Začelo se je…z majhnimi koraki seveda, ampak začetek je kar obetaven. V ponedeljek (vem, da je bil praznik, ampak je bil dn kljub temu primeren), smo zavihali rokave (no v bistvu ne), si nadeli bandure in se podali rušit odvečne stene v najinem bodočem gnezdecu, ter odstranjevati vse nepotrebne dejavnike, da se bomo kasneje lotili resnega dela. Dan je bil kar produktivne, bili pa smo tudi zelo pridni, čeprav je bilo dela kar precej. Tudi jaz sem pomagala po svojih najboljših močeh, ampak se je izkazalo, da sem v primerjavi z dvema dedcoma čista nula. Pa pustimo to:)

V glavnem celo zgornje nadstropje smo rešili ne potrebne navlake, zruvali vn tudi star tapison in kar naenkrat je bil prostor kar precej večji. Naenkrat se mi je zazdel naravnost imeniten, prostoren, svetel, velikih oken in ravno prave velikosti. Že sem imela v glavi, kje bo kaj stalo, kakšne barve bo, kako bo kaj obrnjeno in bila v tej svoji domišljiji čisto navdušena. Seveda pa je do uresničitve tega cilja še kar dolga pot…treba je postaviti eno veliko steno, pa eno manjšo za spalico, treba je po celotni površini položit laminat, zamenjat ploščice, naredit okolju prijazno kopalnico, morda prestavit vhodna vrata, zgraditi posebno predsobo, kjer bodo omare za čevlje in obešalniki za jakne, da ne govorim, da je potem treba še vse opremit. Hm…najbrž bo šlo še kar precej časa, živcev in denarja v ta projekt, vendar imam občutek, da se bo splačalo.

Če bo vse po sreči, bo moj 25. rojstni dan (:s) eden najlepših ever…dobila bom namreč lastno stanovanje in najbolj mojo malo krasno psičko, ki zdaj že veselo brca v maminem trebuhu. Kako bo fino…ne dvomim, da se mi bo zmešalo o sreče. Že zdaj se mi malo, ko samo pomislim. :)Seveda bo svojo posteljico v novem stanovanju dobila tudi Suši, ki bo tam kraljevla prav tako, kot kraljuje pri nas doma. Kje pa bo spala, pa naj se sama odloči, malika;)

KOmaj že čakam, da me pustijo z vajeti in se lahko s “polnim žepom” denarja zapodim v Ikeo in druge pohištvene trgovine. Že vidim, da bom čisto nervozna, ko ne bom vedela kaj točno izbrati in možni so tudi številni prepiri z Damjanom okrog cen, ampak na koncu se bova najbrž že nekako uskladila. Konec koncev si to delava skupaj, tako da se bova mogla.

Nič, grem še malo počit, potem pa šibam na pilates. Je treba še kaj zase naredit.

LP,Lena

Jao, jao…prav na živce si grem. Ko se tako kar nekaj vlačim okrog po svetu in ko se mi zjutraj zares, ampak čisto zares ne lubi vstat iz postelje…pa ne da spim al pa kaj, ne, preprosto in samo ne lubi se mi vstat, se spravit pod tuš in se zaboga že enkrat spravit vn iz pižame. Kera beda ej! Takšno je bilo tudi današnje jutro…zbudila sem se ob 8h, čisto normalno, nisem bila prav nič več zaspana, s tal pobrala računalnik, nekaj napisala, ga odložila zopet na tla, se ulegla na hrbet, potem na stran, pa na trebuh, pa malo zaprla oči, pa jih spet odprla, trikrat naveličano zavzdihnila, ko sem razmišljala, kaj se mi danes sploh lubi počet, zatem pa je na srečo v sobo že stopil Žiga in me pripravil vsaj do tega, da sem se skobacala iz postelje…ne za dolgo sicer. Stopila sem v t.i. dnevno sobo (če se lahko tako imenuje), malo postala in gledala Žigana, kako igra Guitar hero (btw.čist kul igrca, res), vzela en keks, trikrat zazehala, nato pa se dobesedno odvlekla nazaj proti postelji, kjer sem se z glasnim zavzdihom tudi čist poklapano sesedla vanjo.

