…želim vam iz srca!
Naj bo lepo, srečno, polno…naj bo vedno obsijano s soncem…naj bo edinstveno in popolno v vseh pogledih…
lepo praznovanje želim vsem danes,
Lena
Na svetu si, da gledaš sonce.
Na svetu si, da greš za soncem.
Na svetu si, da sam si sonce in
iz sveta odganjaš sence.
(Tone Pavček)
Heh…pa se ponavlja zgodba od lani…kamorkoli grem, se mi noge kar pogrezajo v blatu in mokroti…v enem letu se je spremenilo zgolj in samo to, da sem se tokrat vdala in grem na sprehod v gumi škornjih :P Ampak kako zelo nefajn se v tem hodi…je sicer precej bolje, ko ne rabiš pazit kje se ti bo čevelj udrl v kako močko, niti se ni za bat, da boš do kolen in še čez v blatu obtičal…pa vendarle, bi bilo precej bolje, če bi nas zima počastila z nekaj zimske idile, ker se niti prazniki ne čutijo ob vsem tem čmokanju in vlagi.
Ampak Aškolina to vsekakor prav nič ne moti. Njej je vseeno…samo da je voda in norenje, pa v kakršnikoli obliki in stanju že. Tako lepo mi je, ko lahk po dolgem čadu grem sama z Ašo na oreng sprehod…da se razhodim in razmigam jaz in dodobra naleta tudi ona…moje malo srce pa se medtem cartlja doma:)
E, fajn je…se človek potem brez slabe vesti zvali na kavč in uživa ob gledanju filmov…Ašolin pa se tudi umiri in zadrema:)
Skoraj da je že praznik…tisti moj, najljubši, najbolj dišeč in prijeten…zakaj se torej danes počutim tako zelo bedno?! Kr nekam otožno in žalostno, da bi mi lahko kar solze silile na oči. Kakšna beda…tudi vreme ne pripomore ravno k izboljšanju tega počutja, ko pa je ravnotako neko sivo, pusto, žalostno…
Spet ne bo nič z belim božičem, spet bom mokra od nog do glave, ko bom šla na sprehod…bljak, pa tako lepo je že bilo.
Tako rada bi spremenila neke stvari, pa jih ne znam, ne morem, ni odvisno od mene ali pa ni v moji moči, da me le-to občasno potolče na tla…ne maram biti sama…res ne…:(
…svet pa je v trenutku lepši, ko pogledam v dve majhni lučki, lepi, lepi mali modri očki…polni brezpogojne ljubezni, čistosti in blažene naivnosti…she is just perfect…moje malo zlato sonce…tako zelo rada jo imam!
Spet je december…spet diši po praznikih…spet me ščemi v trebuhu v nekem veselem pričakovanju…spet voham božič, sneg…zimske radosti…šelestenje zavijalnega papirja…vonj smrekovih vejic…vidim sij tisočerih lučk…vseh živih barv…se s kislim obrazom mimogrede spomnim pokanja petard…a ne za dolgo…
obožujem zvončklanje in zvok božičnih pesmi, tako toplo zvenijo…tako pravljično in čarobno…ja…rada imam december…
…in končno…KONČNO…imam ob sebi nekoga, ki mu bom lahko čarala božično pravljico…ki bo lahko verjel, da so pravljice še žive…komaj čakam, ko bosta dve drobni očki zrli v vse lučke in poslušali o dobrih možeh, ki nosijo darila…ter hiteli spat, da bi se ja čimprej zbudili v božično jutro in mrzlično odpirali svoja darila…
ah ja…življenje je tako zelo lepo :)
And in this crazy life, and through these crazy times, it’s you, it’s you, you make me sing,
you’re every line, you’re every word, you’re everything… (Michael Buble)