Pa smo zopet doma…pretekla dva dni sta bila prvovrstna in mi je grozno žal, da sta se tako hitro končala…če bi bilo po moje, bi podaljšala vsaj še do nedelje:)

Imeli smo čudovita dva dneva, čudovito vreme in dobro voljo (pa seveda kar nekaj evrov:P), tako da se je vse poklopilo kot se je moralo.
V četrtek smo se že okoli 5h zjutraj odpeljali iz Ljubljane, preko Sežane, Trsta, do Benetk…proti Veroni in končno do Gardskega jezera in s tem Gardalanda. Ko smo se najedli in napili, se je zabavišči park odprl in šli smo uživat. Čisto sem že pozabila kako Gardaland zgleda in zopet me je njegova čarobnost čisto prevzela.

* vhod v pravljično deželo za otroke

* simpatična slončka in v nulo pokošena trav’ca

* mi trije pa smo zadovoljno šetali…

Na začetku smo se kar brezglavo podili okoli, ker smo meli (ne vem zakaj?) občutek, da nam bo itak zmanjkalo časa, pa smo kar hitro ugotovili, da temu ni tako in začeli bolj uživat.

*…se vozili v vagončkih…

* …in raznoraznih čolničkih…Js sem sicer u iber zajc, kar se tiče raznoraznih adrenalinskih stvari, zato mi je prišlo zelo prav, da je bil z nama še Damjanov bratranec Boštjan, da sta potem onadva obletala vse “tanevarne” stvari.

* pogumneža na enem izmed vlakcov smrti…obrnjena na glavo…Js pa sem si privoščila bolj tiste vodne zadeve - ala colorado boat in pa neko skrivno mesto atlantida in ostale stvari. Pa smo bli vsi zadovoljni in je blo kul.

* poziranje med čakanjem v vrsti…

* velik delfinček…Ko je bila ura 6 zvečer, smo bli že vidno utrujeni…od celodnevnega letanja naokoli, vročine in sonca in hitrega vstajanja zjutraj, zato smo bili kar veseli, da se je Gardaland zaprl in smo lahko šli iskat kamp v katerem bomo prenočili.
Kamp v katerega smo se podali je bil le kakšen kilometer stran od Gardalanda, čisto ob Gardskem jezeru v kraju Peschiera (upam da sem prav napisala). Bil je odličen kamp, tudi cene niso bile pretirane, zato smo si hitro (zelo profesionalno:P) postavili šotor, ga zavarovali pred komarji, ki jih je kar mrgolelo (kakopak smo s tigrovo mastjo zavarovali pred piki tudi nas), in odšli na zasluženo večerjico - mmmm, kako je pasala:)

* ponosna pred postavljenim šotorom…
V kampu se mi je zelo dopadlo, moram rečt…pa tudi spala sem odlično, kot že dolgo ne…če odštejem dejstvo, da mi je Damjan nekje proti jutru ukradel koco in me je rahlo zeblo in pa dejstvo, da me je zbudil na brutalen način, ko mi je odvil čep iz mojega turbo maximusa (al kk se reče) in me spustil na trda tla:) Bilo je res super.

Zjutraj smo imeli še piknik pred šotorom, potem pa smo se spet zbasali v avto in gasa nazaj proti Benetkam in seveda Aqualandiji:)

* vhod v aqualandiji
Bilo je sicer malo manj sonca kot dan prej, pa vendar dovolj, da me je kar precej zapeklo. Ko letaš med vsemi tistimi tobogani, te sonce pač naplajska in se nimaš kaj preveč za skrivat kje. Mi je pa v vodi bilo krasno. Namakat se v vseh tistih bazenih in drvet po toboganih, mi je bilo že od nekdaj všeč.

* na ležalnikih 1. del…

* in na ležalnikih 2. del…

* raj za otročeke…Me je pa zelo zmotila ena stvar, namreč to, da se mi je občutno poslabšal moj strah pred višino:( To, da se višine bojim vem že kar nekaj časa, da pa je strah tako močen, pa me vsakič znova preseneti. včeraj se je manjša panika začela že takoj prvič, ko sem se povzpela na prvi aquagan…

* in malo večje otroke……lesene odprte stopnice, ki so vodile na vrh, so bile kar strah vzbujajoče in kar prisilit sem se mogla, da sem prišla na vrh. In je šlo, tudi na drugega malo višjega, še z malo več panike…ok, prišla sem tudi na tretjega, sicer že hudo prestrašena in mehkih nog, pa potem z veliko težavo še na četrtega, kjer pa je bilo že zelo hudo in sem s povsem nesrečnim izrazom stala na vrhu, izredno prestrašena, da ni blo Damjanu nič več jasno. Ko sem hotela it na enega izmed obeh najvišjih (bi rekla da je bil visok že kar okoli 50 m), me je do konca zgrabila panika in so se mi pred očmi tiste stopnice že skorajda zares rušile, se je vse skupaj končalo in sem praktično padla v panični jok nekje par “nadstropij” pred končno postajo. Damjan se mi je nekaj časa smejal in me zafrkaval, češ kaj se neki delam, potem pa vidu, da res nima me smisla silit naprej…in tako sta oba najvišja tobogana za mene ostala neosvojena. Enega mi je žal, tistega najvišjaga pa niti malo, ker tam gor pa niti ne bi šla, tudi če bi zmogla prit na vrh:) Tist je bil pa čist tu mač strm za mene.

* pa še za največje otroke…kamor pa js ne sodim, ker me preveč strah…:SNajvečje veselje pa so nam predstavljali divji plavi tobogani, na katerih smo kar naprej tekmovali, kdo bo prvi prišel do konca…tudi zmagala sem večkrat, ker sem mela kar fajn naštudirano hitrostno tehniko (al pa mi je pomagala tudi moja masa:S)…

* še naša tekmovalna pista
Anyway, tam gor smo pravzaprav najbolj uživali in smo do konca vztrajali na tistih toboganih. Rezultat tega je, da me danes kar nekaj stvari boli, saj me je fajn premetalo.
Zaključek obeh dni…splačalo se je:)
Lep dan!
Lena

This entry was posted on Saturday, June 16th, 2007 at 1:28 pm and is filed under Razno. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.