Čist sem brez navdiha…res, priznam…poleg tega, pa sem ponovno spet brez računalnika. Super! Zopet se je ponovila ista napaka in ko sem že mislila, da se me bodo usmilili in mi ponudili drugega, sem se zopet uštela in bom tako zopet cel mesec brez. Super. Pa naj se potem zopet pokvari, ker se mi ne lubi vsak mesec ga vozit na popravilo. Ga rajši zamenjam za kaj drugega pa fertik.

Pa dobro, sej recimo da mi v teh dneh kar paše da sem brez računalnika. Itak drugače cele dneve previsim za to kišto, pa naj se malo odpočijem od vsega tega.

Kaj počnem drugače? Nič kaj konkretnega pravzaprav. Ampak, mam se pa lepo. Če je to, potem je že ok. Če bi mi bilo dolgčas, pa tako, bi še rekla, ampak ker mi ni, pa v tem brezdelju na nek način celo uživam. Sej je tako samo en teden. To pa itak čist paše. Ne lubi se mi it nikamor vn, ideja, da bi vstopila v kakšno gostilno, mi je prav bedna…ne vem…nekot mi ni. In potem raje uživam dneve tako na izi. Niti se ne dogaja kaj tako posebnega, tako da mislim, da ne bom ničesar zamudila…pa če mi Neža stokrat reče, da sm “bica”…naj izvoli, me ne bo zaradi tega nič manj.:)

Zadnjih par dni razmišljam tudi, zakaj vse prevečkrat gledam na druge. In kdaj se je nazadnje zgodilo, da sem sama sebe postavila na prvo mesto…hm…da pomislim…men se zdi da se še sploh ni, al pa mogoč vsega skup kake 4x. In to ni prav in s tem js sebi delam predvsem škodo (ne vedno in ne v vseh primerih, seveda). Resnično ugotavljam, da pregovor “dobrota je sirota” prav zares drži. Lahko da se kdaj poplača, kar upam in želim, a načeloma ugotavljam tudi, da je svet prepokvarjen za take stvari. Na žalost je velikokrat tudi v čisto navadnem življenju tako. Pa si stokrat rečem, da ne bom več gledala vedno na druge, pa kdaj naredila kaj sam zato ker se pač meni to tako zdi, ampak potem nikoli nisem dovolj karakterja za kaj takega. Budalo! Sej, po svoje mi je prav…in morda me bo kdaj izučilo, do takrat jih bom pa še dostkrat dobila po buči in še dostkrat se bom sekirala zaradi stvari, ki pravzaprav sploh niso moj problem…upam, da kmalu pride dan razsvetljenja in postanem večji egoist! Yeah, I wish…:s

Pa ne bom o tem več, ker itak nima smisla…sama vem, kaj delam narobe, sama vem, da sem zato v slabšem položaju in obenem vem, da mi tega noben ne bo vrnu, pa dobro. Tak človek pač sem.

Fajn se mejte!

LP!Lena

Aja pa vesel dan reformacije in pa helovin!

Pa smo ga dočakali - prvi sneg. Malce zgodaj sicer oz. kar precej zgodaj, ampak zdaj je tako ali tako vse zmešano, tako da me tudi to sploh ne preseneti več. Sej sma ravno z Nežo včeraj ugotavljali, da je letos kar se teh letnih časov tiče sploh neko čudno leto…poletja se (razen 10 dni, ko je blo 40 stopinj) skoraj ne spomnim…se mi zdi da je blo kr neki mrzlo in celo čudno vreme, jesen je sicer dokaj normalna, če izvzamemo današnji sneg, ampak se mi zdi da morda v povprečju malo topla…v glavnem imam občutek, da bo nekoč kar čez celo leto približno enako vreme…neki vmes. Kar bi bila pa pravzaprav velika beda. Upajmo, da do tega ne pride.

Čeprav je sneg prišu tako zgodaj, pa sem se ga vendarle razveselila. Zimo imam res prav rada, predvsem če je veliko snega. Tito je res prav lepo in letos načrtujem obnovitev moje opreme za bordanje. Morda čas, da se opomnim, da bo to kar kmalu in da lahk tačas kaj prišparam, da bo nakup mogoč.

