Vsake toliko se človeku zgodi, da mu nekaj gre preprosto narobe…in kakorkoli že potem obračaš to stvar, na koncu itak ugotoviš, da si si čisto sam kriv, se s tem sprijazniš in greš naprej. Nekako tako se mi je letos zgodilo za faxom…preprosto sem vse skupaj zasrala, padla, ostala brez statusa…ampak se zdaj niti ne sekiram več,  ker vem, da itak ne morem kaj popravit in da je “po toči zvoniti zares prepozno”. Jah, kajčmo…pa drugo leto…upam samo, da bom to “kao” fraj leto izkoristla za kaj pametnega in produktinega, tako bi bilo potem vse ok.

To jesensko vreme je še kar nekam turobno in predvsem mrzlo…kako zelo kul bi bilo, da bi bil oktober sončen, topel in ves odet v živopisano listje, ki ga veter nalahno raznaša naokoli in ti frfota pod nogami. Te listi so prav zares nekaj lepega in človeku dajejo nek tak prijeten filing…je pa tudi res, da je ta občutek pristen samo, če je zraven še prijetno jesensko sonce. Hm…lahko bi se podali na kakšen izlet…mhm, bo za razmislit. Js bi vsekakor nekam šla.;)

Komaj čakam, da bo najino stanovanje končano…vleče se ta gradnja ko razkuhan špaget. Ko pa bo enkrat fertik bo pa nenormalno fajn. Najbolj se veselim decembra, ko bo noter tako prijatno toplo, zunaj pa mraz in upajmo da tudi sneg, ko boma okrasila svojo smrekico, dala po njo svoja darila, si privoščila svojo večerjo in nasploh imam v glavi eno samo idilo.:) Prav res komaj že čakam zimo, čeprav sploh ne vem zakaj, sej je ja še poletje??? Ampak prav lušta se mi je…snega, borda, toplih kočic, pa Aškolina, ki bo ziher norel po snegu ko zmešan. Jupi, kk bo fajn:)

Aško me sicer malo jezi. Oziroma ne jezi me ona, jezi me njena noga. Še vedno šepa (občasno sicer), ampak še bolj kot to me pa straši dejstvo, da ji v nogi nekaj poka. Kot recimo poči, če imamo zastana kolena in počepnemo. Ker je mala pravi norc in nima miru niti minute, se vsak dan “skregava”, ko ji dopovedujem, da naj zaboga bo malo pri miru, ona pa gasa in šibat in noret, da me je kar groza. V normalnih okoliščinah mi je to sicer ultra fino, takole pa….me skrbi in to zelo. Jutri definitivno romama nazaj k veterinarju in zdaj pa res poslikamo noge…tudi če ne bo nič in je stvar precej banalna…bomo pa vsaj mirni. Ker takole je kar kriza, ko ne veš kaj je…strah te je, da ni najhujše, da je kaj ful narobe, po drugi strani upa in se prepričuješ, da ziher ni kaj takega…precej naporno to, vam rečem. Sploh ne vem kako bo, ko bom mela nekoč še otroke. Ob mački, psu in otrocih bom ja dobila živčni zlom od sekiranja kdo si bo kaj naredu, si je kaj naredu ali si lahko kaj naredi:))) Držim pesti, da bo Aško čimprej ok…pa se bomo veselo podili naokoli brez zadržkov (oziroma skoraj brez…malo omejitev pri tem malem norem spidotu preprosto mora bit!).

Zdej pa grem, ker se moram spraviti proti Ljubljani…na sestanek…upam da se bomo kaj produktivnega zmeili, res, bil bi že čas.

Lep dan,

Lena