč pomeni upanje, željo…ji lahko še bolj paše? Meni se zdi, da ne, saj je bila Aša moja najbolj goreča želja v zadnjih dveh letih. Zdi se mi, da se je celo moje življenje vrtelo samo v tem gorečem pričakovanju…in končno, my wish came true!!!:)

Tukaj je torej Asha - my wish, my hope and my desire…je več kot izpolnitev, Aša se mi zdi čista popolnost!!

Ravno malo prej sem se zavedla, da se je zopet obrnil skoraj cel mesec, odkar sem napravila zadnji vpis v moj blog. Pa sem takrat prav pomembno zaključila, da kaj več napišem “jutri”, ko bom boljše volje. Ajoj, kaki terc sem:)

Pa nisem več slabe volje, niti približno…ne s od slabe volje ne več. Kako bi le bla, ko pa se mi dogajajo same lepe stvari:) Čeprav sem na trenutke malo živčna, ker se stvari premikajo malo počasneje, kot bi si želela in se mi morda iz te živčnosti tudi moje razpoloženje malo menja, pa me to ne skrbi preveč, saj se mi zdi, da bo od zdaj naprej itak samo še fajn.

Trenutno me ovira zgolj fax, ki me veselo opominja, da imam še marsikaj za postoriti, ker sem si stvari tako veselo prelagala, da mi je kar za čestitat. Sem čist padla not v delo, ki me res veseli in potem se je zdel fax pač kot nekaj ka “že nekako bo”…pa sej bo, ampak res ne bi pa rada dopustila kakšne možnosti, da slučajno ne bi bil, ker bi me v tem primeru doma razsekljali kot kakšno suho salamo:))

Tako da sem se v bistvu odločila, da si vzamem malo študijskega dopusta, se posvetim faxu, da mam potem vesleo in brezskrbno poletje in samo še uživam.

Pridno nabiram tudi zalogo pasje opreme, odštevam dneve, ki na mojo srečo in neizmerno veselje kar hitro kopnijo in komaj, komaj, KOMAJ čakam, da pride moja najlepša, najbolj fajna in sploh najbolj zaželjena princeska končno k meni domov. V nedeljo sem jih imela čas spoznati…male črnuhece, ki so tako prisrčni, da se človeku kr srce smeji, ko jih gleda, hkrati pa tako mehki, da jih kar ne bi spustila iz rok. Že od vsega začetka, odkar jih je Jasna sploh prvič opisala…imam svojo favoritko. In kakor trenutno kaže, bo prav tista mala črna pupika postala moja…je lahko še kaj lepšega??? Pa sej v bistvu mi je vseeno, ker so vsi taki, da bi jih človek kar pojedu.
Sploh ne morem verjet v bistvu, da bom končno dočakala tisti trenutek, ko bom domov prinesla tako zaželjenega in že vnaprej oboževanega mladička. Kako sem pred dvema letoma odkrila Jasnino stran, se niti ne spomnim več…vem pa, da je bila to ljubezen na prvi pogled. Ti črni psi so se mi usedli v srce, tako zelo, da me nobena stvar več ne bi mogla odvrniti od tega, da bi imela enega takega samo zase. Ko sem jih imela v teh dveh letih še čast spoznati…na razstavah, srečanjih, zdaj tudi v domačem okolju, sem ugotovila, da nisem falila. Da je prav to pasma, kakršno hočem in si jo želim že odkar sem se prvič zavedela, da so mi psi zares všeč, da jih imam rada.
Skupaj s psi, sem spoznala tudi nekaj krasnih ljudi. Se pravi…je lahko kaj lepšega?:)

Pričakovanje male Aše je tisto, kar mi polni moje dneve. Imam občutek, da govorim le in samo še o tem. O čem drugem se mi niti ne ljubi razmišljat, vse drugo se mi zdi skoraj nepomembno (edin stanovanje no:P)…samo še Aša, Aša, Aša…že sanjam o tem, ko se vozim z avtom, ko sem kje, hm…mogoč se mi že meša:)) Jao…

Jasna je rekla, da bo jokala, ko bo morala dati male stran…veš Jasna, mislim, da bom tudi js…od sreče:)

Lep večer,

Lena

Parkrat na leto se mi čisto zares zgodi, da zjutraj iz postelje vstanem z levo nogo. Takrat sem tečna, se vlačim naokoli, kotički ust so povešeni, nič mi ni prav, sprašujem se kar o nekih rečeš, ki nimajo ne repa ne glave, izgleda kot da sem jezna na cel svet, pa v bistvu nisem na nikogar. Takrat hočem, da me vsi pustijo pri miru, čeprav si tega v resnici ne želim, takrat bi rada, da bi vsi delali tako, da bo meni prav, čeprav vem, da je to čist nefer, takrat se počutim, kot da je vse narobe, čeprav vem, da je v bistvu vse ok…in takrat se mi nič ne da…čist nič. Kot da tisti dnevi preprosto so, nič ne pomenijo in zgolj čakam da minejo. So pa precej bedni in nadležni tudi zame. Kako šele kaj za koga drugega, ki ima takrat “čast” biti v moji bližini.

Treutno se izteka že drugi tak dan…ko sem preprosto sitna, ko vem, da me nekaj muči, kot tudi vem, da razloga za to pravzaprav sploh nimam. Res ga nimam, niti enega čisto, čisto malega ne. Vse štima. Mah bedno, to je edino kar lahko rečem, v silnem upanju, da me to čimprej mine. Ker to mi res ni v nobeno veselje.:(

No kakorkoli že…bom se jutri potrudla in napisala kaj več, dans sem res prav čist adijo.

Lep večer,

Lena