Sicer sem zopet čist zanemarila svoj blog, pa ne zanalašč, ampak mam manjše časovne probleme. Nikoli namreč ne najdem časa za pisanje bloga. Ostalo ja, za blogec pa zmanjka. Morem se pooljšat glede tega…res ne vem zakaj do druge stvari toliko bolj pomembne..tut če kar neki blodim. Blog mam pa v bistvu zelo rada…glih tolk da človek mal sprazni svoje misli, pa lahko še za nazaj pogleda kaj se mu je dogajalo in kako “raste”:)

Kaj se mi je v tem času zgodilo?Hm, hm, hm…sej ne vem več…toliko je bilo nekih dogodivščin, da se vseh sploh ne spomnem.:) Bila sem na pasji razstavi - specialka z prinašalce, kjer sem si za par krogov tudi sposodila eno flatkico. Kako je bilo lepo spet držat za povodec. Srček se mi je kar smejal:) Kar se kužekov tiče, zdaj navdušeno in z gorečim pričakovanjem čakamo na Piino gonitev in upamo, da bo vse potekalo kot mora in da bo skotila lepe, zdrave in popolne male črne kepice. Med njimi tudi eno “punčko”, posebej zame. Komaj čakam!!!!

Ta teden pa sem v Ljubljani spet doživela prav poseben prizor. Ko smo se v koloni drenjali po eni od ozkih uličic ljubljanskega centra, se je v rikverc v mene zaletela ena gospa. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Vozili smo v koloni proti križišču. Gospa, ki je vozila pred mano se je ustavila in počakala, ker je nekdo ravno speljeval na cesto. Zatem smo se premaknili naprej. Gospa, ki je vozila pred mano se je odločila, da bo parkirala na mesto od koder je odšel tisti avto, ampak žal malo pozno naznanila svojo namero. Jaz sem bila v tem trenutku kakšne 2 metra za njo, ko opazim, da je dala avto v rikverc. Začudeno pogledam in za vsak slučaj dam tudi jaz v rikverc, ter se pomaknem malo nazaj (daleč ni šlo, saj je bila tudi za mano kolona). Ko potem obstojim vidim, da gospa v resnici sploh ne vidi, da sem jaz za njo in kar veselo rine proti meni. Začela sem mahat in trobit, da bi me opazila, a brez uspeha. Zato je naredilo samo *bum*. Gospa je prišla vn iz avta in me kar skozi okno hudo okregala. Gledala sem jo čudno in z mirnim glasom rekla: “Ja gospa, ste se pa ja vi zaleteli?” Nakar je rekla, da naj zapeljemo za vogal in naj ji dam kupon. “Jok brate, odpade” je bilo vse kar sem imela v glavi, začudena nad izrečenim. Ko smo se ustavili se je gospa spravila nad naju z Nežo in naju besedno popolnoma prerešetala. Zahtevala kupon, ali povpračilo stroškov popravila. Jaz sem najprej šla pogledat kaj je narobe s Twinžijem, pa srečna ugotovila, da ima moj fajni malček zelo trpežne odbijače ter da jo je odnesel brez praske. Takoj mi je bilo lažje. Rekla sem, da ne dam nobenega kupona, saj nisem jaz nič kriva in sploh, da sem stala na mestu, mahala, trobila in delala sploh vse, da bi me ona opazila, a ona se veselo zabije vame. Seveda naju je našrajala nazaj, češ kdo nama je dal izpit, da se naj na kmetih vozimo iz koder smo, da bomo rabli še e vem kejk kilometrine, da se bomo lahko po Ljubljani vozli, da kaj sploh delamo tam in take “izredno prijazne” nama je spuščala. (To, da itak ni vedla kaj pomeni SG na moji tablici, bomo popolnoma zanemarili). Ker nama je začela it malo na živce sva tudi mi2 začeli govoriti v malo glasnejšem tonu, da naj si že da dopovedat, da je ona tista, ki se je zaletela, da je dala žmigovc prepozno in sploh, da če se gre v rikverc se da vse 4 žmigovce, pa ogledala so tam zato, da vseeno preveriš, če imaš prav. Da to so vendar osnove in naj se ne zdira nad naju, če pa je vendar ona tista, ki je povzročila nesrečo. Bila je cela rdeča v obraz in zopet naju je zmerjala z nesposobneži in podobnimi stvarmi. Na srečo je do nas pristopil moški, ki je celotno stvar videl in rekel, da je res bila ona kriva. Ko je videla, da očitno ne bo dosegla tistega svojega kupona (mogoč si je celo gr prišla, da se je res ona zaletela) je rekla samo še:”Men se ne da zde tu z vama ukvarjat, zato grem. Rečem vama pa sam še to: Vozta se tam (pri tem je za trenutek obstala, ko je opazila, da ne ve niti iz kod sma) kjer mata tablice!”. Svašta. Ko jo je Neža opozorila na to, da nesramnost res ni potrebna, se je zopet zadrla: “Jaz da sem nesramna??? Vi2 sta nesramni.” in nama zopet povedala nekaj krepkih, zatem pa vsa zaripla v obraz odšla. Me prav zanima kaj je potem doma razlagala možu. Da sta se dve iz nekih rovt, kot pošasti zaleteli v njo in ili ob tem še skrajno nesramni. Kakor hoče, glavno da jaz nimam škode na avtu. Ker ne predstavljam si kako bi se končalo, če bi tudi jaz imela poškodovan avto.

