Evo ga pa je tu D-dan…ali bolje rečeno D-večer…že odkar je padel mrak me na to spominja pokanje in žvižganje in bliskanje vsepovsod naokoli. Na srečo Aša en deluje pretirano vznemirjena, je pa sicer dvakrat hotela kao nalajati neko presunljivo žvižgajoče-pokajočo stvar. Bogi kužki, kaj si morajo res misliti o vsem skupaj? Mi mamo itak še prav srečo, saj do danes praktično ni nič pokalo…čudno, ponavadi imam v spominu, da je bilo veliko bolj glasno v decembru. Kakorkoli že…itak sem bila vedno ful proti petardam, v tem nikoli ne bom niti pomotoma videla kakršnegakoli smisla, kaj šele kakšnega užitka ali celo zabave. Veličastni ognjemeti vseh mogočih oblik in barv pa so mi sicer všeč, ampak…recimo samo za novo leto ali če se zgodi res kaj ful ful posebnega…in to je to. Tudi če tega ne bi bilo, me pravzaprav ne bi bilo prav nič manj.

Današnji večer se mi zdi čisto navaden, preseneča me celo to, da še nimam kake živčne vznemirjenosti v trebuhu (ta me sicer vedno spremlja na ta dan)…morda zato, ker bo to novo leto morda celo normalno. Ne morš vrjet, ampak mogoče celo res. Bomo sicer videli, ampak ajd…so far, so gud. Večerja je bila dobra, imam se fino, ni nekih velikih pričakovanj, recimo, da bo vse tako dokler ne grem spat. Glede na Damjana, ki že sedaj drnjoha na kavču je celo možnost, da novo leto preživimo kar doma oziroma vsaj v kaki mirni dobri družbi.:)

V bistvu komi čakam da bo konec tega leta…dost ga mam. Pa čeprav je bila velika večina ful fajna, zanimiva in odbita…v bistvu če pomislim se mi še nikoli ni zgodilo toliko pomembnih stvari naenkrat v enem letu, kot se mi je letos. Ampak…naj gre, naj se ma fajn, nam pa da priložnost za nov začetek, da poskusimo normalno zaživeti naprej brez vsega tega prazničnega pompa.

Lepo praznovanje želim danes vsem….in….po pameti;)

LP,Lena

You must be happy with yourself
You think you’re so much better than me
Why do you love to see me fail so much
’cause on that day you crawl back on your knees
Tell me who will save you

When there’s no one else around
And you can’t turn to me
Tell me where will you be
When it’s over
And all this pride you hold inside
Is gone
Tell me where will you hide
When it’s over
And everything you know is said and done
When it’s over, where will you run

Do your memories haunt your dreams
Do they simply seem to have a mind of their own
Tell me what the emptiness brings
When everything you know is everything but gone
Tell me who will save you

When there’s no one else around
And you can’t turn to me
Tell me where will you be
When it’s over
And all this pride you hold inside
Is gone
Tell me where will you hide
When it’s over
And everything you know is said and done
When it’s over, where will you run

You can’t hold your world together now
Everyone sees who you really are
When your castle crumbles at your feet
Don’t you run to me

When it’s over
And all this pride you hold inside is dying
Where will you hide?
When it’s over
And all this pride you hold inside has died
Tell me where will you hide
When it’s over
And everything you know is said and done
When it’s over, where will you run?

