Parkrat na leto se mi čisto zares zgodi, da zjutraj iz postelje vstanem z levo nogo. Takrat sem tečna, se vlačim naokoli, kotički ust so povešeni, nič mi ni prav, sprašujem se kar o nekih rečeš, ki nimajo ne repa ne glave, izgleda kot da sem jezna na cel svet, pa v bistvu nisem na nikogar. Takrat hočem, da me vsi pustijo pri miru, čeprav si tega v resnici ne želim, takrat bi rada, da bi vsi delali tako, da bo meni prav, čeprav vem, da je to čist nefer, takrat se počutim, kot da je vse narobe, čeprav vem, da je v bistvu vse ok…in takrat se mi nič ne da…čist nič. Kot da tisti dnevi preprosto so, nič ne pomenijo in zgolj čakam da minejo. So pa precej bedni in nadležni tudi zame. Kako šele kaj za koga drugega, ki ima takrat “čast” biti v moji bližini.

Treutno se izteka že drugi tak dan…ko sem preprosto sitna, ko vem, da me nekaj muči, kot tudi vem, da razloga za to pravzaprav sploh nimam. Res ga nimam, niti enega čisto, čisto malega ne. Vse štima. Mah bedno, to je edino kar lahko rečem, v silnem upanju, da me to čimprej mine. Ker to mi res ni v nobeno veselje.:(

No kakorkoli že…bom se jutri potrudla in napisala kaj več, dans sem res prav čist adijo.

Lep večer,

Lena

Ne, ne…sploh ni res, da sem čisto opustila blog. Ne, ne, tudi to ni res, da se nič ne dogaja. Ah, seveda, da je kaj novega, pa tudi starega je bilo najbrž kaj. Kaj se je v resnici zgodilo, da se toliko časa nisem oglasila ne vem…naneslo je pač tako, da nisem imela časa, čeprav me je od dobrih novic kar razganjalo:)

In kaj se je v resnici zgodilo v vsem tem času….fijuuuu (*globoko zajame sapo in se pripravi, da bo karseda hitro zdrdrala ven vse, kar se je nabralo v zadnjih nekaj tednih*)…

Najino krasno vzhajajoče gnezdece je dobilo že nekaj svoje oblike. Zdaj točno vem kako velika bo spalnica, kje pridejo lučke, kakšen bo pod, vse vem:) Damjan in Žiga sta se izkazala kot prava zidarja in prav mojstrsko postavila stene. Ta vikend nas čaka kitanje, pa upam da morda tudi že strop, da bo potem vse parajt za bolj zabavna (vsaj zame) opravila. Na meni bo tako obvisela odločitev o barvah oken, vrat in sten, poličkah za okna,pa seveda še druge sladke stari, ki sodijo zraven. Komaj čakam, da bom lahko še jaz kaj sodelovala, ker pr zidanju bi bila es vse prej kot v pomoč:( Žalostno, a resnično. Vem tudi kako bo izgledal spodni del…kje pride laminat, kakšna bo barva, kje bo wc in kje kopalnica…cem tudi že deloma kakšna hčem da je, čeprav sem prepričana da se mi bo hudo zataknilo pri barvi in izbiri ploščic, ker jih je na tržišču toliko, da me že sedaj glava peče:) Ampak, po drugi strani pa se tega izbiranja že nenormalno fejst veselim. Če bo šlo tako naprej bova do poletja že živela “na svojem”. Srčno upam, da nama ta plan uspe…potem greva vmes lepo na morje, da dobiva nov elan in potem zopet en ruker, da bo do jeseni vse tipi topi in tako kot mora biti. Prepričana sem, da bo krasno…čeprav se rajš ne bom preveč veselila, da ne bo pol kaj narobe.

Ampak, dragi moji, ta novica niti ni največja. Končno, končno, končno, KONČNO sem dočakala nekaj, česar se veselim in pomalem hrepenim že skoraj 2 celi leti. V noči iz 1. na 2. april se ja mamici Pii skotilo 6 malih črnih kepic - pet punčk in en fantek. Malčki so že zdaj prava paša za oči in balzam za dušo je poslušati o njihovih majhnih posebnostih, čeprav so zaenkrat še popolnoma nebogljeni. Kako komaj čaka, da jih bom lahko prvič videla, prvič počohala ta mehki puhek in se prvič počutila, kot da je moja goreča želja že skoraj izpolnjena. Letošnje poletje bo zares polno sprememb…in to takih fajnih!:)

Ni čudno da že komaj čakam…ampak gremo raje lepo počasi, da ne bo nas kaj ujelo nepripravljeno. Preden pride Aša (ja, tako bo srčici ime - zakaj tako razložim ob pravem času:)), je potrebno še urediti bivalne pogoje, kupiti box, igračke, posodice, blazine in vse kar spada zraven, treba je zaslužit še malo denarja in spravit fax pod streho…skratka opravil je še mnogo. Ampak, mislim da bodo ravno zaradi čudovitih stvari, ki se obetajo, te stvari mnogo lažje izvedljive kot bi bile sicer.

Tako da, čop,čop…delo me kliče:)

Lep prisrčen pozdrav,

Lena