Kar hočem pravzaprav s to zgodbo povedat je to, da sma bili tako “napizdeni” (po domače rečeno) samo zato, ker je imel moj avto koroške tablice in najin naglas ni niti malo spominjal na ljubljanskega. Žalostno, a resnično.

No kakorkoli že…bom nehala, če ne bo blog predolg.

Bodite fajn in toplo se oblecite, zunaj je zima!:)

Lena

1. Rastline, ki jih imaš v stanovanju so žive in nobene od njih ne moreš pokaditi.

2. Sexati v majhni postelji ne pride v poštev.

3. V hladilniku imaš več hrane kot piva.

4. Ob 6h zjutraj vstaneš, namesto, da bi šel šele spat.

5. Slišiš svojo najljubšo pesem v digalu.

6. Gledaš vremensko napoved.

7. Tvoji prijatelji se poročajo ali ločujejo, namesto, da bi prihajali skupaj ali šli narazen.

8. Namesto 130 dni dopusta, imaš le še 14 dni.

9. Kavbojke in pulover, ti ne predstavljajo več prave obleke.

10. Sam kličeš policijo, ker so mulci v sosednjem stanovanju tako prekleto glasni.

11. Starejši sorodniki brez težav stresajo šale o spolnosti pred tabo.

12. Ne veš več, kdaj se zaprejo bureki in kebabi, ki so ti predstavljali nočni prigrizek.13. Avtomoilsko zavarovanje se zniža, stroški za avto pa se povečajo.

14. Svojega psa hraniš z drago pasjo hrano in ne z ostanki od kosila.

15. Spanje na kavču povzroči hude bolečine v tvojem križu.

16. Popoldan počivaš.
17. Večerja in kino predstavljata cel zmenek in ne samo začetek le-tega.

18. To, da bi pojedel celo porcijo ocvrtih perutničk ob 3h zjutraj, bi ti povzročilo zgolj bolečine v trebuhu in ne več zadovoljstva.

19. V lekarno greš po lekadol in rupurut in ne več po kondome in testa nosečnosti.

20. Cenena steklenica vina ni več “Čist ok”.

21. Zajtrkuješ ob normalnem času, primernem za zajtrk.

22. “Ne morem več piti toliko kot včasih” nadomesti stavek: “Nikoli več ne pijem”.

23. 90 % časa, preživetega za računalnikom, je dejansko porabljenega za delo.

24. Piješ doma, da bi prihranil denar, preden bi šel v lokal.

25. Ko ti prijateljica pove, da je noseča, ji veselo čestitaš, namesto da bi vprašala: “U mater, kako se je pa to zgodilo?”

