Končno sem si lahko oči zopet napasla na pasjih lepotcih vseh vrst in oblik, saj sma se z Damjanom danes zjutraj podala proti Trbovljam, kjer je bila pasja razstava. Hotela sem tudi njemu končno v živo pokazati po katerem štirinožcu tako hrepenim in kako ta zgleda v živo. Dopoldne sma tako porabila za sprehajanje med kužki, si jih malo ogledovala, presojevala kateri je boljši in zakaj. Seveda pa sma slej ko prej naletela na druščino flatoljubcev s svojimi prijaznimi kužki, kjer pa se je meni zopet samo smejalo. Še bolj zadovoljna sem bila, ko je tudi Damjan reku, da so lepi:) In predvsem kako zelo so prijazna in pridni:)Itak da se mi je čist fajn zdelo.

Sicer so pa itak vsi kužki lepi, za nobenga ne morem rečt da ni, še kitajski goli pes je po dvoje kjut:)

Komaj komaj čakam, da bom imela svojega psa, pol bom pa spet lahk rekla:”zdej mam pa vse”:)

Naša boga Suši pa je včeraj zgleda imela malo smole…ne vem na kak način si je poškodovala zadnjo tačko. Ta jo očitno precej boli saj šepa in ne more ravno vredu hodit. Ne vem kaj je počela, sumim pa da je najbrž kje kam padla. Tako je bila že včeraj cela depresivna in slabe volje, tako da je (kar ji res ni v navadi) že okoli 8h pobrisala v mojo sobo in šla spat. Danes pa je spet slabe volje in mi kar naprej dopoveduje naj jo prosim pustim pri miru in še posebej naj se je ne dotikam, ker jo boli. To sporoča s tako tožečim glasom, da se mi grozno smili. Če ne bo kmalu bolje jo bo treba peljati na pregled. Upam pa, da je samo udarec in da bo bolečina izzvenela sama od sebe. Boga mucica!

Jutri pa nazaj v Ljubljano…in vse bo zopet tako kot ponavadi…bomo videli…morda pa se zgodi kaj zanimivega…:)

Lepo se mejte!

Lena

Že zadnjih par mesecev sem se kar naprej jezila in negodovala nad mojim telefonom, ki sem ga zdaj uporabljala skoraj dve leti. Stvar je počasi začela zafrkavati…najprej z malenkosti, kakršne so, da je telefon kar naenkrat zmrznil, se ugasnil, se ni hotel polnit…nadaljevala se je z večjimi - nezmožnost klicev, da se je kao “polnil” tudi kadar ni bil priklopljen na elektriko, baterija je držala praktično nič in podobne traparije. Ker je moj telefon zares moj zvesti spremljevalec si nisem mogla kaj, da mi ne bi tovrstno njegovo početje začelo iti hudo na živce.

Tako sem že kar nekaj časa malo čekirala ponudbo telefonov pri Simobilu, da bi morda naletela na kaj dovolj privlačnega in hkrati cenovno dovolj ugodnega. Pa se nekako nikoli nisem dala preveč resno co in tako do nakupa ni prišlo…

…do danes! Z bratom sva se praktično cel popoldan podila po BTC-ju, ker je bila med drugim tudi otvoritev prenovljenega City parka, ki je sedaj bogatejši za kar nekaj kvadratov trgovinskega prostora. Men se zdi fajn morm rečt. Večino časa sva na Žigovo željo seveda preživela v novi Applovi trgovini in si kot največja poznavalca (Žiga to vsekakor je, js sem se pa samo delala, da sem največji poznavalec opreme in hkrati hud fan!:)) ogledovala vse razstavljene stvari. Žigana je totalno prevzel novi iPhone - applov telefonček, ki pa žal pri nas najbrž še dolgo ne bo na voljo, ker ne deluje v slovenskih omrežjih. Žiga je bil hudo potrt…js pa niti ne, ker me stvar ni pritegnala (vsaj ne kot telefon). Se pa vsekakor ne bi branla kakega drugega Appla…predvsem me mika čisto novi, 24-inčni iMac…ampak o tem ne mislim zdej, ker niti ni pomembno.

