Spet je pred nami silvestrovo, pa novo leto in spet imam do tega dogodka čisto mlačne, če ne že kar hladne občutke. Ne vem zakaj, ampak novo leto mi je res od nekdaj nenako neprijetno, pretirano, ne maram vsega tega pričakovanja, ki se zgrinja okoli tega in predvsem se mi ne dopade zato, ker je ob novem letu vedno nekdo razočaran. Lani sem novo leto prespala…oz. sem nekako odprla oči za tistih 15 minut, da sem Damjanu zaželela vse lepo, pogledala skozi strešno okno kako letijo po zraku rakete, zatem pa spet zaspala nazaj. Pa še vedno ne obžalujem, niti malo. Pa če se je lani to komu zdelo čudno, men je še vedno popolnoma vseeno da je lansko novo leto šlo mimo mene.

Letos sva z Damjanom najprej načrtovala, da bi za novo leto nekam šla…češ ne bova doma, greva raje nekam. Pa ne jaz ne on nisva bila pretirano prepričljiva v tej svoji nameri, tako da iz tega potem nič ni bilo. Še ko sva konec prejšnjega tedna pregledovala last minute ponudbe, da bi se ja kam odpravila, sva preprosto rekla ne, ne greva in tako je bilo s tem koneic. Danes, vdan pred silvestrovim je še vedno vse v zraku in če ne bo drugače, bo letošnje novo leto enako prejšnjemu.

Razmišljam o letu, ki je za mano pa ugotavljam, da je bilo pravzaprav polno sprememb…in da v končni fazi niti ni bilo slabo in te spremembe so tudi prinesle kar nekaj zanimivih, tudi lepih stvari. Prišla sem do nekaterih spoznanj, ki so me sicer precej razočarala, a hkrati - upam - tudi malo okrepila in povrzočila, da bom sedaj nekatere stvarri delala drugače.

Nasploh mislim, da sem v tem letu uspela ostati zvesta sama sebi, kar je vsekakor najbolj pomembno, da sem se dodatno izoblikovala, čeprav je kdaj precej zabolelo, da sem si začrtala neke cilje za prihodnost, kar pa vsekakor ni slabo.

Kot sem rekla že lani, v novoletne obljube ne verjamem in si jih ne dajem. Tako si prišparam kako razočaranje nad samo sabo, jih je tako ali tako nad drugimi več kot dovolj.

Če pa si kaj želim v novem letu pa je to, da bi mi uspelo postati malo večji egoist, a na tak način, da s tem ne bi žalostila same sebe, da bi bili človeški odnosi bolj pristni in topli, in prijateljstva bolj trdna, preveč je zahrbtnosti, res da. Da bi lahko drug v drugem videli dobro in ne prevečkrat slabo, ker to res ni potrebno. Kako pa bo, pa bomo seveda videli.

Lep večer želim in lepo praznovanje jutri.

Lena

Tako, pa smo doma…bilo je kratko, a še kako sladko. Škoda da je že minilo, ker sem ravno največje lušte dobila.:)

V torek smo se zgodaj zjutraj napakali v avto in se odpeljali. Prva postaja Pliberk - Avstrija. Zakaj tam? Naš predragi avto se je kot zakleto odločil, da nam jo bo malo zagodel tik preden smo se odpravili na smučarijo. Sama sicer ne vem ravno kaj naj bi bilo narobe, niti nisem v vseh teh dneh česarkoli sumljivega opazila, ampak ata je bil par dni čisto nervozen zardai tega. Nekaj naj bi zafrkaval turbo al ne vem kaj…Kakorkoli že, morali smo se ustaviti v Pliberku, kjer smo zavili na avtoservis in se tam zadržali ful časa….men se je zdelo, da zihr vsaj 3 ure, pa vem da tako dolgo ravno ni bilo.

V tem času je prispel še drugi del posadke in ker ravno nismo imeli kaj počet smo takoj hlastno navalili na pecivo, ki nam ga je Damjanova mama prijazno dala za popotnico. O tem kakšne količine peciva so izginile v reordno kratkem času, ne bomo niti izgubljali besed.

