Spet zamujam s tekočimi vpisi, ampak kaj čemo…ne znese mi. Dogaja se mi dost, sam časa za računalnik pa nimam, to je to:)

Kakorkoli že, uspelo se nam je odpravit za nekaj dni na lepše. V petek zjutraj smo se namreč popokali v avto in se odpeljali proti morju - natančneje na otok Krk. Komaj sem čakala, da spet vidim in skočim v morje in vedno me kr prijetno zaščemi v trebuhu, ko ga prvič zagledam. Morje imam rada, ful rada, res. Zato je bilo moje razpoloženje že malo čez 7. ur zjutraj ful dobro, čeprav bi ponavadi cela čemerna in zaspana se vlekla naokoli kot megla.

Ko smo prišli na Krk je bilo že pošteno vroče. Naredli smo se, kot da je iskanje apartmaja (šli smo čist na blef) zadnja briga in smo se raje zapodili do prve plaže, natančneje šli smo v Punat, kjer imajo vlečnico za smučanje in bordanje na vodi. Fanta sta cela navdušena zakupila kroge in že sta čakala v vrsti s smučkami na nogah, mi2 s Silvijo pa sva samo z zanimanjem opazovale kako ta stvar pravzaprav zgleda.

Imele sma kaj videt…od postavnih mladeničev, do pravih profesionalcev na bordih, ki so čist mimgrede delali razne salte na valovih, do čistih amaterjev, ki jih je metalo v vodo kot za stavo. Večina ljudi je bila na bordih, le najina pogumneža (in morda še kdo) so svojo srečo preizkušali na smučeh. Ker sem od Damjana in Zokija pričakovala vsaj kakšen spektakularen padec, sem bila kar malo razočarana, ko jima je uspelo speljati že v prvem poskusu in se ni zgodilo prav nič dramatičega. Ker me je zelo matral firbec, kako vsa stvar zgleda od blizu, se nisem dala preveč dolgo prosit in sem šla tudi sama sprobat. Jaz sem šla sicer z bordom, ker sem imela pač občutek, da se bom na bordu znašla bolje kot na smučkah, sj tudi pozimi najraje bordam. Prijazen mladenič me je poučil o pravilih in tem, kako naj se sploh pripravim in speljem, potem pa me je že cuknilo in po približno 5h metrih sem že veselo plavala nazaj proti pomolu:) No ja, vsaj speljati sem znala, če drugega ne…in v četrtem poizkusu sem se tudi že kar uspešno in frajersko peljala…cel poskus pa bi bil še bolj zadovoljiv, če se ne bi ustrašila že prvega valčka, ki se mi je prikazal na pot in prestrašneno spustila vrv, ki me je vlekla in razočarano počasi potonila v vodo. Škodika, bi rekla…drugič ko grem spet kaj tja,imam da speljem cel krog;P

[ev type="youtube" data="cQ9G6o9FVHs"][/ev]Zvečer smo si potem našli apartma pri prijaznemu starejšemu paru, kjer smo naslednjih par dni zares uživali.

Nasploh smo bili veliko na plaži, v vodi, na soncu, veliko smo jedli in pili, dobre volje ni manjkalo, tako da je bilo teh par dni zares zelo zelo lepih.

S Silvijo seveda kar nisma hotle še domov, vendar sta fanta določla, da je bilo dovolj. Škoda…bi še pasalo par dni, ker tu doma je res gnilo vreme…mislim, da more bit človek v trenirki, to za tak čas res ni sprejemljivo.

Kaj dogaja zadnje dni? Pravzaprav nič razburljivega. Jutri potujem proti Ljubljani, saj imam neke opravke, ki bi mi lahko prinesli, kakšen dodaten evro…držite torej pesti zame. Sicer pa me čaka še pohajkovanje po trgovinah, saj gremo v soboto na eno poroko in mora biti človek le malo lepše oblečen. Upam da bo vsaj v soboto vreme zopet lepo in vroče…takrat je vse bolj fino.