Nič se mi ni dalo, popolnoma nič…ko se je Žiga (priden) spravil v službo, sem se tudi jaz premaknila v sosednji prostor in po moje nadaljnje pol ure igrala na namišjeno kitaro…in se hkrati jezila, ko sem kakšen ton falila. Čeprav če dobro pomislim, če bi me kdo snemal, bi bil najbrž moj obraz v tistem trenutku kot kakšen kamen, ker se mi niti enega samega čustva, če tako rečemo ni lublo prikazat na obraz.:)

Kar smešno dopoldne moram priznat…nekje okrog 12h sem se v “hudih mukah” nekako le spravila ven v dokaj sončen dan in ker se mi ni lubilo prav nič drugega, sem šla malo po trgovinah. Seveda brez kakšnega resnega namena, da bi si karkoli kupila, pa vendar:) Na koncu sem si:) Poleg tega pa poznam vse cene laminatov in ploščic, pa tudi sedežnih garnitur in kuhinj…jao, komaj čakam da si začnema opremljat stanovanje, že kar vidim, da bom bogega Damjana spravljala ob živce z mojimi blaznimi idejami in izjavami: “Pa nema mela tk, to je grdo. Ne js ne bom. Ja tej pa nč…ne, sam uno je res ful lepše, pa dej na, a ni pojnt v tem, da se boma tam fajn počutla pa da bo nama všeč???” Iiiiiii, fajn bo…Damjanu pa že sedaj želim mirne živce in velik prag tolerance:P

Kakorkoli že, nekje okrog pol dveh se mi je uspelo privleči v službo. svaka mi čast a ne? Ampak kaj, ko sem v istem trenutku ugotovila tudi, da sem lačna…mah, danes je očitno tak dan, jebat ga, tut taki dnevi morjo bit, kaj čmo.

V upanju na boljši in vsekakor bolj energijsko poln konec dneva vas lepo pozdravljam,

Lena

Ugotavljam kako je pravzaprav bedno, če mi ne delajo mejli. Ne vem zakaj me ima ta tehnika tako zelo rada, ampak kar naprej mi pravzaprav kakšno zagode. Če mi računalnik dela super (trk,trk…preden bo spet kaj narobe), mi zagodejo druge stvari, se mi na nek način sesuje mejl in preprosto ne pošlje naprej ničesar, mi zmanjka interneta ali kaka podobna bedarija, ali pa mi v skrajnem primeru računalnik čisto zblodi strela, ki sem jo danes videla prvič po sto letih. Pa če pomislim, da sem se včasih na smrt bala neviht. Zdej so mi pa v bistvu čist kul…no, če sem v varni hiši seveda. Če me nevihta z bliskanjem in grmenjem dobi kje zunaj, pa mi še zmerom ni prijetno. Današnja nevihta je bila pa kar kul…dež je prav prijetno (na trenutke celo premočno) škrabljal po mojih strešnih oknih, bliskanje in grmenje v ozadju pa je name delovalo kar nekako pomirjujoče (ne da bi bila živčna ali karkoli). Enkrat je za trenutek celo zmanjkalo toka, kar sem tudi doživela po sto letih.

Jutri pa spet v Ljubljano…kar ni bil moj namen, saj sem upala na to, da bom lahko šla šele v sredo. Ni mi. Znabiti, da jo bom vmes pred petkom tudi še kaj ucvrla domov, čeprav bi Damjan zagotovo rekel, da po nepotrebnem zapravljam denar. In imel bi v bistvu prav…bom že zdržala do petka. Celo tako drzna bom, da bom šla v Ljubljano brez računalnika…že vidim pestre popoldneve v stanovanju, ko se zagotovo ne bom imela kam dati. Pa bo že…

Pretekli vikend je bil spet super…prav zares. V soboto sem se udeležila vseslovenskega srečanja gladkodlakih prinašalcev, kjer sem lahko cel popoldan uživala v družbi najboljših kužkov na svetu, katerega lastnica bom kmalu tudi sama. Le še dobra dva tedna, pa se bo mala pupika skotila samo zame…komi čakam!!!! Kako zelo se tega veselim najbrž še meni ni čisto jasno, kako šele komu drugemu.

