Po enem tednu sem zopet doma…tokrat za dalj časa. Pred mano je en teden dopusta. Da si malo odpočijem od lublanskega življenja in se potem oktobra polna energije, ambicij in novega elana pogumno zopet poženem vanj. Z današnjim dnem se je zopet zaključilo neko obdobje v mojem življenju, upam, da sem sprejela pravo odločitev in da bo šlo od tu vse samo še navzgor. Ampak o tem ne bom pisala danes…danes sem prišla domov in se srčno veselim tedna, ki bo pred mano. Trenutno je pomembno samo to.

Čaka me par opravkov pri veterinarjih…najprej tja potujema jutri s Suši, ker je revica (isto kakor lani) zopet staknila neko kožno alergijo, pri kateri se ji naredijo take bunkice (kasneje krastice) okoli vratu in po glavi ter pod brado in se nonstop čoha. Že lani sva bile pri veterinarju zaradi istega problema, pa so mi takrat povedali, da so tovrstne alergije pri mucah še kar pogoste ter da nimajo veze z zajedalci in da je drugače vse ok. Prejšnji teden sem se spet oglasila tam, da povprašam, če lahko Suški kako pomagam, pa so rekli naj še malo počakam in če ne bo bolje naj jo pripeljem po antibiotike in injekcijo. Tako greva jutri torej po zdravila in upam, da bo hitro pomagalo, tako kot je lani. Da se ja boga revica ne bo več tako čohala.

V torek pa me zopet čaka obisk pri veterinarju, takrat pa peljem Kajo (muca od Damjana - mama od Suši) na sterilizacijo. Todi tam upam da bo šlo vse ok in da bo potem tako muca kot njeni lastniki brez skrbi.

V današnjem zapisu pa bi vse pozvala tudi k malo dobrodelnosti. Mislim, da ni nikogar, ki ne bi vedel kaj se je v torek dogajalo v Sloveniji - natančneje in najhuje na območju Železnikov (bilo pa je seveda še kar nekaj drugih žarišč). Slovenijo so zajele hude padavine in neurja, kar je pustilo tragične posledice na nekatrih območjih, kjer so ljudje praktično ob vse kar so imeli. Ker je naša vlada za pomoč namenila pol miljona evrov (da se pokrije škoda manjka še približno 199.500.000 eur:S), bi bilo lepo, prijazno in izredno človeško, če bi vsak od nas, seveda po svojih zmožnostih ali zgolj kot zelo lepo gesto prispeval vsaj kakšen evro in tako poskušal pomagati ljudem, ki trenutno najbrž ne vidijo ravno svetle prihodnosti.
Ker smo blogerji ena prava subkultura, ki pač na nek način prav tako prispevamo k širjenju novic, so ustanovili tudi akcijo zbiranja denarja za prizadete v poplavah in širjenje linkov za zbiranje pomoči prek blogov v upanju, da bo to doseglo čimveč ljudi in tako prispevalo k hitrejši pomoči na prizadeta območja, v upanju da bodo tamkajšnji prebivalci čimprej zaživeli normalno življenje.

Za več informacij o akciji se obrnite na naslov: “Poplave 2007″ oziroma kliknite banner na zgornji desni strani mojega bloga.

Lep večer vsem še naprej,

Lena

Pa naj bosta danes kar dva vpisa v moj blog. Slika, ki jo imam v službi že cel tedne za ozadje me je spomnila, da sva se z Nežo včeraj pogovarjale nekaj o zvezah, o pričakovanjih z ene in druge strani in o tem kako ljudje vedno najdemo kakšno stvar, ki nas živcira (predvsem ženske), kakšno stvar, ki “ni prav”, kaj kar nam ne pusti spat…in vseskozi hrepenimo po neki popolnosti…ali je to v ljubezenskih razmerjih (kjer smo zafilani z romantičnimi in idiličnimi podobami iz zgodb, pravljic in romantičnih filmov), ali je to pri samem sebi, pri svojem delu, prihodnosti, ustvarjanju, življenju nasploh.

