Te blogovske igrice se očitno hitro širijo…tako sem bila spet potunkana v novo. Pobrskati sm morala med mapami s slikami, izbrati šesto mapo in v njej šesto sliko…jo napopat na blog in napisat kaj predstavlja in kaj se je takrat dogajalo…to je ta slika:

Posneta je bila pred dvema letoma na morju…na morje sma se odpravila skoraj na smrt skregana. Vem, da je bil razlog za to tao brezvezen, da bi si oba zaslužila en udarec s kladivom po glavi, ampak kaj čmo…ni bilo ne prvič in mi je čist jasno, da tudi zadnjič ne. Tako sma mrko gledala izpod čela kar par dni in tako poskrbela, da se ne eden ne drugi ni imel fino. Super, kajne?:)

Naj bo torej ta slika tu kot opomin, kako zelo neumen je človek lahko včasih.

Ker pa niti ne berem šestih različnih blogov, hkrati pa so bili skoraj vsi tisti, i pa jih berem že itak pofočkani…dam tole samo takole naprej…naj šest obiskovalcev moje strani, na svojih blogih objavi šesto sliko iz šeste mape…tako bo volk sit in koza cela:)

Lep sončen dan želim,

Lena

…ne ne, ne js…nekdo drug…bolj fajni, luškan, prisrčen…droben…topli, dišeči in samo moj…no, pa Damjanov seveda:)

Do tja je seveda še daleč in zgodilo se bo še marsikaj, predvsem meni, ki že zdaj to zelo občutim. Tudi Damjan posredno, ker sem (predvsem zadje nekaj dni) hudo tečna…hormoni, se tolažim:P

Sicer se še vedno sama spopadam z vsemi novimi občutki, ki me prevevajo…od tega, da se zbudim lačna, hkrati, pa mi je slabo, da najraje sploh ne bi vstala iz postelje, do tega, da sem že navsezgodaj popolnoma utrujena in bi po kake pol urce šla najraje kar nazaj spat…spopadam se s čudnim čustvovanjem, ki mi gre pravzaprav na žive, ko me vse tako gane ali pa prizadane…spopadam se z občutkom tečnosti, ki ga nočem, ampak si pa pravzaprav sploh ne morem pomagat. V glavnem…precej pestro je…že sedaj:)

Precej zmeden je najbrž tudi Damjan, ki imam občutek, da še sploh ni dojel, da se to zares dogaja in misli, da sem samo preprosto smotana…ampak sej bo…mislim, da mu bo zelo kmalu jasno, da se dogaja nekaj čudovitega. Potem bo srečen tako kot sem srečna js in vse moje muhe bo prenašal veliko lažje…zagotovo.

Zdržim še tole čudno razpoloženje kakšen mesec…potem pa bo spet lažje…samo toliko, da se navadim. Vesela sem pa itak že zdaj tako, da bolj ne bi mogla bit.

Trenutno si želim samo to, da bo moje malo bitje lepo raslo…da bo vse ok…to je vse kar si želim…

Lep dan,

Lena

Sploh ne morem verjeti, da sem padla v te blogovske igrice…pa sem skoraj upala, da bojo mene obšle…ampak me seveda niso. Tudi prav, nič zato…bom pa pač povedala kaj pogrešam…no problem…

Se mi zdi, da najbolj od vsega trenutno pogrešam kopalnico…mhm…najina še vedno čaka piko na i, upam da bom kmalu tole lahko črtala s svojega seznama pogrešanja…kaj še pogrešam…uuu, ja, pogrešam svojo zdravstveno kartico…poštenega najditelja prosim, če jo lahko vrne…ker zdaj moram it k zdravniku s papirnatim potrdilom in se počutim precej trapasto (in precej neodgovorno…:P)…pogrešam tudi bolj poln hladilnik…pa niti ne vem kaj si želim, da bi bilo not…lahko bi bil samo malo bolj poln…malenkost pogrešam tudi voljo do dela…zarad vsega kar mi zdaj dogaja, je le-ta malo poniknila (jo bomože dobili nazaj)…pogrešam tudi študijsko vnemo…ampak o tem niti ne bom…

V bistvu so te stvari, ki jih pogrešam pravzaprav tako nepomembne, da se počutim prav fino ob dejstu, da pa pravzaprav ne pogrešam skoraj ničesar. Kako kul:))

Kakorkoli že…bodi dovolj:)…če pa se bo pomlad narisala kar najhitreje in zadehtela v vsem svojem sijaju, se pa tudi ne bom prav nič pritoževala:)

Lep dan vsem,

Lena

PS: aha…kdo naj naprej pogreša…hm hm hm…bom rekla da Jasna (ker že dolgo ni kaj napisala (ti, ti, ti!!!), pa recimo Malimili):)

…zmedena, srečna…presrečna…prestrašena, totalno prestrašena…z nasmehom na obrazu, a hkrati se počutim, da bi se lahko kar zjokala…točno tako se trenutno počutim.

V trebuhu tisoč mravljinčkov vznemirjenja, straha, nepopisnega občutka, ki ga lahko občutiš najbrž res samo na tak dan. Kako zelo hecno…sploh ne vem kaj naj si mislim, kako reagiram, sploh ne vem nič več:) Kot bi danes obrnila neko čisto novo stran v svoji knjigi, ki je prazna, zaenkrat še čisto prazna, pa že zdaj obsijana s soncem…

Jao…kurjo kožo mam, povsod…:)…me zebe, mi je vroče…it’s hot and it’s cold…:)))

Grem pod tuš, da se zbistrim, ker trenutno itak nisem sposobna ničesar drugega:)

Človek včasih sanja, si predstavlja svojo pravljico…ko pa ga ta dohiti, še preden zares začne verjeti vanjo…pa…eh, dans ne morem napisat čist nič več:)

Reaching for something in the distance…so close, you can almost taste it…today is where your book begins, the rest is still uvwritten…. (Natasha Bedingfield)