Tako…pa je za mano…lep morski teden mislim. Matr je blo fino…ko se le ne bi tako hitro končalo. Lošinj bo zame za vedno ostal 1A, to že vidim…ker mi je tako domač, prijeten, umirjen in zrelaxiram, da lahko tam res odmislim vse in samo uživam. Poznam vsako plažo, vsak zaliv (no razen tiste, kjer lahko prideš zraven samo s čolnom), vsak kos (skoraj) tega čudovitega otoka…ful se mi dopade, tam je res pravi dopust. Ko prideš na plažo, kjer si sam…ko te noben ne vidi, ko si samo ti in pa morje…čisti čisto morje…to je res fino.

Škoda da Damjan ni imel več časa, da bi uživala skupaj…domov mi je ušel že v četrtek, saj je začel s treningi in pripravami na novo sezono…fuzbal zna bit včasih prav zoprna stvar. Ampak, sej mu ne zamerim, vem, da je to njegova služba, ampak ga pa bom naučila, da bo enkrat začel se znat pogovarjat, pa si upal kaj vprašat kdaj. Ker lepa beseda vedno lepo mesto najde…ta pregovor drži brez izjem! V to sem 100%. V najslabšem primeru, lahko dobiš negativen odgovor in obrazložitev zakaj je tako…tako vsaj veš zagotovo, da nečesa ne moreš. Drugače nisi nikoli zihr in vse kar je je potem plod tvojega strahu in pa kao domnev. Brezveze vse to:)

Od četrtka naprej so mi družbo delali moji starši in brat, ki so prišli za vikend malo poležavat na plažo. Tako da mi dolgčas ni bilo…Sicer sem pretekli teden izkoristila predvsem za branje knjig. Prebrala sem Puščavsko rožo, ki se mi je zdela fenomenalna izpoved somaljske nomadke…prav presenetilo me je, kaj vse se v Afriki še dogaja, pa čeprav sem morda o tem že kaj slišala, me je grozljivost nekaterih obredov presunila. Druga knjiga, ki sem jo prebrala je bila knjiga z naslovom Življenje je tvoje, ki govori o moči naših misli in kako lahko svoje življenje ustvarjamo in kontroliramo svojo prihodnost prek pozitivnih afirmacij in predvsem ljubezni do sebe. Ta knjiga se me je prav tako dotaknila, ker sem ugotovila, da se ljudje zares premalo cenimo. Če poznaš svoje kvalitete in si samozavesten, preprosto moraš uspeti v življenju…in to na vseh področjih. Tretja knjiga, pa je bila Ledena prevara, slovitega avtorja Dana Browna…moram priznat, da me njegove knjige vedno znova fascinirajo…vsaka po svoje me preseneti s svojo napetostjo, s prefinjenim načinom kako avtor s svojim pisanjem vzpostavlja nenehno napetost in bralcu preprečuje, da bi dal knjigo iz rok, z najbolj logičnim a hkrati najmanj pričakovanim razpletom. Kapo dol res. Ledena prevara, je kot tudi ostale njegove knjige polna znanstvenih (zgodovinskih) dejstev in res si ne znam predstavljati koliko truda in raziskav je bilo vloženih v samo delo, preden je knjiga sploh bila napisana. Še enkrat, kapo dol!

Kaj je bilo na morju še tako posebnega? Pravzaprav nič…spet sem rjava ko zamorc (kk bi kaj bla, če bi bla tam 3 tedne kot ponavadi?!), uživala sem v vodi, enkrat šla z Damjanom celo laufat (opa!čist neznačilno za mene…začuda mi je bilo skoraj všeč;P), opazovala kužeke vseh vrst in sanjarila kako lepo bo, ko bom imela svojega takole zraven na morju, fotrala celo goro malih muckov, ki so letali okrog naše hiše in pogrešala malo Suši.

Bilo je lepo…ful!!!Upam še na vsaj kak teden!!!

Včeraj ko sem prišla domov, pa sem takoj šibala v Ljubljano…čakajo me nove izkušnje, nova znanja in nove priložnosti…poletje bo zgleda delovno…ostajam optimist, da tudi sila uspešno! Kot sem prebrala v knjigi…zaupam vase!:)

Imejte se lepo, pa držte pesti, da ne bo dež…čeprav trenutno slabo kaže:(

Lena

PS: UUUUUU, razprodaje so se začele…ne vem če nem smuknala v BTC:P

Včeraj sem bila prvič v svojem življenju na poroki. Ženila se je družinska prijateljica Damjanove družine. Ker še nikoli nisem bila na kakšni poroki, sem se dogodka pravzaprav zelo veselila, ker me je ful zanimalo kako to vse zgleda v resnici, brez tistih filmskih predstav o porokah, kjer je vse tako oh in sploh. Pa moram priznati, da me je celotna stvar čisto prevzela. Že od nekdaj se mi je ideja o poroki dopadla. Lepo se mi zdi, da sta se dva človeka sposobna predati drug drugemu do te mere, da si svojo ljubezen obljubita tudi pred zakonom in sta potem zares eno. Čeprav se je sam zakonski stan kot tak čisto izrodil se mi zdi in sploh nič več ne pomeni….sploh če pomislim koliko ljudi se dandanes loči, pa vendar je lepa gesta in kakorkoli že, dva se morata tisti trenutek zares ljubiti, da storita kaj takega. Kar pa je lahko samo pozitivno.

No in ker sem si resnično poroko predstavljala malo bolj nepravljično in neosladno, me je kar hitro doletela ugotovitev, da je lahko poroka v resnici pravljica, oz. trenutek vzet iz kakega filma. Slovesnost trenutka me je čisto posrkala vase, da sem samo zasanjano in z nasmehom na ustih spremljala celotno ceremonijo. Zdaj vsaj vem zakaj ljudje na porokah jokajo, tudi sama sem bila zelo ganjena.:)
Vse skupaj mi je bilo ultra všeč, moram priznati in kar veselim se trenutka ko bom šla spet na kako poroko.:)

Seveda pa se najbolj veselim trenutka, ko bo tak poseben dan namenjen meni (upam da se bo to zares kdaj zgodilo:S), ker takrat bo pa res fino.

Ker sem še vedno rahlo zblojena in malo nenaspana, pa grem zdej počet kaj bolj pametnega (ali pa počivat no), ker potem…potem grem pa na moooorrrrrjjjjjeeeeeee…..Lošinj moj dragi, here i come again!!!!Wiiiiiii!!! Kk se veselim…sploh ne znam povedat…upam da se zgodi kak čudež in najin dopust ne bo tako kratek kot se mi sedaj zdi…to bi bilo zares škoda in me misel na to, kar zelo žalosti:( Anyhow….dans grem na morje, stala bom na trajektu, zasanjano zrla na morje in bila nepopisno vesela, ko bom zvečer sedela na naši fajni terasi, obkrožena z martinčki, smrdlivkami, kobilicami, hrošči, škorpijoni…aaaah, life is good!:)

Lepo se mejte…upam da se čimdalj ne oglasim;)

Lena