Pa vendar se je treba nad samim pojmom popolnosti zamislit…popolnost je prav tako relativna, kot vsaka druga stvar na tem planetu. Popolna je lahko samo ena beseda, popoln je lahko sončen dan, popoln je lahko samo en trenutek, ki pa se lahko zdi cela večnost…kar pa je najbolj pomembno pa je to, da si svojo popolnost vsak riše sam…in to je pri popolnosti najlepše. Da je samo naša, da vsak točno ve, kdaj je za njega nekaj popono…

Zame je danes popolno dejstvo, da grem domov, popolno bo, ko bom stisnila Suši, popolno bo, ko bom zopet videla starše in prijatelje in popolno bo, ko se bom zvečer stisnala k Damjanu.

A ni ravno to najlepše in ima največji čar, da znaš iz stvari, trenutkov in ljudi, ki niso popolni (saj noben ni), ustvariti občutja in doživetja, ki zate predstavljajo popolnost?

Odlično je!

Navdiha za pisanje imam zadnje čase tako malo, da se čudim še sama sebi. Vsak dan odprem blog, da bi kaj napisala, a se po parih bednih poskusih zapisa vedno premislim. Preprosto nimampravih besed, ne najdem jih. Morda bo to posledica tega, da zadnje čase kar naprej pišem in popravljam neka besedila (službeno) in potem nič ne ostane za moj blogec.

Sicer se tudi dogaja ne kaj posebnega, da bi mi vsaj to dajalo nek navdih. Dnevi potekajo čist po ustaljenih (mislim da celo preveč?!) tirnicah…vsak dan je isti prejšnjemu. ČE bi rekla, da me to ne moti, bi se hudo zlagala. Imam občutek, da se bom počasi vsega naveličala. Nisem najbolj aktiven človek na svetu, a dinamiko in na nek način konstantne spremembe preprosto potrebujem. Če ne, mi postane dolgčas. In to pol ni vredu.

Včeraj zvečer se me je celo lotila neka slaba volja, ki se me pa zdej ni že lep čas. Bila je posledica enakih dni in dejstva, da sem še vedno v Ljubljani ter tega, da se na Koroškem ravno malo dogaja (so namreč Jesenska srečanja na Prevaljah, kjer je bil včeraj ravno Kreslin, ki ga res rada poslušam) jaz pa moram biti tu in zvečer gledat u luft in čakat, da me bo premagal spanec.

Za povrh vsega ga včeraj od nikoder ni bilo in sem se nemočno premetavala po postelji in živčno gledala na uro, saj sem vedla da bom zjutraj težko vstala. Ko sem končno malo zadremala, me je klical Damjan, ki se je vračal s Kreslina. Sej mi je pasalo se pogovarjat po svoje, ampak me je pa spet čist zbudilo. Ko sem zopet zaspala nazaj, me je klical še enkrat:) Ampak ok…pol sem se spet malo premetavala in posledica ne ravno prespane noči je bila, da sem se zbudila šele ob 8h in tako posledično zamudila v službo…eh ja.

Danes ob 2h pa itak počasi šibamo nazaj proti koroški…oz.upam da čimprej, ker moram še nekaj urediti v LJ.

Za zadnji teden v septembru sem se pa itak že odločla, da si vzamem dopust. Preprosto ga rabim, morm bit še par dni počitniško razpoložena in doma. Rabim manjši oddih od tega rutinskega življenja v Ljubljani.

Nasplošno se mi zdi, kot da letos sploh nisem mela počitnic. Morje se mi zdi, kot da ga letos sploh ni bilo, kot da sploh nisem bla tam. ČEprav če potegnem skup, sem bla na morju kar 24 dni…ampak kje so ti dnevi??!! Res, nimam občutka, da so se sploh zgodili…in to še kr sux, morm priznat.
Upam, da bo drugo leto bolše. Res močno upam. Letos še zimskega dopusta ne bo…ne bo Tajske, pa upam da bo sploh kaj, da bo fino.

Nič, grem zdej…v bistvu še vedno nisem neke blesteče volje poleg tega pa še vedno hudo zaspana in mislim da nimam več nič za povedat.

LP!L

Ta teden se bom vpisala v tretji letnik. Heh, kako hecno je dejstvo, da so se mi še nekaj časa nazaj tri na pravu igubljena leta zdela kot cela večnost, zdaj pa imam občutek, da nisem čisto nič zamudila. Drugo leto bom namreč že četrti letnik…opa:) Kako hitro gre čas…prav smešno je na trenutke.

Zadnje dni sem malo prečekirala stran FDV, malo pregledala predmetnike, urnike, seznam izbirnih predmetov in si v glavi že naredila seznam predmetov, ki si jih bom izbrala.

