Sej ne morem verjet..po sto letih sem sem zopet prišla za par dni v Ljubljano. Čist sem se že odvadla. Sam mogoč bo prav pasalo, glede na to da zna bit zelo lep, sončen in topel teden…vsaj do četrtka al kk že (takrat bom pa tk že domo ušla:P), pa bo fajn mal se sprehodit po centru, pa mogoč si privoščit kak šoping, če ne pa sam kako kavico na sončku pa bo. Zagotovo bo ob obilici dela in obisku predavanj hitro minilo.

Pravzaprav je res že čist pomlad, tista taprava…ptički čivkajo kamorkoli se obrneš, narava se prebuja, res včasih samo opazujem, pa se mi zdi da je vse kot da bo vsaj čas explodiralo in pognalo vse živo:), sonček je že tako prijetno topel, da človeka kar hitro prime da bi se zleknil v en ležalnik, zaprl oči in se prepustil sanjarjenju. Pomlad imam rada, predvsem zato ker je tako sveža in v bistvu diši. Ti lepi sončni dnevi, mi dajo energijo že zgodaj zjutraj in preprosto se moram zbuditi nasmejana. Tudi dnevi so bolj polni energije in je vse nenako lažje…fino je:))

Nič, Neža je prišla domov, se grem malo družit.

Lep pomladni pozdrav vsem,

Lena

Danes se mi čisto nič ne lubi…niti se ne počutim pretirano fino…najraje bi kar ležala, pa pustila času, da gre mimo mene, pa se mi odkrito rečeno, niti to ne da:( Kaka beda v bistvu. Sama sreča, da vem, da imam v bistvu delo in da se bom v to tudi prisiljena vsaj malo zmotivirati.

Toliko imam različnih misli in idej v glavi, ki sploh ne vem kam sploh sodijo, katera ima prednost in kam naj jih sploh uvsrtim. So sploh pomembne, ali so pač kar tako. Sej po svoje niti ni pomembno…tam so in tam se nabirajo in čakajo, da nekaj naredim z njimi. Tudi za to bo še čas, vem da bo.

Veliko razmišljam v svojem življenju, o stvareh, ki postajajo pomembne, čeprav sploh ne vem kdaj so to postale, o spremembah, ki me niti malo ne begajo, o odgovornosti, in o tem kako se vse spreminja. So določene stvari, v katere ne verjamem več, in so tiste, ki se zdijo bolj in bolj dosegljive ter vedno bolj mogoče. Ugotovila sem, da so nekateri pojmi in stvari na tem svetu preprosto precenjeni, izmišljeni, napihnjeni, da bi se lahko neki brezvestni ljudje počutili bolje in pomembno. Kako zanimiva so pravzaprav nekatera spoznanja in nekatere stvari za katere bi še pred nekaj časa prisegla da so mi svete. Zares, prav hecno…
In če lahko taka spoznanja človeka na začetku kar malo prestrašijo, se na koncu zazdijo edino normalna in pravzaprav sploh nič strašljiva. Pripomorejo namreč zgolj k temu, da člove prisluhne v prvi vrsti sebi, šele za tem so na vrsti drugi…šele tako je mogoče, da človek spozna, da pa ima sam sebe pravzaprav zelo rad, da je v bistvu dober človek. In v tem pravzaprav ni nič strašljivega:)

Dobro je če veš, kaj si v življenju želiš…seveda, nikoli ne moreš vedeti kaj boš na koncu zares dobil, ampak lepo je imeti neke načrte, na glas sanjati in se veseliti slehernega znamenja, da te sanje niso več tako daleč…ker če dobro premislim, zakaj nam pravzaprav ne bi bile dosegljive sleherne sanje tega sveta? Morda zato ker so sanje? Ne verjamem, sanje, mislim tiste zavedne, so le odsev naših želja, ki pa so v vsakem primeru uresničljive, če smo le dovolj zmotivirani in si jih zares želimo. Ko odkriješ kdo si, kaj si, kaj so stvari, ki te delajo srečnega in katere so tiste, ki so ti pravzaprav popolnoma odveč, vidiš, da je vse skupaj pravzaprav v tvojih rokah in da si ti tisti, ki si bo krojil lastno srečo…na tak način ti ne more spodletet, preprosto ti ne sme.

