Veseli december wannabe
Ojoj, sej sploh ne vem, če sploh še znam pisat blog…toliko časa je že preteklo od mojega zanjega zapisa, da me je kar malo sram. Ampak mi nikakor ni zneslo…če sem se že kdaj spravila zraven, da bi kaj napisala, mi je popolnoma primanjkovalo navdiha in tako so zapisi ostajali nedokončani in stavki nedopolnjeni…
Zdaj pa je kar naenkrat že sredina veselega decembra, ki gre letos kar nekako mimo mene, kot da ga ni. Nekako ni pravega vzdušja, ali pa jaz ne najdem časa zanj. To tadrugo bo vsekakor res…začetek decembra je bil kar se dela tiče res pasji. Pa še snegec manjka…letos si ga res želim.
Trenutno sem v silnem pričakovanju drugega tedna, ko se odpravljamo v Italijo na bordanje. Oprema je pripravljena in komaj čakam da jo sprobam. Mislim, da se je nakup zelo izplačal in da bom letos na snegu res pravi frajer…mama je rekla, zadjič, ko sem ji razkazovala svoj novi kombinezon in ostale stvari, da sem pravi šmizo in da mam srečo, da se znam bordat, ker če ne bi bla prav huda, ker sem toliko zapravljala. :)
Kaj sem v času, ko nisem nič napisala še počela? Hm…sej ni kaj omembe vrednega v bistvu…veliko pa sem razmišljala, morm priznat in prišla do kar nekaj pomembnih ugotovitev. Prva in hkrati najbolj boleča je zagotovo ta, da je svet pokvarjen. Ker sem po naravi zares velik pozitivček, dobra do vsakega in vseh, za ljudi, ki so mi bližji, bi naredila prazaprav vse, me je to dejstvo ravzaprav kar hudo potrlo. Da se dejansko vedno izkaže, da dobrota je sirota, pa naj bo še tako bebav pregovor. Da če je človek dober, s tem večkrat samo posredno prizadane sebe, namesto, da bi se počutil dobro, ker je za nekoga nekaj dobrega storil. Ne vem…mogoče je res, da se ti na dolgi rok vse dobre stvari poplačajo…ampak kaj to dolgi rok je? Mar to pomeni, da te bo prej tisoč ljudi na tisoč prav posebnih načinov zajebalo?? Na živce mi gre to zares, ful. Ker…ne vem…a bi, če bi se obnašala kot največja bič in ignorantsko in egoistično dojemala svet okoli sebe, res bolje skos prišla? Morda res ne bi bilo tistega toplega občutka, ko za nekoga nekaj dobrega narediš, morda res ne bi bilo kakega zadoščenja in bi se pač ne ozirala a druge sploh…ampak bi si pa vsaj prišparala kako razočaranje, pa morda tudi kako solzo. Jebat ga, sem pač čustven človek. Ne vem v glavnem…ni mi všeč to dejstvo, ampak zgleda da rastem, ker odrasli itak že skos pravijo, da je svet krut. Morda mi bo kdaj v resnici kapnilo, da je temu tako in da je treba bit malo manj naiven.
Za nameček vsega, so nas prejšnji vikend še oropali. Fajn, super, bravo folk! Ko sta Žiga in Neža v nedeljo prišla v Ljubljano, sta zgrožena ugotovila, da so vrata odprta in da manjka vsa računalniška oprema, ki je bila v našem stanovanju. Zanimivo…ostal pa je denar. Je torej nekdo točno vedel po kaj je prišel? Najbrž ne bomo nikoli vedeli, kdo je to storil…tudi naši vrli policaji niso v nobeno pomoč, ampak…samo še en dokaz več, da je svet pokvarjen.
Ma sej mi je vseeno, naj delajo drugi kar hočejo…js poznam moja načela, mojo moralo in vem, da bom vedno delovala tako, da bo moja vest čista, prijazno, a vendar poskušala obdržati malo distanco, kjer bo to potrebno…malo egoista pa moram bit.
Nič, skočim sčistit še kopalnico in pomiti posodo, potem pa šibam v službo.
Uživajte v pričakovanju praznikov, pa radi se mejte!
LP!
Lena