Druga stvar, ki me spravlja v nenormalno veselo razpoloženje je dejstvo, da si bova z Damjanom začela urejati stanovanje. Končno bova mela nekaj svojega, nekaj kjer bova sama in nekaj, kar bova sama upravljala. Brez vtikovanj drugih, brez da bi se morala na kogarkoli ozirati, brez da bi se mogla prilagajati komu tretjemu, glavno bo samo to, da bova znala sklepati kompromise med seboj. Pa se ne bojim, da bi bile kake težave s tem:)

Že čutim da bo letošnje poletje tako krasno, da bi bilo najbolje, če se pomlad kar preskoči. Čeprav če dobro pomislim, kr naj bo še par mescov vmes, da se še finančno malo bolj nafilama:) Hehe.

Ta vikend sem posvetila tudi razmišljanju…predvsem o ponudbi za službo, ki sem jo dobila prejšnji teden. Čeprav sem bila zelo počaščena, da bi me kdo hotel imeti v svojem timu, sem hkrati ugotovila, da ta varjanta ni sprejemljiva. Preveč je stvari, ki bi se jim mogla zaradi tega odreči, preveč takih, ki mi pomenijo o-ho-ho veliko in mogla bi biti trajno tam, kamor tako nerada zahajam - v Ljubljani. Tako da sem hitro potegnila črto in izbrala drugo varjanto. Tako pač je v tem svetu, vsaj si postavi svoje prioritete, vsak sledi svojim ciljem in verjetno vsi živimo in delujemo v smeri, da smo srečni (če kdo ne dela tako, prav, ampak js tega pol ne razumem). Ravno zaradi tega načela pa nimam niti malo slabe vesti in hkrati sem vesela, da imam tako izoblikovane cilje in da si upam sanjati še naprej. Mislim da je tam nekje, nekaj večjega pripravljeno zame, samo pot do tja je najbrž še kar dolga. Ampak, a se mi mudi slučajno? Ah, kje:)

Nič, lep pozdrav vsem,

Lena

Takole…ura je 5. zjutraj…js sem tako zaspana, da sploh ne vem več če še sploh želim…očitno bo izdaja dnevnega časopisa, ki ga moramo izdelati za fax zares zelo zelo podobna resnični…tisti, ki izide v zgodnjih jutranjih urah in nam jo raznašalec že preden se zbudimo zatakne za kluko. Sam js res nisem narejena za to bedenje…preprosto mi naredi tako zmedo v glavi, da se mi vse kr tk vozi. Beda.

Danes je bil sicer kar zanimiv dan…no, včeraj v bistvu. Spet sem spoznala, da v življenju človek kar pogosto naleti na presenečenja, ki mu čist zamajejo svet pod nogami. Ampak človek tudi odgovore nanje že pozna, pa bo vendar še malo razmišljal:) Ker mu tako preprosto paše.

Pa guess what…moj navdih je nazaj.:) Vsaj mislim, upam in želim…ah ja, zdaj bo spet vse lažje:)

Za konec naj rečem samo še to…res mam zlatega brata.

Lahko noč, (upam da kmalu:s)

Lena

Jah, tako se človeku pripeti…ko to najmanj rabi in ko to najmanj želi, absolutno da takrat ko nujno mora nekaj napisat, takrat besed preprosto ni od nikoder. Vsak stavek, ki si ga sestavim v glavi se mi zdi beden, vsaka beseda, kot da ne bi pasala tja. Kr neki v bistvu. Ne vem zakaj je s tem tako…včasih bi lahko človek kar pisal in pisal tja v tri dni, besede bi se mu lepo usedale na papir in kar težko bi bilo končati…a včasih, včasih je pisanje zares muka…tako kot recimo zdajle…pa ja sploh nima ne repa ne glave.

Jao, res ne vem kaj mi je. Srčno upam na lahko noč in navdihujoče sanje, ki mi bodo zopet položile besede v usta in dale filing v prste da bom lahko tipkala…če ne je vse skupaj en velik…bla.