Čeprav se danes ne počutim najbolje in me v grlu nekaj prav neprijetno žgečka in je moja glava nekoliko težka, zato nisem slabe volje. Pravzaprav mi dan takšen kot je čisto paše. Jutri, bo spet lep dan…upam da tudi poln sonca…da gremo malo na zrak:)

Bodite lepo,

Lena

Včeraj sem bila po dolgem času spet na bordanju, sicer tako na kratko in samo za lušt. Ampak moram pa rečt da je pasalo…fejst! Čeprav je bilo tako mrzlo, da mi je brada vsaj trikrat vmes zmrznila, ampak nič ne de, bilo je super. Škoda da sneg ni več tapravi in gre samo za z umetnim puhom prekrite ledene plošče, ki vsake toliko prav grdo zaropotajo izpod mojega borda in me hkrati kar odnese po pobočju navzdol, saj v tem primeru kanti ne pomagajo prav nič. Ampak niti to me ni motilo…toliko si na bordu zaupam, da vem kaj znam in obvladam takšno situacijo.

Danes sem se sicer nekaj spravljala v Ljubljano, pa sem si zjutraj premislila. Me je že malo zaskrbelo, da sem se preveč navadila bit na koroškem, saj mi bo zdaj še težje it nazaj proti Ljubljani. Ampak že jutri zjutraj se podam spet tja, ker preprosto moram neke stvari urediti in malo pošnofat, če je še kaj za delat. Preprosto rabim neki skos za brkljat:)

Zres pa grem v Ljubljano šele prihodnji teden, ko se mi spet začne fax. V tem semestru se moram pa res potrudit, da bom kaj več na predavanjih. So pa ja pravzaprav precej zanimiva…vsaj nekatera no.

Imam bčutek da bo zdaj na pomlad čas zopet kar nekam zbezljal, brez da bi točno sploh dojela kam je izpuhtel. Še vredu se ne bomo obrnili naokoli pa bo spet žgoč sonček, poletje, vročina in pakiraje za na morje. Čist špasno kako včasih čas leti, tako da ga skoraj ne dohajam. Kje so tisti časi, ko mi je bilo včasih prav neznosno dolgčas in nisem vedela kam sama s sabo. E, je koj fajn če človek najde nek smisel v vsem skupaj in v tem pravzaprav zelo uživa:)

Ker spet kar nekaj nakladam tja v tri dni…(nekega pravega navdiha namreč še vedno ni) bom raje končala in se spravila pod tuš, da se malo zbistrim. Potem pa najbrž pogledam še kakega Dexterja - odlična nadaljevanjka btw, čist sem not padla:)

Uživajte vsi, pa naj vas ne pretirano zblodi luna - sem slišala po radiu da nam zna vsem zopet malo ponagajat, ne vem a bo spet polna al kaj…treba pogledat.

LP, Lena

Sej ne morem verjet…ravnokar sem oddala zadnjo analizo…gužve je ofišli konec.:))) Zdaj pa me čakajo drugi opravki…prvo kot prvo, si moram danes pospraviti sobo…sploh nočete vedet, v kakem stanju je…kot da bi bila doma v tovarni papirja, res da. Skrajni čas, da se resno lotim in naredim red, ker to me že zelo nervira, pa nisem nikakor našla časa, da bi stvari spravila v red. To je torej prva stvar danes na mojem spisku…:) Zatem pa me čaka malo dela za študij, ki sem ga v tem obdobju kar malo zanemarila…oz. ne zanemarila, saj se kar naprej spomnem, da imam še dosti izpitov, pa vendar sem v natrpanem urniku to misel postavila na stranski tir. Skrajni čas je že, da se ta vlak malo prestavi, če bo kar stal tam, ne bo nikoli na cilju, poleg tega bo še ves zastan in izven forme, tako da bo cilj še težje dosegljiv:)

Naslednji izpit imam v četrtek…morala bi it že včeraj, pa sem se zjutraj premislila, saj mi nočno učenje nikakor ne uspe in nisem predelala praktično nič, pa se mi je zdelo škoda vožnje v Ljubljano. Ampak mi je danes malo žal, priznam, kajti po informacijah o izpitu, ki sem jih dobila danes zjutraj, bi čist kamot imela še en izpit pod streho. Pa drugič…

Kot zakleto je danes spet neko bedno vreme…zakaj???Ko mam js čas, me pa zasujejo neki sivi grdi oblaki, namest da bi sijal sonček tk ko vse pretekle dni. Kaka beda. Naj bo že jutr fajni sonček.