Kakorkoli že, odpeljali smo se torej italijanskim Dolomitom, gorskemu soncu in zasneženim progam naproti. Pot j bila kar dolga in priznam da sem komaj čakala, da prispemo na cilj. Vedno imam rada trenutke ko nekam prispeš, se razpakaš in razkomotiš in presenečen ugotavljaš kje ti je mesto naslednjih nekaj dni. Po obveznem capuccinu, caffe latte in  latte machitau v Cortini d’Ampezo, smo nekje okoli tretje ure popoldan prispeli v naše začasno bivališče - Santa Fosco ob vznožj gore Civetta. Sledil je obveze pir in kasneje selitev v aprtmaje. Apartma je bil kar kul in hitro smo bili celi domači.
Takrat pa so se, kajpak, oglasili prelakani želodčki, in kmalu smo družno zmazali cel kotel sarm, ki nam jih je pripravila bica. Njami, njami, kako je bilo dobro.

Ko so se polni želodci umirlili ssmo se začeli pripravljati na prvo okušanje snega, ki ga pravzaprav nikjer ni bilo. Komaj sem čakala, da preizkusim novo opremo in vidim, a sem ga kje polomila. Prvi dan nas je čakala nočna smuka na smučišču v Pecolu in ni nam bilo žal. Kaj hitro mi je bilo jasno, da so pred nami odlični dnevi. Proga je bila fenomenalna, sneg na njej še bolj in moj novi bord je prv veselo drvel po podlagi. Oprema se je izkazala za odlično:)

Dnevi, ki so sledili so bili skoraj rajski. Zjutraj nas je vse ene zaspane (predvsem mene) pozdravil jutranji sonček in kristalno jasno nebo, ki ti je kar hitro dalo potrebno energijo. Če pa ti je je slučajno primanjkovalo si je bil takoj prepoln, ko si sestopil s prve sedežnice. To je bil potem pravi gorski raj in človeka je prijelo, da bi kar zašrajal od sreče. Proge fenomenalne, brez vetra, brez oblačka, sonce in jasnina kamor koli si pogledal, dobra volja in odlična družba…več človek od smučanja vsekakor  ne more želeti. Od 9h do 4h smo tako drveli po širnih prostranstvih s Fertazze, do Col dei Baldija, pa zopet v dolino do Palafavere, pa spet nazaj čez hrib v Val Zoldano…in še v mnoge skrite dolinice in grape, ki jih je bilo toliko, da niti ne vem kako smo do tja prišli, še manj kako se jim reče. Bili smo kar uigrana in hitra ekipa, edini zadržek smo bili trije borderčki, ki smo morali po vsaki sedežnici ali gondoli za nekaj trenutkov sesti na tla, da smo si zapeli vezi:)
Okoli 12. ure je vsak dan sledila malica na sončni terasi na vrhu Fertazze, kjer mso kar tekmovali kdo se bo bolje nastavil sončku. Predvsem ženski del ekipe ja zasanjano dvigoval glave in zapiral oči. Sendviči so nam dali moči za nadaljevanje dneva in še več smučarsko - borderskih užitkov. Nekje vmes še obvezen postanek za Bombardino (tipična njihova pijača, sestavljena iz jajčnega likerja, ruma, na vrhu pa smetana s čokolado) No ja, kar se mene tiče, je to bolj lepo na pogled kot pa dobro, ampak itak da si človek to more naročit če je ravno tam.

Prijetno utrujeni od celega dne, smo se vsak dan vračali v svoje apartmaje, kjer je sledil obvezni počitek (beri: je vsak dan kdo zaspal kot ubit), kasneje pa pink ponk, ročni fuzbal in podobne zadeve. Zvečer pa obvezna partija pokra, kjer nisem ikoli zmagala….ma, jebat ga, sem se itak vsak dan, ko me je prva sedežnica potegnila na sončna snežena prostanstva, počutila kot zmagovalec.