Zdej sem sploh že dva dni ko taka cota…nič se mi ne da, preprosto čisto nič…sam ko me pokličejo na šiht, češ da je nekaj nujno in me tako pripravijo do tega, da zmigam svojo rit nekam na drugi konec mesta…samo takrat je za nekaj časa bolje in volja do dela mi v trenutku naraste za nekaj stopinj. Čim izstopim iz poslopja pa spet…bla. Cota naprej, ne lubi se mi nič, v glavi same stvari, ki so sicer fajne, a mi trenutno nič ne hasnejo.:)

Po moje bo vse boljše drug teden…lepo si bom vzela vikend fraj, soboto preživela v družbi najlepših kužkov na svetu, v nedeljo pa se posvetila Damjanu, pa bo vse super…in volja kot tudi navdih bo zopet tu.

Jupiiii:)

Nič, odpravljam se spat…sej je že skrajni čas…do jutra pa prosim, rabim kako zamisel…nujno!

Lahko noč,

Lena

Moje počutje današnji popoldan je res čudno…bi delala, pa nimam volje, bi pisala, pa nimam navdiha, bi preprosto malo zaspala, pa se mi zdi škoda časa…hotela bi razmišljati, pa je moja glava povsem prazna. Pravzaprav me začenja malo boleti, pravzaprav se sploh ne počutim najbolje, pa tudi moje veke so nekam sumljivo težke…
Danes bi naj bil produktiven dan, pa je bil vse prej kot to…no vse prej ravno ne, tako malo pa spet nisem naredila, mi bo pa zopet ostalo na grbi tisto nekaj kar delam že kar nekaj časa. Vse kar rabim je kako urco navdiha in malo lažjo glavo, potem bo vse takoj na svojem mestu - zagotovo.

To vreme tukaj v Ljubljani mi začenja počasi iti rahlo na živce…že začetek dneva je čist preveč “energetsko poln”, ko odpreš oči in te kar zabolijo od te preklete sivine. Ne maram vstajati v taka jutra, kot se ne maram zbujati sama. Ampak, ko se človek enkrat že spravi pokonci in se odpravi v širni svet, ponavadi nič ni več tako sivo kot se je zdelo prvi trenutek. Na koncu se lahko imaš prav fino. In ponavadi se dejansko imaš:)

Mah, sej sploh ne vem kaj naj napišem…moja glava je prazna in občutek imam da se bo razpočila kot prenapihnjen balon, če bom še malo drezala vanjo. Zato bom raje pogledala kako nadaljevanko in se malo vlačila tukaj po postelji, jedla sladkarije in si domišljala, da pravzaprav itak nimam kaj za početi in da mi je dolgčas. Ja prav to bom naredila - dolgčas mi bo. To mi ni bilo zdaj že kako leto po moje:) Jupi, imam plan…se beremo kdaj drugič, zdaj se moram dolgočasit;)

Lep dan,

Lena

Skoraj da ne mine dan, da ne bi izvedela kakšne srhljive zgodbe o človeški krivičnosti in njihovi hladnosti. Predvsem pa o njihovem odnosu do drugih živih bitij, ki je vse prevečkrat več kot ogaben. Ne vem…sej ni treba veliko, pa lahko tudi z živalimi živimo v čisto prijetni harmoniji, tudi če komu ne predstavljajo višek ljubezni, to še ne pomeni, da bi moral biti do njih grd in zloben…tak človek pa vsekakor naj nikoli NE bo lastnik katere izmed živali. Ljudje smo čist preveč kruta in še posebej egoistična bitja…na trenutke bi lahko rekla, da me je kar malo sram, kakšni vrsti pripadam, a vendar sem vedno znova vesela za tiste ljudi, ki pa jim ni vseeno.