Današnji dan pa je poseben tudi zato, ker bo plača. Moja prva plača odkar imam s.p. Wiiiiiiiii! Men se zdi da sem svojo s.p. kariero začela več kot odlično…naj se prosim tako tudi nadaljuje:)

Takole…grem se lotit pospravljanja…čeprav so Suški ti papirji zgleda zelo všeč…ker se trenutno meče po njih in se kriva ter pri tem navdušeno prede. Zlato moje malo:)

Lep dan,

Lena

Zopet je minil skoraj cel mesec od mojega zadnjega zapisa…stokrat se spomnem, da bi kaj napisala, a pravega časa vendar ne najdem.

Počasi se bo norija končala…zadnja dva meseca sta bila zares pestra. Na trenutke je bilo prav naporno, a smo preživeli. Zdej pa lepo na izi uspešno naprej pa bo. Najraje bi zdaj kar nekam šla, nekam daleč, odklopla vse, sam vem, da se to ne bo zgodilo, ker Damjan nima časa. Sam pasalo bi pa. Ful. Vsaj en tedn stran od vsega in vseh…res bi se prileglo. Če drugega ne, bo treba ujeta kakšen čudovit “pomladanski” dan, pa it še bordat. Čeprav ne vem koliko imam še volje glede na to, da je od letošnje zime spet nič. Sam misli, da če bi me postavili na eno zasneženo pobočje in strmine, bi se mi kaj hitro zasvetile očke in že bi drvela po strmini navzdol.

Sicer me zima, kljub temu, da ni snega ni razočarala…mi ful paše, ko je sonce. Takrat je vse lažje, človek je bolj produktiven, bolj priden, več ma energije, več ma volje za delo, vse kup lažje preaša in je pravzaprav veliko manj pod stresom. Kar pa je vsekakor super. Čeprav po drugi strani me pa skos vleče vn…da mi ja ne bi bilo treba bit v hiši za račualnikom. Ampak kot sem že rekla, obdobje gužve, napetosti in neprespanih noči se končuje, spet bo vse bolj na izi in svet bo spet lepši:)

Sicer pa se res nimam za kaj pritoževat, trenutno mi v življenju vse klapa, in z velikim optimizmom zrem naprej. Prav veselim se, ker mislim da se bodo dogajale še lepe stvari. Končno čisto zares pričakujem tudi svojega kužeka…predvidoma bodo male kepice rojene 3. aprila…česar se že neznansko veselim!! Če bo vse po sreči, bom za moj rojstni dan že ponosna lastnica male črnuhice:) A je lahk sploh še kaj lepšega?? Men se zdi da ni. Mala bo najbolj zlat, ljubljen in razvajen gladkodlaki prinašalec pod soncem! Can’t wait, can’t wait!!!

Medtem, ko se nismo sličali se je zgodil tudi pust, ki letos ni bil pravzaprav nič posebnega, oz. popravek, ne bi bil nič posebnega, če se ne bi zgodil Rožmarin in silna panika zaradi meningokoka. Seveda smo bili tudi sami v tem slavem Rožmarinu celih 20 minut in smo morali posledično vzeti tisto preventivno tableto. Čeprav se je potem izvedelo, da je bila panike skorajda popolnoma odveč. Mediji pač, željni senzacij kajne? Človek včasih res ne ve več kaj bi si o vsem skupaj mislil…
Kakorkoli že, put ni bil nič posebnega, pravzaprav sploh ni bilo nekega pravega filinga, ker je bil pust letos absolutno prehitro. Ampak se je bilo vseeno treba malo našemit. Sama sem se naredila v Suši - kajpak:) Očitno sem bila kr preej originalna, saj se je mala cela našopirila in napihnila, ko me je videla z mačjimi ušesi na glavi (pa takrat sploh še nisem bila namazana). Cela zmedena in nasršena je stala sredi kuhinje, ne vedoč kaj se je zgodilo z mano. Pa sem jo hitro potolažila, da sem jaz še vedno jaz, tako, da se je potem, ko sem bila zares pravi pust z veseljem slikala z mano. Čeprav pozirat pa rao ni hotla. Sva ko sestri a ne?;)

Nič, bodite lepo, pa uživajte v srčkasto obarvanem dnevu - Valentinovem.