Č kot čevabdžinica
Pa je minil ta naš izletek. Res je bilo fino. Kot bi prišel v čisto nov svet, kjer so ljudje kljub kruti usodi, ki jih je doletela, odprti, prijazni, bratski. Bosna sama po sebi je res velika revščina…vojna na začetku 90-ih let jih je resno potolkla in na vsakem koraku je še moč zaznati grozote, ki so se tam dogajale med vojno. Razstreljene hiše, preluknjani zidovi, požgana poslopja, najhujši in najbolj boleč pa je pogled na množična grobišča po vseh bosanskih mestih. Sarajevo je praktično eno samo pokopališče, pa vendar se zdi življenje v bosanski prestolnici tako mirno, živahno in varno.
Človeka kar nekako zajame tisti “na easy” občutek življenja v Bosni, vse se zdi, da je kar nekaj desetletij za časom, a se vendar nihče ne sekira kaj preveč. Ljudje se vozijo v avtomobilih, kakršni so se pri nas vozili v 80-ih, iz njih pa se tudi prav sumljivo in smrdeče kadi.:) Hodijo naokoli, se z vsakim pogovarjajo kot da je stari prijatelj, ki ga poznajo že 100 let, posedajo po čevabdžinicah, buregdžinicah, čajdžninicah in slastičarnah ter kafanah in se majo krasno. Čeprav v veliki večini nimajo skoraj ničesar, se po drugi strani zdi, kot da imajo vse kar rabijo…namesto ljudi, ki bi lahko imeli le še malo volje do življenja, povsod srečaš prijazne, odprte in zgovorne ljudi. To mi je bilo zelo všeč!
Odličen dokaz za to, da je življenje v bosni vse prej kot slabo, je bila skupinica unproforjevih nemških vojakov:))) Js sem misla, da bom hin od smeha, ko sem videla ta prizor. Namreč, ko smo sedeli v eni izmed sarajevskih čevabdžinic so prišli mimo trije nemški vojaki: najprej mlajši fant v uniformi s čepico, katerega bi človek celo lahko čisto normalno smatral kot resnega vojaka…res pa nisem bila pripravljena na to, kar sem videla po tem…izza ovinka sta namreč prikorakala še moški in ženska, takisto v uniformah, vendar vse prej kot vojaške postave. Ženska (morala je imeti okoli 40 let) je bila tako debela, da je človek mislil, da bo uniformo na njej razneslo, poleg nje pa je bil moški (najbrž tudi okoli 40 let) s tako ogromno ritjo, da kaj takega še nisem vidla. Je pa ja bogi sroti, komaj hodil. V glavnem, tak prizor je v meni še enkrat potrdil že tisti občutek, ki sem si ga ustvarila že prvi trenutek, ko sem stopila na bosanska tla…Bosna je dejansko res mirna država, kjer se sicer ne cedita med in mleko, se pa cedi maščoba iz pregrešnih mesnih “dobrot” (dobrote dam v zajčke zato, ker sama res nisem ne vem kakšen ljubitelj čevapčičev in nasploh mesa) in človek lahko res cele dneve samo okuša in papca te dobrote. In prav to počnejo tam neški vojaki. Fajn se majo! Sej če bi tam dejansko bilo kaj nevarnega, če bi recimo nekje nekaj explodiralo…ajoj, raje sploh ne pomislim koliko časa bi potrebovala ta dva, da bi dvignila svoje debele riti in se še cela mastna okoli ust zapodila na kraj zločina. Obup vam rečem!
V glavnem, Bosna je prijetna deželica, kjer se lahk maš prav fletno, pa še počutiš se prav premožno, ker je vse kar precej poceni. Tudi jaz sem obnovila svojo garderobo in za malo denarja dobila kar dosti muzike, tako, da se je splačalo.
Zdaj pa sem spet v Ljubljani, zaključila že drugi delovni dan, zdaj pa malo treniram svojo angleščino, saj imamo na obisku 2 Bolgarki, tako da je kar pestro.:)