Parkrat na leto se mi čisto zares zgodi, da zjutraj iz postelje vstanem z levo nogo. Takrat sem tečna, se vlačim naokoli, kotički ust so povešeni, nič mi ni prav, sprašujem se kar o nekih rečeš, ki nimajo ne repa ne glave, izgleda kot da sem jezna na cel svet, pa v bistvu nisem na nikogar. Takrat hočem, da me vsi pustijo pri miru, čeprav si tega v resnici ne želim, takrat bi rada, da bi vsi delali tako, da bo meni prav, čeprav vem, da je to čist nefer, takrat se počutim, kot da je vse narobe, čeprav vem, da je v bistvu vse ok…in takrat se mi nič ne da…čist nič. Kot da tisti dnevi preprosto so, nič ne pomenijo in zgolj čakam da minejo. So pa precej bedni in nadležni tudi zame. Kako šele kaj za koga drugega, ki ima takrat “čast” biti v moji bližini.

Treutno se izteka že drugi tak dan…ko sem preprosto sitna, ko vem, da me nekaj muči, kot tudi vem, da razloga za to pravzaprav sploh nimam. Res ga nimam, niti enega čisto, čisto malega ne. Vse štima. Mah bedno, to je edino kar lahko rečem, v silnem upanju, da me to čimprej mine. Ker to mi res ni v nobeno veselje.:(

No kakorkoli že…bom se jutri potrudla in napisala kaj več, dans sem res prav čist adijo.

Lep večer,

Lena