(*by 3 doors down -when it’s over)

Wherever you will be…wherever you will hide…wherever you will run…I’ll be the one that will save you…and don’t you ever forget that…

Današnji dan sem zopet preživela v pisarni v Ljubljani…no ja, lahko bi ga tudi bolje, ampak slabo pa niti ni bilo. Konec koncev so tudi tukaj ljudje, ki jih imam pravzaprav zelo rada, boljših sodelavcev pravzaprav ne bi mogla imeti:) Prav fino tako reči, kajne;)

Še vedno me čaka ohohoho ogromno dela, ampak imam pa malenkost lažjo vest…kar pa je tudi nekaj. Vsaj to vem, kako bo analiza zgledala…če drugega ne. Vsaj glavni koncept imam v glavi, da se mi s tem ne bo potrebno obremenjevati kasneje…objave so sedaj zgolj še formalnost…hudo obsežna, a vendar nič drugega kot formalnost;) (mhm Lena, kar lepo si dopoveduj to v svoji glavi…over and over again…dokler se ne boš lepega dne zbudila in ugotovila, da je kup še vedno isti, ti pa še zmerom sanjaš…:))

Kakorkoli že…kot se je izkazalo bo novoletni večer točno tak, kot sem pričakovala…kajpak. Zdaj upam samo, da bo vzdušje dobro, pa da me presenetijo ljudje okoli mene…in morda, morda bom pa potem res rekla: “heh, je blo pa res fino” (lani je bilo tako, če se spomnem prav?:)) Pustimo se torej presenetiti…sem se pa že odločila, da jutri po dolgem času spet spustim vse zavore…jebat ga, if i can’t have it my way…i’ll at least have it the fun way…karkoli sem pač zdej hotla povedat:P

Danes pa mi je dan polepšala še ena čudovita novica…lepe novice imam rada in rada imam kadar se mi dogajajo lepe stvari, kadar pa se čudovite stvari dogajajo mojim prijateljem in ljudem, ki jih imam rada, pa mi srce še posebej veselo poje…draga moja, če tole bereta, privoščim vama iz vsega srca,…zaroka je odlična novica, ena najboljših kar bi jih lahko danes prejela….ljubezen je še enkrat zmagala, kar je pa vsekakor dobro vedet;) Srčno upam, da se jutri vidimo in nazdravimo.

Zdaj pa počasi šibam domov…mislim da grem vmes še v Rutarja…ich brauche badezimmer:)))

Lp, Lena

Zmatrana sem, ampak hkrati prepričana, da še dolgo ne bom mogla ztisniti očesa. Malo me namreč grabi panika pred vsem, kar moram v prihodnjih treh tednih narediti. Misel na to me straši in motivira hkrati. Pride pa tudi trenutek, ko bi najraje kar pobegnila ali se skrila v neko najtemnejšo luknjo, kjer bi počakala, da bi ves naval minil, potem pa lepo počasi in previdno pokukala na plano. Ampak pustimo to…bo že nekako…v bistvu mora biti, ker druge opcije ni…

Druga stvar, ki me spet kar malo mori je bližajoče se novo leto…ne vem zakaj me ta dan vsako leto znova navdaja z neko vrsto nelagodja, vedno znova bi se mu najraje kar izognila. Neki kao novi začetki in vso tisto silno pričakovanje mi ne dišijo…mogoče se jih kar malo bojim, al kaj vem kaj. Prav bedno v bistvu. Ampak vedno ko se bliža tisti dan me zgrabi nekakšna nervoza. Morda je temu krivo dejstvo, da prav do zadnjega trenutka ne vem, kje bom ta dogodek preživela in čeprav se imam za precej spotanega človeka, bi bila na ta dan ali pa ta večer, kakor koli pač…rada nekje “za zihr”…nekje na toplem, prijetnem, obkrožena z ljudmi, ki mi pašejo:) Tako pa se vedno bojim, da bom na ta dan pristala v nekem lokalu, kjer bo vzdušje isto kot vsak petek in bodo naokoli same standardne face. Pa ne vem no…mogoč si pa res tako želim nekega posebnega novega leta v zaključeni družbi. Ne vem…pustimo se presenetit.:S

Že par dn razmišljam o novoletnih zaobljubah, ki sicer niso “my style”…ampak se mi zdi, da si bo letos pa le potrebno kakšno dati. Pa ne bom preveč pametna, niti si jih ne bom glasno priznavala…vem pa da bo potrebno. Ampak določenih sprememb si želim in mislim da so potrebne, drugače se zagotovo ne bi kar naprej zaletavala v en in isti rob svoje postelje…in to na mesto, kamor najbolj boli…