BONUS:

26: Prebral si celoten spisek in pri tem obupno iskal vsaj en znak, da se to ne navezuje nate, pri tem pa ti ni uspelo najti nobenega, ki bi pričal o tem, da nisi že v resnici star.
(Povzeto po: http://www.divinecaroline.com/article/31/35339)

Hehe, no ja…čisto vse mi pa res še ne drži…oz.mi očitno še kar dosti manjka do tega, da bi bla res odrasla:)

Za mano je naporna noč…kako pa to sovražim…ko je človek zvečer že kar nekam zaspan in se odpravi spat, se mu kar naenkrat zgodi, da se lahko še tako trudi, a zaspat ne more. Takrat bi človek najraje znorel.
Danes ponoči se je to zgodilo tako meni, kot tudi Damjanu…sama sebi sva se na koncu že prav smilila, spala pa sma vsega skupaj…hm…2 uri mogoče?! Grozovija!
Ko sva šla spat, je Damjan sicer zaspal, jaz pa sem se kar nekaj premetavala po postelji, ker mi je bilo neudobno in sploh se nisem mogla nekako naštimat. Zaspana sem bila vedno bolj, spanca pa od nikoder…pa še nek butast občutek sem mela. Čez nekaj časa, se je zbudil tudi Damjan in mi potožil, da v bistvu ni še skoraj nič spal in da sam sebe muči, ker spat ne gre. Razočarano sva ugotovila, da je ura šele pol 2 in da prav nič ne kaže na to, da bi lahko spala. Zopet sva se kar nekaj premetavala, se zgražala nad tem kako ne gre spat in tako je čas mineval. Ura je bila kmalu 3, zatem 4, zatem 5…mi2 pa še vedno cela živčna in brez spanca. Vmes je Damjan že vstal in šel za računalnik, jaz pa se nisem vdala in preprosto hotla spat…a zaman.

Okoli 6h zjutraj sva bila že resnično utrujena…takrat nama je končno uspelo zatisnit oči..do 8h zjutraj, ko je Damjan vstal, saj je moral na tekmo s tamalimi. Tudi jaz sem imela namen vstat, ampak me je takoj zmanjkalo, tako da sem potem vstala cela zblojena, zmatrana, skuštrana in cela špasna ob pol 10h.

Mah, drek pa taka noč…to je vse kar lahk rečem!

Upam da bo danes bolje, pa čeprav v Ljubljani!

Čaw,

Lena

Bom imela danes pač dva vpisa v moj blog…pa kaj. Itak me je sedaj v Ljubljani par dni zafrkaval internet, da sem se počutila kot odrezana od sveta (res je zanimivo, kako je člove v bistvu odvisen od interneta:s), zato lahko zdaj malo nadoknadim.

Čemu tak naslov, se najbrž sprašujete? Hja, zadnje čase ugotavljam, da sem še bolj patriotsko in domoljubno nastrojena, kot nekoč. In me določene stvari, ki se v naši državi dogajajo prav zares začenjajo motit, morm priznat. Vedno znova, ko poslušam poročila, prebiram dnevno časopisje, poslušam radio…oziroma na kakršenkoli način spremljam medije, sem vedno bolj šokirana, jezna in na nek način užaljena, ko vedno znova ugotavljam, da živimo na takem koncu Slovenije, ki kakor da ne obstaja. Kakor da nas ni, smo nepomembni, preprosto ne štejemo nič in sploh nismo vredni omembe…?!

Ja priznam, stvar mi gre hudo v nos…če je že kakorkoli omenjena Koroška, je to vedno v povezavi z zamejskimi Slovenci, ki živijo v  Avstriji, čez mejo in ne v Sloveniji. Preprosto se mediji obnašajo do naših prelepih krajev, kot da jih sploh ni, kot da sodijo kar nekam. In to je še kako narobe!