V nedeljo pa pičim zopet na morje…tokrat na moj preljubi Lošinj…KOMAJ ČAKAM!!! Sam da ne pride kaj vmes…boh ne dej!!!!

Uživajte kolikor gre…nekot ni pravega navdiha za pisanje;)

Lena

Ma spet se spravljam pisat blog že cele 3 dni.:) Pa se spravim zraven, pa se vedno nekaj zamotim in potem pozabim.

Izpitno obdobje se zame zaključuje z današnjim dnem…uradno imam pogoje za 3. letnik in le še današnji izpit mi manjka, pa bom imela opravljene vse izpite tekočega letnika, kot tudi vse izpite za nazaj. Vse kar moram potem storiti je le to, da oddam še 2 seminarski, za kateri pa imam še čas, saj se bodo ocenjevale šele konec avgusta. Če zaključim: Bila sem pridna in lahko grem na zaslužen dopust:)

Temu primerno je dejstvo, da grem jutri na morje…JUPI!!!Komaj čakam, ker ta vročina je idealna za ležanje na plaži…ali pa sredi Ljubljane, na polju blizu bloka, malo umaknjeno pred neželenimi pogledi in v sožitju z raznoraznimi prebivalci visoke trave. Z Nežo sma se namreč pred 2 dnevoma odpravile učiti v naravo…”da nama bo bolj prijetno, sva si mislile…”. Prijetno je bilo res, zelo zelo, naučile pa se v celem popoldnevu nisma praktično nič. Vse drugo je bilo preveč zanimivo.:) Ko sma se tako valjale sredi potučkane trave in nastavljale svoja telesa soncu, se nama je seveda porodilo tisoč idej, kaj bi bilo bolj zanimivega počet, kot pa se tisti trenutek učiti…proti učenju sva seveda takoj našli mnogo izgovorov:

1.) bilo je absolutno prevroče

2.) nisma se nekako mogle naštimat na koci, tako da bi naju ob skoncentriranem učenju vse bolelo

3.) sonce je preveč sijalo, zato so se nama beli listi preveč bleščali v oči in so oči preveč trpele

4.) bile sma v preveč “exotičnem” okolju, da bi čas zapravljale za učenje

Tako sma učenje kaj hitro opustile in raje začele zganjat raznorazne norčije…predvem so najino pozornost pritegnile trave, ki so bile primerne oblike, da sva jih lahko uporabili kot nadomestke za mikrofon. Ko sva se tako nekaj časa afnarili v tiste trave in so iz najinih ust prihajale raznorazne priredbe slovenskih pesmi, ala “smisel življenja, je ležanje na travi…”, ko se je Neža kar naenkrat prelevila v znanega slovenskega voditelja Maria Galuniča in se oglašala iz prepolnega portoroškega avditorija:))) Bilo je zelo zabavno, moram priznati, poslušati jo, kako se je vživela v vlogo in glasno govorila:”spoštovano občintvo, drage dame in dragi gospodje, pozdravljamo vas iz prepolnega avditorija…”. Nadaljne pol ure je sta bili najpogostejši besedi, ki sta prišli iz njenih ust: “prepoln avditorij”:) In kot se za oddajo tipa Spet doma spodobi, niso manjkali niti osrednji gostje. Glavna gostja sem bila seveda jaz. In potem sma nekaj časa blebetali vsaka v svoj “mikrofon”, nakar je prišel čas, da jaz kot slavnostna gostja, predstavim svoj novi singel, z naslovom: “Tukaj si, prepoln avditorij”. Ko sma se nehale smejati naslovu, je nastala naslednja melodija:

Tukaj si, prepoln avditorij.

Pod milim nebom tisoč lučk žari.

In ko pride ptica in se userje.

Le eden manj se z nami tu smeji.

Ker ti, prepoln avditorij,

kot svetla luč na temnem nebu si.

Ker ti, prepoln avditorij,

ugasneš se šele ko se zdani.