Med pohajkovanjem sma skočila tudi v BOF-a (zdaj Big Bang), pa sem malo pogledala telefončiče…v oči mi je padel Sony Ericssonov k550i, ki sem ga že večkrat čekirala, tokrat pa me je poleg zelo všečne podobe telefona premamila tudi nizka cena - 50 EUR. V bistvu sem se tega dejstva zavedela šele, ko sme odhajala iz BOF-a, potem pa gasa v prvi Simobilov center v Areno Vodafone live, pa takoj kao ga kupit. Ampak ga ni bilo na zalogi…tako da sem potem šibala nazaj v BOF-a in na srečo uspela dobiti še zadnji model, ki je bil na zalogi.

In yet again…i felt happy!:)

Spontani nakup rulz…:) Zdej pa komaj čakam, da se napolni…and all the fun shall begin:)

Lep pozdravček!

Lena

Mislim, da je že skrajni čas, da zopet kaj napišem…sej niti ne vem kaj je novega odkar se nisem oglasila, pa gremo lepo po vrsti…

- Končno imamo novo stanovanje (jeej!). Kar pomeni, da kljub vsemu ne bomo brezdomci…stanovanje je še kar no, ne more se sicer pohvalit s kakim luksuzom, ampak mislim da bo dovolj komfortno in da se ga bo dalo tako uredit, da bo kar se da domače. Za tto eno leto pa že bo:) Vsaj ena skrb manj, ni nam trea še vedno živčno iskat po vseh mogoči oglasih…zdaj je pomembno le še to, da se en dan preselimo in vselimo, pa bo.

- V petek sem Damjana zvlekla v Vuzenico na koncert Vlada Kreslina…čeprav se je nekaj upiral, je na mojo željo šel z mano, pa sma na koncu kar oba uživala. Vlado je car, vedno ko ga poslušam v živo se me dotakne. Fajn ga je poslušat res. Če pomislim, kako na živce mi je šla nekoč njegova glasba…hehe…

- Vikend ni bil čisto nič posebnega, nedelja je bila več ali manj obarvana v čiščenje sobe, popravljanje postelje in pucanje kopalnice, tako sem se zamotila za praktično cel dan. Kar je bilo tudi najbolje, saj sem se nekam slabo počutila in bila temu primerno tečna in lsabe volje, tako da nisem bila posebno dobra družba, ker mi je šlo vse na živce, zato res najbolš da sem bila za sebe, pucala in sploh bla tiho.

- Zdej sem pa že drugi dan spet v Ljubljani…ne najboljše volje (menim, da ma tu prste vmes vreme), pač delam kar imam in to je to.

- Mislim, da zopet komaj čakam, da bo vikend, da spet grem domov, v nedeljo pa po vsej vrjetnosti malo šnofat na pasjo razstavo v Trbovlje - tak je vsaj plan.

- Kaj drugega pa se mi ne dogaja, brskam po možganih za kako pametno idejo, pa so rahlo prazni se mi zdi…ma, bo že.

Bodite fajn,

Lena

PS: U, skor sem pozabla…moj blogec je ob mojem zadnjem zapisu (16. 8. 2007)  praznoval svoj prvi rojstni dan. Hitro je minilo leto, morm rečt in moj blogec mam prav rada, res da.

Pa dej bogi moj blogec, spet sem ga čisto zapustila. Naj to opravičim z obilico dela, ki sem ga imela v preteklih dneh in pa dejstvom, da mi je zopet crknil računalnik. Presneta kišta! In sedaj bom zopet kakšne tri tedne brez računalnika, kar mi predstavlja kar precejšnjo težavo, saj se praktično vse moje delo vrti v povezavi z računalnikom. Pa…se bom že znašla na kak drug način.

