Čarobni božič…
Božič sem imela od nekdaj rada…že takrat, ko sem bila še čisto majhna in sem na božično jutro odprtih ust in začudenih oči, vsa zaspana obstala pred kupom daril pod novoletno jelko…
Božič mi je vedno predstavljal nek del pravljice, ki jih imam tako rada…kaj čmo, sem pač v osnovi romantična duša, ki si potihoma želi, da nikoli ne bi zares nehala verjeti v pravljice in dobre može, kot je božiček. Ravno zaradi tega mi je bil ta praznik od nekdaj tako ljub, ker je bil nekako drugačen…že sama omemba božiča, mi obudi spomine, nek specifičen vonj kamina, ki žari v ozadju, nasmejanih obrazov in mrzličnega odpiranja daril. Spomnim se kako smo se otroci včaih skrivali na galeriji pri bici in oprezali za t.i. božičkom…ko so nam naše glave začele dopovedovati, da se za tem skriva nekaj drugega, kot prijazni debeli mož, z belo brado. Spomnim se kako smo komaj dočakali konec večerje, oči pa so nam kar naprej uhajale h kupu daril, ki se je nahajal pod novoletno jelko…za vsaj slučaj smo v ovojni papir s prsti naredili nekaj luknjic in poizkušali malo pošpegati kaj je tisto, kar se skriva not. Spomnim se, da sem bila daril vedno zelo vesela…še danes se jih, iskreno. Spomnim se prepevanja božičnih pesmi in navdušenega vzklikanja: “Hvala božiček” zatem, ko smo odprli darila:) No, če dobro pomislim, to navadno smo obdržali vse do danes.:))
Ravno zaradi vsega tega, mi je božič nekako grozno prirasel k srcu…navdaja me s toplino, ljubeznijo do svojih domačih, ter poskrbi za tisto nekaj čarobnosti, ki je v naših življenjih še kako primanjkuje…res ne vem zakaj smo ljudje taki, če bi se prepuščali čarobnim trenutkom in v vsem iskali neke male čudeže, mislim, da bi se imeli precej bolj fino.
Letošnji božični večer pa bo vseeno dobil za vedno nek grenak priokus…nekdo, meni zelo drag, se je nocoj grdo poigral z menoj in na tak način poskrbel, da se je moja božična pravljica spremenila v kruto realnost. Jezna sem, ful…so stvari, ki si jih ne pustim vzeti…so stvari, za katere ne pustim, da bi se kdorkoli vtikal vanje…in so stvari, ki me lahko resnično potolčejo ob tla…
Kar se mene tiče…so letošnji prazniki zame končani…vsa čarovnija letošnjega decembra (čeprav je je bilo precej malo), se je ob enem samem telefonskem klicu razblinila kot milni mehurček…dragi nekdo, hvala ti za to:(
Upam, da ste ostali uspeli iz današnjega večera posrkati tisto čarobnost, ki jo ta večer ponuja. Vsem želim lepe in vesele praznike še naprej.
LP, Lena
Draga moja Lena, glavo pokonci! Stanje je bedno, se strinjam, ampak sigurno prihajajo boljši dnevi, leta, Božični dnevi…
Sem se danes spucala ven, dala vse iz sebe, kar me je težilo, tako da se počutim precej bolje…pa še sneg je…:)
Včasih ga res “pihne” in res je prepogosto…. Mogoče mladost????
Naivnost???? Kar je bistveno pa je to, da je DOBER PO SRCU. Pravilno da si se izkašljala… Kar mu gre mu gre…. Rada se imejta! :)
Sej “dobro srce” ni bilo nikoli vprašljivo, to je eden izmed glavnih razlogov, da sva skupaj:) Njegovo obnašanje pa…mladost, naivnost…karkoli pač že je, upam da se v najkrajšem možnem času neha:) Ker ful zasenči njegovo dobro srce v mojih očeh. Rada se pa imava, vsekakor:) in to zelo…:)
Kdaj pridete kaj na obisk?
Hmmmm… Če nas pa noben ne povabi! :) Se hecam; pridemo pogledat kuhinjo. Mogoče pridemo voščit enkrat po novem letu, ko smo “učitelji” še lepo na dopustu.
PS: Kk je pa dans pridno prišel domov. :) Ko bi mu le prišlo v navado! A ne?!
No, vas jaz zdaj uradno povabim:) In z veseljem vas bova oziroma bomo sprejeli:) Kadarkoli pridete bo ok, mi si bomo že vzeli “dopust”;)
PS: Mhm, dans je bil priden…čeprav mi je poskušal slabo vest vzbuditi z besedami, da je “cela manšaft, razen Mekana in še nekoga, šla u YB, on pa tako zelo pridno prihaja domov” :P…sam mu ni ratalo…no mercy…hehehe:)
Ampak ti bi pa lahko malo vplival, da bi mu to prišlo v navado;) Tebe bi še znal poslušat…
A nisi včeraj govorila nekaj o novem vpisu na blogec? :) Ne sam to, da baje že pišeš….
Sem govorila, sem..tudi vpisno polje je bilo že prav zares odprto, ko sva govorili. Potem pa…vpis ni in ni nastal…žal…:S