Bilo je lepo, kaj naj rečem drugega…zdaj pa grem spet malo za knjige/zapiske…da ne bom šla ravno popolnoma brez vsakega pojma danes na izpit.

Imejte se lepo!

Lena

Pa smo zopet doma…pretekla dva dni sta bila prvovrstna in mi je grozno žal, da sta se tako hitro končala…če bi bilo po moje, bi podaljšala vsaj še do nedelje:)

Imeli smo čudovita dva dneva, čudovito vreme in dobro voljo (pa seveda kar nekaj evrov:P), tako da se je vse poklopilo kot se je moralo.
V četrtek smo se že okoli 5h zjutraj odpeljali iz Ljubljane, preko Sežane, Trsta, do Benetk…proti Veroni in končno do Gardskega jezera in s tem Gardalanda. Ko smo se najedli in napili, se je zabavišči park odprl in šli smo uživat. Čisto sem že pozabila kako Gardaland zgleda in zopet me je njegova čarobnost čisto prevzela.

* vhod v pravljično deželo za otroke

* simpatična slončka in v nulo pokošena trav’ca

* mi trije pa smo zadovoljno šetali…

Na začetku smo se kar brezglavo podili okoli, ker smo meli (ne vem zakaj?) občutek, da nam bo itak zmanjkalo časa, pa smo kar hitro ugotovili, da temu ni tako in začeli bolj uživat.

*…se vozili v vagončkih…

* …in raznoraznih čolničkih…Js sem sicer u iber zajc, kar se tiče raznoraznih adrenalinskih stvari, zato mi je prišlo zelo prav, da je bil z nama še Damjanov bratranec Boštjan, da sta potem onadva obletala vse “tanevarne” stvari.

* pogumneža na enem izmed vlakcov smrti…obrnjena na glavo…Js pa sem si privoščila bolj tiste vodne zadeve - ala colorado boat in pa neko skrivno mesto atlantida in ostale stvari. Pa smo bli vsi zadovoljni in je blo kul.

* poziranje med čakanjem v vrsti…

* velik delfinček…Ko je bila ura 6 zvečer, smo bli že vidno utrujeni…od celodnevnega letanja naokoli, vročine in sonca in hitrega vstajanja zjutraj, zato smo bili kar veseli, da se je Gardaland zaprl in smo lahko šli iskat kamp v katerem bomo prenočili.
Kamp v katerega smo se podali je bil le kakšen kilometer stran od Gardalanda, čisto ob Gardskem jezeru v kraju Peschiera (upam da sem prav napisala). Bil je odličen kamp, tudi cene niso bile pretirane, zato smo si hitro (zelo profesionalno:P) postavili šotor, ga zavarovali pred komarji, ki jih je kar mrgolelo (kakopak smo s tigrovo mastjo zavarovali pred piki tudi nas), in odšli na zasluženo večerjico - mmmm, kako je pasala:)

* ponosna pred postavljenim šotorom…
V kampu se mi je zelo dopadlo, moram rečt…pa tudi spala sem odlično, kot že dolgo ne…če odštejem dejstvo, da mi je Damjan nekje proti jutru ukradel koco in me je rahlo zeblo in pa dejstvo, da me je zbudil na brutalen način, ko mi je odvil čep iz mojega turbo maximusa (al kk se reče) in me spustil na trda tla:) Bilo je res super.

Zjutraj smo imeli še piknik pred šotorom, potem pa smo se spet zbasali v avto in gasa nazaj proti Benetkam in seveda Aqualandiji:)

* vhod v aqualandiji
Bilo je sicer malo manj sonca kot dan prej, pa vendar dovolj, da me je kar precej zapeklo. Ko letaš med vsemi tistimi tobogani, te sonce pač naplajska in se nimaš kaj preveč za skrivat kje. Mi je pa v vodi bilo krasno. Namakat se v vseh tistih bazenih in drvet po toboganih, mi je bilo že od nekdaj všeč.