Lahko noč,

Lena

Božič sem imela od nekdaj rada…že takrat, ko sem bila še čisto majhna in sem na božično jutro odprtih ust in začudenih oči, vsa zaspana obstala pred kupom daril pod novoletno jelko…

Božič mi je vedno predstavljal nek del pravljice, ki jih imam tako rada…kaj čmo, sem pač v osnovi romantična duša, ki si potihoma želi, da nikoli ne bi zares nehala verjeti v pravljice in dobre može, kot je božiček. Ravno zaradi tega mi je bil ta praznik od nekdaj tako ljub, ker je bil nekako drugačen…že sama omemba božiča, mi obudi spomine, nek specifičen vonj kamina, ki žari v ozadju, nasmejanih obrazov in mrzličnega odpiranja daril. Spomnim se kako smo se otroci včaih skrivali na galeriji pri bici in oprezali za t.i. božičkom…ko so nam naše glave začele dopovedovati, da se za tem skriva nekaj drugega, kot prijazni debeli mož, z belo brado. Spomnim se kako smo komaj dočakali konec večerje, oči pa so nam kar naprej uhajale h kupu daril, ki se je nahajal pod novoletno jelko…za vsaj slučaj smo v ovojni papir s prsti naredili nekaj luknjic in poizkušali malo pošpegati kaj je tisto, kar se skriva not. Spomnim se, da sem bila daril vedno zelo vesela…še danes se jih, iskreno. Spomnim se prepevanja božičnih pesmi in navdušenega vzklikanja: “Hvala božiček” zatem, ko smo odprli darila:) No, če dobro pomislim, to navadno smo obdržali vse do danes.:))

Ravno zaradi vsega tega, mi je božič nekako grozno prirasel k srcu…navdaja me s toplino, ljubeznijo do svojih domačih, ter poskrbi za tisto nekaj čarobnosti, ki je v naših življenjih še kako primanjkuje…res ne vem zakaj smo ljudje taki, če bi se prepuščali čarobnim trenutkom in v vsem iskali neke male čudeže, mislim, da bi se imeli precej bolj fino.

Letošnji božični večer pa bo vseeno dobil za vedno nek grenak priokus…nekdo, meni zelo drag, se je nocoj grdo poigral z menoj in na tak način poskrbel, da se je moja božična pravljica spremenila v kruto realnost. Jezna sem, ful…so stvari, ki si jih ne pustim vzeti…so stvari, za katere ne pustim, da bi se kdorkoli vtikal vanje…in so stvari, ki me lahko resnično potolčejo ob tla…

Kar se mene tiče…so letošnji prazniki zame končani…vsa čarovnija letošnjega decembra (čeprav je je bilo precej malo), se je ob enem samem telefonskem klicu razblinila kot milni mehurček…dragi nekdo, hvala ti za to:(

Upam, da ste ostali uspeli iz današnjega večera posrkati tisto čarobnost, ki jo ta večer ponuja. Vsem želim lepe in vesele praznike še naprej.

LP, Lena

…toliko ur trenutno že vztrajam v pisarni za nenormalno velikimi kupi papirja…prepričujem se, da še ni časa, da zaključim, ampak naj še vztrajam, da bom lahk zdej dva dni vsaj malo malo fraj…ampak mi počasi pojenjajo moči. Predvsem to čutim na očeh, saj se mi vsake tolk ulijejo solze, ker me začnejo oči pečt…jah tole ždenje pred računalnikom pač ne more bit ravno nekaj najlepšega kar se lahko človeku pripeti:)