Me pa vsekakor še bolj jezijo ljudje, ki to niso, ki so tako kot bi bili brez čustev, ki svoje življenje tako radi zapletajo in si kreirajo sami svoje probleme, in za njih obstaja samo človeški svet, žival - največkrat je to pes, pa je zanje kot samo ena nadloga, pač neka stvar, ki pač - tako je naneslo - še diha, živi, obstaja. In potem si ti ljudje nekega lepega dne pač namislijo, da mora ta stvar preprosto stran. Kako, na kakšen način in kaj bo ob tem doživljal ubogi, nič hudega sluteči kuža pa nobenega ne briga. Glavn da bojo oni spet fraj, da jim ne bo treba razmišljati o tej “nadlogi”, ter da se bodo lahko “končno” spet posvetili sami sebi in svojim večinoma namišljenim problemov. Kaki ljudje, kaka čustva ej, pa tako radi jih vedno znova poudarjamo, kako prijateljstvo…super, super…bravo folk. Najbolj žalostno je pravzaprav to, da smo mi, ljudje tisti, ki smo kao “glavni” na svetu…mi s svojimi omejenimi možgani, ki so tako egoistično in brezbrižno naravnani, da včasih kr glava peče. Zamislimo si za trenutek…če bi bil pes naš gospodar, in ne mi njegov…bi bil kdaj sposoben narediti kaj takega, kar ti ubogi nedolžni kužki često doživljajo? Bi bil sposoben kar tako zavreči svojega prijatelja? Bi ga obravnaval kot stvar?  Bi ga kdaj tepel, ga mučil? Bi ga kdaj nehal ljubiti? Bi ga dal usmrtiti samo zato, ker se mu ne bi dalo ukvarjati s tem? Bi res? Mislim da vsi vemo kak je odgovor…tega je zmožen edino in samo človek…nihče drug.

Sej, v bistvu me niti ne čudi…če samo sodim po odnosih, ki jih imajo ljudje drug z drugim. V obsedenosti s samim sabo, živimo v večnem spletu hinavščine, spletkarjenja, nevoščljivosti, laži in prevar, večinoma tako, da gre to mimo celo brez kančka slabe vesti. Prijateljstva med ljudmi so že izpeta zgodba…če pa so, so tako redka, da že skoraj ni omembe vredno… sej v bistvu res….kako lahko pričakujem, da bo kdo znal imeti lep odnos z živalmi, ko pa ga še sam s sabo ne zna imeti? Sej res, Lena, koga le slepiš…

Čeprav se tega zavedam, mi nikakor ni vseeno, ko slišim za mnoge žalostne zgodbe zavrženih in zapostavljenih kužkov, ko slišim, da je bil mlad kuža, star komaj leto dni, od rojstva naprej zaprt v temni kleti, prestrašen, najbrž tudi pretepen, večkrat lačen…ki je jokal in prosil za malo topline…brez da bi sploh imel priložnost socializacije, spoznati, da vsi ljudje niso zlobni, da ima lahko tudi kužek lepo življenje in ljubezen…ta kužek je na srečo naletel na dobre ljudi, na tiste redke osebke, ki jih izjemno cenim in spoštujem, in se mu zdaj obeta srečnejša zgodba…

Ni mi vseeno tudi ko slišim, da bi se kdo rad kužka pa hitrem postopku znebil samo zato, ker je to pač “najlažja” pot vn…aja, je res? Super, upam da se bojo potem vsi vpleteni bolš počutli, kužek se vsekakor bo, ker mu bo marsikaj prihranjeno.:(

Vem da se itak ne bo kaj spremenilo, pa naj še tako trobim tu o morali, o ljubezni, o vdanosti, ki je človek nikdar ne bo zmožen…vem da itak nič ne bo drugače…ampak vseeno…me tolk boli, da je vseeno bolš če gre vn iz mene…meni pač ni vseeno, daleč od tega…

Ko sem danes malo srfala po netu in med drugim brskala tudi po temah zavrženih živali, sem naletela na tale filmček…gre za odličen oglas, ki pokaže ravno to, česar bi se moral zavedati vsak…če zavržeš svojega kužka, je enako kot če bi zavrgel svojega majhnega otroka…s tem namreč zavržeš nekoga, ki te ima neizmerno in brezpogojno rad, nekoga, ki naivno verjame, da mu ti to ljubezen vračaš, nekoga, ki nikakor ne more razumeti tvojega dejanja in nekoga, ki ga bo tovrstno tvoje delovanje zagotovo zaznamovalo za celo življenje…think about it!

Lep večer vsem,

Lena