* na ležalnikih 1. del…

* in na ležalnikih 2. del…

* raj za otročeke…Me je pa zelo zmotila ena stvar, namreč to, da se mi je občutno poslabšal moj strah pred višino:( To, da se višine bojim vem že kar nekaj časa, da pa je strah tako močen, pa me vsakič znova preseneti. včeraj se je manjša panika začela že takoj prvič, ko sem se povzpela na prvi aquagan…

* in malo večje otroke……lesene odprte stopnice, ki so vodile na vrh, so bile kar strah vzbujajoče in kar prisilit sem se mogla, da sem prišla na vrh. In je šlo, tudi na drugega malo višjega, še z malo več panike…ok, prišla sem tudi na tretjega, sicer že hudo prestrašena in mehkih nog, pa potem z veliko težavo še na četrtega, kjer pa je bilo že zelo hudo in sem s povsem nesrečnim izrazom stala na vrhu, izredno prestrašena, da ni blo Damjanu nič več jasno. Ko sem hotela it na enega izmed obeh najvišjih (bi rekla da je bil visok že kar okoli 50 m), me je do konca zgrabila panika in so se mi pred očmi tiste stopnice že skorajda zares rušile, se je vse skupaj končalo in sem praktično padla v panični jok nekje par “nadstropij” pred končno postajo. Damjan se mi je nekaj časa smejal in me zafrkaval, češ kaj se neki delam, potem pa vidu, da res nima me smisla silit naprej…in tako sta oba najvišja tobogana za mene ostala neosvojena. Enega mi je žal, tistega najvišjaga pa niti malo, ker tam gor pa niti ne bi šla, tudi če bi zmogla prit na vrh:) Tist je bil pa čist tu mač strm za mene.

* pa še za največje otroke…kamor pa js ne sodim, ker me preveč strah…:SNajvečje veselje pa so nam predstavljali divji plavi tobogani, na katerih smo kar naprej tekmovali, kdo bo prvi prišel do konca…tudi zmagala sem večkrat, ker sem mela kar fajn naštudirano hitrostno tehniko (al pa mi je pomagala tudi moja masa:S)…

* še naša tekmovalna pista
Anyway, tam gor smo pravzaprav najbolj uživali in smo do konca vztrajali na tistih toboganih. Rezultat tega je, da me danes kar nekaj stvari boli, saj me je fajn premetalo.
Zaključek obeh dni…splačalo se je:)
Lep dan!
Lena

…fajn ideja, res…ampak zakaj meni to preprosto nikoli ne rata??? To dejstvo mi res ni všeč…vedno ko se pojavi kaka dobra priložnost, je neki drugega vmes, vedno ko nimam kam se dat in kaj počet, mi nič pametnega ne pade v roke, v trenutku, ko nimam časa se odpre tisoč možnosti…eni ljudje pač nimamo te sreče in s tem se je pač treba sprijaznit. Morda se bo to nekega lepega dne poplačalo z absolutno sanjsko priložnostjo in takrat bodo poplačane vse muke iz prejšnjih obdobij in pravici bo zadoščeno:)

Sicer pa mi ni hudega…jutri gremo bit otročji, pa se mal zabavat…sej že komi čakam če po resnici povem. Že tk dolgo nisem kje bla, poleg tega se hudo bojim, da bi mi še kako morje splavalo po vodi…takrat pa padem samo v hud neutolažljiv jok in se jokam do jeseni po mojem…ker nisem tk slab človek, da bi se mi moglo vse ponesrečit…itak se skos js nečemu prilagajam imam občutek…pa nič mi ni problem, zato me hudo užalošči, če vidim, da pa se nekateri ne morejo prilagodit niti za malo…kar pa se mi zdi silno nefer in krivično do mene…in čist po pravici povedano, mislim, da si tega res ne zaslužim!