Kot sem že rekla, dnevi so prehitro minili, rabila bi tako…ne vem…še kakšen teden recimo. To bi bilo potem optimalno:P Pa drugo leto spet, pa bo;)

Ko sem včeraj prišla domov sva se z Nežo pogovarjali kako letos sploh ni filinga o veselem decembru, kako se sploh ne zdi, da je jutri že božični večer…Pa se mi zdi, da je danes že kar cel dan nekaj božičkastega v zraku, nekakšno pričakovanje po nečem lepem…fajn občutek:)

Zdaj pa frčim…me čaka okraševanje novoletneg dreveščka pri bici.

LP!Lena

PS: slike iz Dolomitov sledijo…kmalu…

Že dolgo se ni zgodilo, da bi bila Suši osrednja tema mojega bloga…mislim, da si je danes to čast spet zaslužila. Ker nas je končno vsaj malo zasulo s snegom, ki btw še vedno veselo naletava, se naša mačja lepotica s tem kar ne more sprijazniti. Čeprav se spomnim, da je lani kot zmešana norela po snegu in si ga metala v fris, je letos popolnoma drugačna zgodba. Našo razvajeno mačjo lepotičko namreč zebe in ji gre vse skupaj rahlo na živce. Nima volje bit zunaj in če že je, že čez par minut besno praska po vratih naj jo prosim spustimo noter, ker je mrazzzz.

Pred kratkim smo jo opremili s čudovito rdečo ovratnico z zvončkom…kljub začetnim težavam, ko je v silni paniki, da bi si ovratnio dobila do z vrata, uspela glavo obrnit tako zelo, da so se ji za ovratnico zakatnili zobje in ji je čeljust raztegnilo navzdol…to je bila panika, da ne pomnim…in trije odrasli ljudje in mnogo krvavih ran je bilo potrebno, da smo jo zopet osvobodili. Mala je namreč v silni paniki krempala, pihala, “šrajala”, kot da bi jo nekaj obsedlo. Ampak kot že rečeno, smo zrihtali in že isti večer je mala veselo cingljala po hiši.

Ovratnici so se kmalu pridružila še magnetna vratca za muce, ki smo jih frajersko našravfali na vrata, da bi naša lepotička imela prost prehod v hišo in iz nje…pa je nekako ne zanima…zdi se ji odveč. Zakaj bi se trudila in sama odprla vratca, če se lepo usede, pošteno zamjavka in že se pojavi eden od njenih človeških prijateljev, ki ugodi njeni želji. Čeprav so doma včasih rahlo živčni, ker si gospodična kar naprej nekaj zmišljuje, se meni vse skupaj zdi smešno in zelo kjut. Suši je res prava kraljica.

Ker je zunaj premrzlo, da bi se cele dneve podila naokoli, preganjala ptičke, miške, slepce, martinčke…in boh ve kakšna mala bitjeca še, se raje zadržuje v hiši, se potika iz enega mesta na drugega, si zmišljuje razno razne lumparije in predvsem veliko počiva. Pa seveda tudi vztrajno straži pred hladilikom, če bi se slučajno čudežno odprl in bi ji bilo na voljo tisoč dobrot, po katerih hrepeni. Posodica z njeno hrano je kar naprej prazna, pa brez skrbi, da nas takoj opomni, da je laaačččnnnaaa. vsi ti njeni lušti, priboljški in njena prazna posodica, so pridelali tudi kar lepo zimsko kilažo, ki se je v zadnjih dveh mesecih občutno povišala. Iz naše brhke, suhcate mladenke, je postala prava mačka, ki se zlekne na fotelj in že ji oči lezejo skupaj, zraven pa se še parkrat zadovoljno oblizne, ker je ravnokar snedla en priboljšek.