Po načrtu naj bi imela 7 predmetov v zimskem semestru, kar bi bilo odlično, saj bi mi tako do pogoja manjkali samo še 3 izpiti. Ko sem pregledala še urnike sem ugotovila, da imam lahko pogoje za četrti letnik že v začetku maja, kar bi bilo super duper fajn, saj bi imela potem popolnoma brezskrbno poletje. To bi bilo fino.:)

Ampak to so zanekrat še dolgoročni plani…upam, da bi se mi morda uspelo preleviti v malo manj odložnega človeka in nekatere stvari narediti celo pred rokom, ne da potem vsa v stresu delam stvari zadnji trenutek.

Ampak mislim, da to nikakor ni mogoče.:)

Drugače ni pravzaprav nič novega…še vedno delam…še vedno sem čez teden v Ljubljani, še vedno mi gre to občasno na živce in še vedno komaj čakam, da bo že oktober, da bodo vsaj vsi spet v Ljubljani in bo vse skupaj malo boljše:)

V soboto sma šla z Damjanom v Dravograd na pripreditev “Od šanka do šanka”, kjer se je dobro jedlo (prvič v življenju sem jedla srbsko belo vješalico s kajmakom, pa morm priznat, da mi  je bilo ful dobro - al pa sem bla morda tako lačna?), dobro pilo (laško je zakon) obenem pa je bilo odlično predvsem zaradi trubačev,ki so preplavili ulice Dravograda (no, ulico:)). Taktar je tudi padla ideja, da gremo drugo leto pa RES v Gučo. Ker me zelo zanima kako bi zgledalo par takih dni, ampak bolj pompoznih.
Je blo res kr fajn, morm rečt…

Nič…bodite fajn, grem js pogledat, če je še kaj za nardit.;)

LP!

Lena

Ja ja, še vedno sem med živimi…čeprav zadnja dva dni živim bolj slabo, saj me je napadel orng prehlad, z vsemi spremljajočimi nevšečnostmi, ki pa upam da bodo kmalu ponehale. Sicer sem si ga pa sama zrihtala, saj smo bli v petek zvečer na praznovanju Nininega rojstnega dneva na Ravnah, kjer me je - preslabo oblečeno - tako nazeblo, da sem, ko sem prišla domov rabila kake pol ure, da sem se sploh malo pogrela, saj se mi je zdelo, da so mi vsi organi zmrznili ter da se po mojih žilah ne pretaka več kri, ampak nekaj zaledenelega - hvala bogu za tiste nekaj popitega alkohola, če ne bi tk popolnoma zmrznala:)
Zjutraj pa so se začele težave, saj sem se zbudila z zadelanim nosom, pekočim grlom in nadležnim glavobolom.
Ampak morm pa priznat, po dolgem času je bilo zelo lepo spet priti malo vn…že ful dolgo nisem bila na kaki gavdi, tako da je kar pasalo. Bilo je kar smešno, morm priznat.

Drugače pa smo se uradno preselili v novo stanovanje..kar cmok sem imela v grlu, ko smo v petek zapustili svoje staro fensi stanovanje, ki se je kar svetilo tako lepo je bilo in čisto. Ni bil prijeten občutek, ko smo oddali ključe in so se za nami za vedno zaprla tista tako domača vrata.
Srčno upam, da nam bo tudi novo stanovanje uspelo kar se da urediti, pa da se bomo tam lahko počutili prijetno in domače. Če druga ne, bo vsaj družba prijetna…mislim da bo že zaradi tega v redu…upam vsaj.

Danes sma se z Damjanom zopet pogovarjala o letošnjem zimskem dopustu…Tajska, ali kakršnokoli drugo potovanje letos žal odpade…v ospredju so neke druge stvari, ki pa upam da se bojo izšle po planu, tako bo potem tudi v redu. Ne morem rečt, da nisem žalostna, ker bo letošnji december manj exotičen, vznemirljiv in popoln kot lanski, pa vendar mislim da bo kul. Najbrž si bova privoščila kakšno smučanje v italijanskih dolomitih, kar pa je tudi super fajn. To me je spomnilo na dejstvo, da je čas, da si v celoti obnovim zimsko opremo - rabim torej nove vezi, nov bord, nove buce in nove borderske rokavice…ostalo pa bo moralo še malo počakati. Heh, mislim da bo fino:)