Zakaj sem se pravzaprav odločila, da to dam na blog…včeraj je bil lep in sončen dan v Ljubljani…jutro je sicer kazalo na meglo in turoben dan, a se je kaj hitro izkazalo, da temu ni tako. Odpravili smo se na zrak, na jutranjo kavico (ki je sicer ne pijem v resnici), potem pa vsak po svojih opravkih. Ko sem stala na postajališču trole, sem imela malo časa, zato sem v roke vzela brezplačen izvod Žurnala, ki so jih imeli na postajališču. Malo sem prebirala novičke, gledala oglase in sploh skrbela, da bi mi čas kar se da hitro minil, ko me je nenadno zmotil oglas za Žural na zadnji strani. “Dobite ga brezplačno” se je glasilo besedilo: “Povsod po Sloveniji”, se je nadaljevalo: “Na gorenjskem, primorskem, štajerskem, dolenjskem, notranjskem”. In besedila je bilo kar naenkrat konec. Povsod v Sloveniji? Aja? A pri nas tudi? Mhm, po moje tudi. In kje smo že mi? Koroška? Ka pa je to koroška? Ja pa pr hudiču no???!!! Kot da nas ni…in Žurnal ni ne prvi in ne edini, ki deluje na tak način, ni ne prvi in ne edini, ki nas preprosto pozabi omeniti.
Isto je v poročilih, dnevnim časopisju, isto je povsod.

Povejte mi, kdaj ste nazadnje v medijih zasledili objave o Koroški? O koroških podjetjih? O koroških ljudeh? O tem, da je na koroškem fajn? Povejte mi, kdaj?? Ja ja, sej vem kaj boste rekli…da ste slišali da koroška obstaja zdaj, ko se nekaj govori o ustanavljanju regij…ja ja, sej vem. Pa ste mogoče tudi slišali namigovanja o tem, da kaj bi delili Slovenijo na še manjše kose, ko pa je itak že sama tako mala. Se strinjam, ni je potrebe deliti. Če pa že, pa naj se deli na pošten način, ki temelji na posebnostih posameznih območij, ki jih ne moreš kar združevati kar tako povprek! Ker naši veljaki so sedaj ugotovili, da morda ne bi bilo slabo, če bi Slovenijo kljub vsemu delili, ampak ne na predvidenih štirinajst regij (mislim da 14, lahko da sem se zmotila), ampak na manj…in tako bo koroška spet izvisela, ker naj bi nas po tem planu priključili Velenju in Savinjski dolini. Hvala lepa, potem se raje sploh ne delimo. Z vsem spoštovanjem do Velenja in Savinjske, Koroška jima še na daleč ni podobna. Ločimo se po govorici, pokrajini, ločujejo nas gore in le ena cesta, ki se vije po ozki soteski Hude luknje…še zdaleč ne sodimo skupaj, na noben način.

Ne vem s čim smo si zaslužili, da smo tako nepomembni, da smo v Sloveniji še vedno regija z najslabšimi plačami, da smo regija, ki je z ostalo Slovenijo povezana zgolj z eno cesto, pa še ta je slaba. Naj citiram besede bivšega ministra Drobniča, ki je bil na obisku na Koroškem: “Tako cesto imate, da sem mislil, da mi bo kolesa utrgalo”. In kako zelo ponosna sem na svojo bico, ki je šla takrat do njega in mu prijazno rekla: “Veste gospod minister, meni je pa žal, da vam jih ni utrgalo, kajti šele takrat bi morda storili kaj glede teh cest.”

In res je tako…na našem koncu smo pozabljeni od boga, če se tako pesniško izrazim…morda se nam bodo kdaj odprli boljši časi, morda se bo našel nekdo z dovolj trezno glavo, da bo koroška regija zase s svojimi posebnostmi, svojo veljavo in svojim ponosom, morda se bomo nekoč dvignili iz pepela in ne bomo več tako nepomembni, da nas je še za preprosto omembo škoda. Sama vem, da si bom za to prizadevala z vsemi štirimi, ker…

…Koroška je preveč lepa, da bi se jo tako zanemarjalo, Koroška je preveč preprosta, da bi jo teptali, na Koroškem smo preveč fajni ljudje, s svojim posebnim narečjem, ki pa je tako markantno, da sem prepričana, da nas bi povsod prepoznali, in predvsem na Koroškem je preveč fajn, da bi se nas kar tako odpisalo.