Poleg tega sem že včeraj zjutraj čutila neprijetno žgočo bolečino nekje globoko v grlu, pa sem mislila, da bo do danes že izginila…pa ni…zato že cel dan nekaj hrkam in pokašljujem, čeprav brez pravega učinka. Počasi se mi celo zdi, da me začenja boleti še glava in tudi moje roke so cel dan nekam sumljivo mrzle…menda ja ne zbolim ravno zdaj, ko bi moglo bit tako zelo fino??!! Jao…no ampak, se ne dam! No go!:)

Namest da bi šla dans lepo nekam na žur in se imela fajn, se bom tule izmozgala…da bom lahko vsaj nekaj urc uživala  v prazničnem vzdušju s svojimi domačimi…

Lep večer vsem,

Lena

…just like the ones I used to know…

Pa bo očitno spet neka blatno zelena pustinja. Ubije ves čar tega sicer mojega najljubšega praznika…ampak kakorkoli že, božič bo za vedno ohranil poseben pečat v mojem srcu, ker je tako nekako prijazen, topel in družinski. Če skozi leto prav zlahka pozabljamo na tiste pristne vezi med nami, je za božič pravi čas, da se spomnemo kdo so ljudje, ki nam dejansko zelo veliko pomenijo…tistih, ki so vedno in pravzaprav brezpogojno ob nas, tudi ko ga špičimo sto na uro:) Ma fino je, letos bo še nekako bolj prijetno, ker ga bom doživela v svojem lastnem stanovanju, ki obeta zopet neke nove začetke, neko prisrčno v tančico skrivnosti zavito prihodnost, ki pa s emi zdi, da bo čisto lepa. Tudi občutki, ki sem jih doživljala včeraj, ko sem krasila čisto svojo novoletno smrečico (ki je bila letos sicer prvič umetna…sam jebat ga :P), so bili precej posebni in počutila sem se zelo fino.

Zadnji meseci so bili zopet polni vsega, nekakšen čustveni mix, ki pa je zopet dobil svoj smisel prejšnji teden, ko smo šli smučat v Dolomite. Vse je kar naenkrat dobilo ves smisel na tem svetu, spet sem vedela kaj je tisto kar si želim, kako zelo posebno se lahko počutim v družbi pravih ljudi, ali bolje rečeno pravega človeka. Spet sem začutila, kam sodim in kaj je tisto, kar me osrečuje. Precej prijetni občutki in povsem primerni za ta praznični čas.

Sem razmišljala kako si ljudje res vse prevečkrat delamo skrbi po nepotrebnem in kako malo je pravzaprav potrebno, da se počutiš popolnoma srečnega, ko se zaveš, da ti pravzaprav nič ne manjka. Vsake toliko se opomnim, da naj le pogledam na pot po kateri stopam, da je pravzaprav lepa, kaj lepa…čudovita. Vsak dan si odpiram nova obzorja, živim polno (vsaj zdi se mi), uživam v posebnih majhnih trenutkih in odkrivam kaj so stvari, ki me resnično veselijo. Pa naj bo to le topel pogled, ki mi ga nameni Damjan, naj bo to poljub, naj bo to veselo migetanje Ašinega repa, ki z vsem svojim bitjem sporoča, da je vesela, da se ima fino in da obožuje in ima rada.

Letos bo zelo lahko pogledati nazaj, se spomniti vsega kar je bilo in če že zdaj potegnem črto…definitivno eno najlepših let doslej. Spoznala sem nekaj fenomenalnih ljudi, nekaj super prijateljev, se preselila, si začela ustvarjati svoj dom, svojo družino…in konec koncev dobila najlepše darilo za rojstni dan, mojo pasjo princesko, ki mi s svojim navdušenjem, igrivostjo in veselim značajem vsak dan znova sporoča, kako je življenje lepo. La vita e bella:) Hehe.

Čeprav imam dela toliko, da se mi bo najbrž v prihodnjih dneh še zelo mešalo…bo božič zopet lep, pa čeprav ne bo bel…bomo pa ušli kaj v belino, takoj ko bo mogoče.

Lep preostanek dneva,

Lena