Človek jo more met rad, res da…zdaj pa vam bom pričarala še malo vizualnih predstav, pa pol rečte, če se ne Suški fajn godi;)

Lep večer,

Lena

Ojoj, sej sploh ne vem, če sploh še znam pisat blog…toliko časa je že preteklo od mojega zanjega zapisa, da me je kar malo sram. Ampak mi nikakor ni zneslo…če sem se že kdaj spravila zraven, da bi kaj napisala, mi je popolnoma primanjkovalo navdiha in tako so zapisi ostajali nedokončani in stavki nedopolnjeni…

Zdaj pa je kar naenkrat že sredina veselega decembra, ki gre letos kar nekako mimo mene, kot da ga ni. Nekako ni pravega vzdušja, ali pa jaz ne najdem časa zanj. To tadrugo bo vsekakor res…začetek decembra je bil kar se dela tiče res pasji. Pa še snegec manjka…letos si ga res želim.

Trenutno sem v silnem pričakovanju drugega tedna, ko se odpravljamo v Italijo na bordanje. Oprema je pripravljena in komaj čakam da jo sprobam. Mislim, da se je nakup zelo izplačal in da bom letos na snegu res pravi frajer…mama je rekla, zadjič, ko sem ji razkazovala svoj novi kombinezon in ostale stvari, da sem pravi šmizo in da mam srečo, da se znam bordat, ker če ne bi bla prav huda, ker sem toliko zapravljala. :)

Kaj sem v času, ko nisem nič napisala še počela? Hm…sej ni kaj omembe vrednega v bistvu…veliko pa sem razmišljala, morm priznat in prišla do kar nekaj pomembnih ugotovitev. Prva in hkrati najbolj boleča je zagotovo ta, da je svet pokvarjen. Ker sem po naravi zares velik pozitivček, dobra do vsakega in vseh, za ljudi, ki so mi bližji, bi naredila prazaprav vse, me je to dejstvo ravzaprav kar hudo potrlo. Da se dejansko vedno izkaže, da dobrota je sirota, pa naj bo še tako bebav pregovor. Da če je človek dober, s tem večkrat samo posredno prizadane sebe, namesto, da bi se počutil dobro, ker je za nekoga nekaj dobrega storil. Ne vem…mogoče je res, da se ti na dolgi rok vse dobre stvari poplačajo…ampak kaj to dolgi rok je? Mar to pomeni, da te bo prej tisoč ljudi na tisoč prav posebnih načinov zajebalo?? Na živce mi gre to zares, ful. Ker…ne vem…a bi, če bi se obnašala kot največja bič in ignorantsko in egoistično dojemala svet okoli sebe, res bolje skos prišla? Morda res ne bi bilo tistega toplega občutka, ko za nekoga nekaj dobrega narediš, morda res ne bi bilo kakega zadoščenja in bi se pač ne ozirala a druge sploh…ampak bi si pa vsaj prišparala kako razočaranje, pa morda tudi kako solzo. Jebat ga, sem pač čustven človek. Ne vem v glavnem…ni mi všeč to dejstvo, ampak zgleda da rastem, ker odrasli itak že skos pravijo, da je svet krut. Morda mi bo kdaj v resnici kapnilo, da je temu tako in da je treba bit malo manj naiven.

Za nameček vsega, so nas prejšnji vikend še oropali. Fajn, super, bravo folk! Ko sta Žiga in Neža v nedeljo prišla v Ljubljano, sta zgrožena ugotovila, da so vrata odprta in da manjka vsa računalniška oprema, ki je bila v našem stanovanju. Zanimivo…ostal pa je denar. Je torej nekdo točno vedel po kaj je prišel? Najbrž ne bomo nikoli vedeli, kdo je to storil…tudi naši vrli policaji niso v nobeno pomoč, ampak…samo še en dokaz več, da je svet pokvarjen.

Ma sej mi je vseeno, naj delajo drugi kar hočejo…js poznam moja načela, mojo moralo in vem, da bom vedno delovala tako, da bo moja vest čista, prijazno, a vendar poskušala obdržati malo distanco, kjer bo to potrebno…malo egoista pa moram bit.

Nič, skočim sčistit še kopalnico in pomiti posodo, potem pa šibam v službo.

Uživajte v pričakovanju praznikov, pa radi se mejte!

LP!

Lena