Še vedno mrzlično iščemo stanovanje za nas…ponudba je obupno slaba, izbira še slabša. Tako da sem na trenutke že tako razočarana nad vsem, da bi kar po hitrem postopku spokala vse kufre in dala gas na Koroško. Ampak letos preprosto moram še bit v Ljubljani…imam par načrtov, ki jih je letos treba realizirat, potem pa lahko romamo nazaj:)
Tako da…če kdo pozna koga, ki oddaja kako lepo dvosobno stanovanje v Ljubljani, po normalni ceni…prosim, let me know!!!:)

Bliža se konec današnjega delovnega dne, ne čaka me nič več razburljivega, veseli pa me tudi dejstvo, da je že četrtek in tako jutri že grem nazaj domov. Jupi!:) Se mi zdi da je zadnje čase to edina stvar, ki se je res veselim…it domov. Bom resno mogla pogruntat način, da bom znala še v Ljubljani kaj uživat. Mislim da se bo to popravlo takoj prvega oktobra, ko bomo zopet vsi v Ljubljani. Potem je vse skupaj že bolj znosno:)

Zadnjič sem cartlala male mucice, ki jih je Kaja (mama od moje Suši) dostavila na naš prelepi svet nekje dva tedna nazaj. Mali štrukeljčki so še čisto nebogljeni, ravno odpirajo očke, in se malo plazijo naokoli. Kako lepo jih bo opazovati kako bodo rastli…čaka pa me tudi zahtevna naloga, da tem malim nadobudnežem najdem nov topli domek. Upam, da se bodo našli dobri ljudje, ki jih bodo sprejeli k sebi. Se pravi…če kdo koga pozna…sej veste kako to gre, prosim!

Ob priliki prilepim še slikice malih kjutijev!

Takole, ura je čas in jaz šibam domov…se pišemo…upam da že jutri no! Ne smem zopet pozabit.

Ajde, mejte se lepo in uživajte v sončku!

Papa,

Lena

Danes imam občutek, da mi bo lepega dne odpadla glava…res, sploh ne vem če se me še drži. V glavi imam toliko stvari naenkrat, da pravzaprav sploh ne vem več katera ima prednost in kateri naj namenim svojo pozornost. Čist smešn občutek…mislim da je to tista skrajna meja, po kateri pa pride tako pričakovano olajšanje. In takrat bo fino…o ja, o ja:) Ne vem, če ne bo treba potem to takoj proslavit s kakim dnem morja:) Hehe…

U ravno se je vlilo…ne vem zakaj se mi to tokrat zdi čisto v redu…prav nič me ne moti…niti malo. Pa bi kadarkoli drugič verjetno samo nejevolno zmajala z glavo in rekla: “pa ne no!!!”…Tokrat ne…pravzaprav se zdi, da čisto paše…kot da bi spiralo napetost…kar naj jo.

Jutri je ja petek…in jaz grem spet domov…DOMOV:)…kaj lepšega si sploh ne morem zamislit ta trenutek. Doma je drugače kot v Ljubljani, tam ni stresa, tam je vse bolj prijazno, domače, tam človek ni sam…tam je Damjan, Suši, družina, prijatelji…tam je vse kar kaj pomeni…

ja…jutri je petek…in tega se tako veselim, da bom danes še bolj pridna:)

Bodite fajn!

LP!Lena

Pa še to: Neža me je ravnokar opozorila na novost pri poimenovanju blogov oziroma spletnih dnevnikov. Blog naj bi se po novih merilih slovenske slovnice imenoval “spletnik”. SPLETNIK???!!! To pa ja ni več isto pomen…to sploh ni več zatočišče kamor zliješ svoje misli…to sploh ni več tk frajersko, kot je frajerski blog…ta beseda preprosto ne paše nikamor. Kako pa se bo čulo: “dodal sem nov zapis v moj spletnik???!!!” Sej blog vendar ni dlančnik, porkaduš (btw. dlančnik - še ena neumna beseda). Js besede spletnik ne priznavam, če mi bo kdo rekel, če imam spletnik, bo moj odgovor vedno ne, ker imam BLOG ne spletnik. Eh…vseh stvari pa tut ni treba posloveniti, če pa je univerzalna tujka veliko bolj človeku in uporabi prijazna. Na silo pač nič ne gre in izpade brezveze…tako pač je.