Nič, bodite lepo…in lep pozdrav iz zelene Koroške:)

Lena

Danes je svetovni dan živali. Kako lepo je v bistvu dejstvo, da imajo tudi živali svoj dan. Dan, ko jih moramo imeti še posebej lepo, dan, ko si zaslužijo, da jih še bolj ljubkujemo in razvajamo, dan, ko tudi njim lahko namenimo kakšno majhno pozornost…in preprosto dan, ko si zaslužijo vse spoštovanje, ker so take kot so.
Seveda to ne pomeni, da morajo vse te stvari doživljati zgolj na ta dan…nikakor!!! Ampak je pa lepa gesta, če se jih še posebej spomnemo in tudi njim namenimo poseben dan…zakaj pa ne.

Torej danes še posebej počohajte svojega ljubljenčka, morda mu posvetite posebno večerjo, kakšen poseben priboljšek, extra dolg sprehod ali malo smešno igračko. Glavno je, da bo vaša živalca tudi danes čutila, da je za vas posebna!

Suško bo tako dobila novo žogico, upam da ji bo všeč!

Imejte jih radi, ker one nas majo vsak dan in se tega ne bojijo pokazat!

Lep pozdravček in en čohljaj vsaki mali šikani živalci naokoli!

Lena

Spet smo v Ljubljani…tokrat zares. Ne vem…letos se sploh ne zdi kot da je že oktober, če dobro pomislim se niti nikoli ni zdelo kot da je resnično poletje. Letos je preprosto bilo vse skupaj kr neki. Vse je nekako zmešano, ni bilo nekega pravega poletje in počitnic, kar niti ni tako čudno saj sem bila kr večino časa v Ljubljani, zdaj je pa tudi kar neki, čeprav se je fax uradna začel.

Ta teden bomo v Ljubljani le slabe 3 dni…toliko da uredimo vse formalnosti in da gremo enkrat povohat na fax, če diši kaj drugače zdaj ko smo zopet en letnik bližje koncu. Pa ne verjamem, da bo velika razlika.

Si predstavljam, da bom ta in morda še nasledji teden šla cela entuziastična na predavanje, potem pa mi bo proti koncu naslednjega tedna vse skupaj padlo dol in se bom naveličala. Tako je pravzaprav pri vseh stvareh, ki mi na kakršenkoli način nakažejo, da bi lahko bile dolgočasne ali kakorkoli drugače mootone. Takrat pač pobašem svoje kufre (če je možnost seveda) in preprosto grem.

Kaj si torej želim za to študijsko leto, ki ga bom vsekakor še preživela v beli Ljubljani? Da bi imela izpite čimprej pod streho in s tem čimveč časa za fajne stvari v življenju. Da bi delala, da bi pridobivala tisoče dragocenih izkušenj za naprej, da bi si prislužila in pametno naložila kakšen evro, predvsem, da bi me delo veselilo in motiviralo. To je pa več ali manj to…no pa seveda ne smem pozabit, v tem času mi v beli Ljubljani ne sme zmanjkati časa za vse meni pomembne ljudi. Potem bo vse ok.

Danes se torej začenja zres…jutrišnji dan bo bolj lenoben…oz. upam da niti ne…saj je treba končno narediti generalno v našem novem stanovanju, da bo končno prav naše naše:) Treba je tudi urediti vse potrebno na študentskih servisih, bonih in podobnem. Da bo vse štimalo. V sredo imam neke sestanke, da malo vidim kako naprej. Pol pa itak gremo nazaj na Koroško. Česar se pa itak vsi najbolj veselimo…no vsaj js no:)

Pretekli teden je bil lep…pa ne da bi se kaj posebnega dogajalo…prej obratno. Bila pa sem fraj, doma, ob Damjanu in sem si lahk privošla, da sem zabušavala. Občutek je bil…lep…res da. :)

Takole, zdaj pa se moram spraviti…baje da gremo na drinko, da nazdravimo v novo študijsko leto.;)

Lepo bodite!

Lena