Malo še rabim pavze od dela…če ne ne bo efektivno in bo iz vsega le en velik šmorn…tako pač ne gre, se je le treba potrudit, pa si nekot vzet čas, da stvar izpade zgledna in ne krneki.

Dans, ko sem čakala na mojo pico, lačna ko tak volk, sem malo opazovala folk okrog. To res rada počnem, ker vidiš vse sorte…od smešnih ljudi, do takih, ki ti grejo že na prvi pogled na živce, do čisto nevpadljivih, pa do tistih, ki se ti skoraj zasmilijo…svašta maš v glavnem. Najbolj zanimivo pa mi je, kadar sem sama, predstavljati si, kakšno zgodbo kdo nosi s sabo. Preučevati izraze na človeških izrazih in predstavljati si kaj v danem trenutku čutijo. Kako so nekateri ljudje tako zelo srečni (oz.dajejo tak vtis), sproščeni, nekateri resni, zaskrbljeni.

Ne vem zakaj, ampak to mi je bilo vedno zanimivo. Morda iz tega izhaja dejstvo, da se skoraj nikoli oz. zelo zelo redko zmotim pri presoji kake osebe - moj prvi vtis o določenem človeku, je ponavadi tudi pravilen in ga ne spreminjam. So pa seveda izjeme, ampak vedno potekajo v smeri, da mi je človek na začetku zoprn, pa mi je, ko ga spoznam všeč in res dober človek. Nikoli obratno.

Tudi svoje prijatelje si na nek način zbiram po prvem vtisu…preprosto so ljudje, ki sem se jim pripravljena odpreti, ki iz mene izvabijo prav mene in so ljudje, ki so lahko čisto simpatični in dobri po srcu, pa si z njimi nikoli ne bom ne vem kako blizu in domača. Pravzaprav je hecno kako se ljudje družimo…in predvsem zakaj se…zanimivi so prav razlogi, ki nas vlečejo skupaj.

Prijateljski odnosi so zares lepa stvar, ki jo grozno cenim in spoštujem, ker vedno čutiš da nekaj imaš, da nikdar nisi sam, pa čeprav v danem trenutku ni nikogar ob tebi.

Včasih sem žalostna, ko vidim kako se stvari spreminjajo…kako odraščamo…si ustvarjamo res vsak svoje lastno življenje, ki ni več podobno tistemu izpred parih let, ko je bila edina tvoja obveznost šola, drgač pa si cele dneve letal okrog s svojimi prijatelji. Zdaj ni več toliko časa, počasi prihajajo nove obveznosti, začenjamo drugače razmišljati, prioritete se spreminjajo. Kar pravzaprav hočem povedati je to, da sem včasih žalostna, zaradi sprememb, ki se dogajajo, po drugi strani pa vem, da če so prijateljstva takšna, za kakršna jih imam, bodo trajala…in bomo si znali vzeti čas zanje.

Ker prijateljstvo je lepa stvar…in js ga zelo cenim…ker ni lepšega kot občutek, ko veš da imaš nekoga na svoji strani - vedno, ker je fajn občutek, ko točno veš kaj drugi misli, kako razmišlja…ker je ful smešno, ko vnaprej veš, da se v nečem ne boš strinjal pa vendar podpirajoče prikimavaš…ker je itak super vedet da imaš nekoga rad…ker je malo frustrirajoče, ko včasih nenamerno pride do nesporazuma in si grozno vesel, ko se ta razreši…ker veš, da se lahk z nekom smejiš tumarijam, ki jih nihče drug ne razume…ker si lahko ob nekom privoščiš, da si videti bedast…ker si srečen ob tem, da obstaja nekdo, ki ve vse o tebi, pa te ima še vedno rad…

Ob sebi imam nekaj ljudi, za katere bi dala roko v ogenj…kadarkoli…in to je dober občutek…srečo imam tudi to, da imam tudi fanta, ki mi je obenem tudi prijatelj…ja, lahko bi rekla da imam vse…fajn je:)

Imejte se radi…jaz grem pa delat…

LP!Lena*