Pa pustimo zdaj to in poskušajmo užvati v tem kar nam je na voljo ta trenutek…konec koncev sem se ravno fino najedla (no ja…fino…je relativna beseda…solata je bila odlična, krompir sem pa tolk časa mrdila, da se mi je zažgal in sploh ne imel več pristnega okusa po krompirju ampak mi je kar malo škripal med zobmi, kot kak čips…pa se je dalo preživet;))…morda se mi bo zdaj zluštalo še kaj sladkega…bi šla malo v center Ljubljane, pa sem zares prelena in bom raje poledala kak film, al pa malo zadremala…kar pa tudi ni slaba misel:)

U, da ne pozabim omeniti sledečega…če sem današnji izpit opravila (občutek nimam slab, res ne) in če bo pozitiven tudi rezultat izpita iz angleščine, ki sem ga imela v petek…imam praktično že pogoje!!!!!wiiiiiiiiiii!Bravo js!!!!:))))FDV rulz!:D

Lep pozdrav vsem…uživajte, danes je končno sonček….:)

Lena

Pa dej, bogi moj blog kk ga zanemarjam. Ampak v moje opravičilo, sem se že ene 5x spravla zravn, da bom kaj napisala, pa mi očitno kronično manjska navdiha za pisanje, da bi sploh lahko kaj konkretnega spravila skupaj.

V mojem življenju trenutno vse laufa nekako ustaljeno..je čas izpitov, se pravi se malo učim, malo blodim, pa malo gledam v zrak…nič posebnega pravzaprav. Vreme nam tut čist nič ne prizanaša in namesto, da bi zdaj že pridno nabirali barvo, sam letamo iz hiše in nazaj not, ker se vsake toliko prav pošteno ulije in nimaš zunaj več kaj počet. Brezveze. Človek si nakupi nove majčke, kratke hlače, poišče na plan japonke in podobne poletne stvari, pol pa skače okrog v štumfih, dolgih hlačah in prav nič poletno opremljen. Resnično upam, da se stanje kmalu popravi, ker to ni več ničemur podobno. Konec koncev bi rada šla kmalu na morje, a roko na srce, v takem vremenu niti ne vem, kaj bi tam počela - se mi pa ja še v vodo ne bi dalo it, če bi me zunaj zeblo in ne žgalo kot ponavadi. Naj se prosim vreme premisli in nam nakloni lepo, sončno, vroče in dolgo poletje…tako namreč rabimo:)

Veselim se tudi konca tega tedna, saj z Damjanom načrtujema, da se bova prelevila v otroka in šla malo sproščat najini otroški duši v Gardaland in kasneje še v Aqualandio:) Sicer sem sama bolj zajc za vse tiste vlake smrti in podbne stvari, ki te čist namučijo, pa se vseeno veselim. Sej tut zase kaj najdem tam. Upam da bo fino no…

Jutri me čaka še en izpit…prejšnji teden je bil (po sedaj znanih rezultatih) dokaj uspešen, tako da gre zaenkrat vse po načrtih…če bo vse ok, bi lahko bila drug tedn…fraj fraj fraj:))) To bi bilo super, da mam potem brezskrbno poletje in mi ni treba razmišljati o faxu in si ob tem povzročati neljube skrbi. Kar naenkrat bom v 3. letniku, tako da se mi zdi, kot da s tistim bluzenjem na pravnem faxu nisem pravzaprav nič zamudila in sem se tukaj pravzapra zares našla. FDV rulz:) Hehe.

Nič…ker imam slabo vest, da mam izpit že čez dobrih 12 ur, jaz pa še praktično nič ne znam…se grem učit. Držite pesti;)

Lahko noč!

Lena

Ugotavljam, da se vedno znova ponavlja (vsaj pri meni, pa sem prepričana, da res nisem edina) en in isti vzorec obnašanja par dni pred izpiti.

Človek načeloma ve, da mu voda še ne teče tako zelo v grlo, zato se učenja loti na precej lagoden način…v glavi ima sicer načrte o tem, kako se bo dan začel zgodaj (beri: najkasneje ob 8h zjutraj) in minil v silni koncentraciji in buljenju v nepregledno število zapiskov in knjig, v upanju in silni veri, da bi si v glavo stlačil čimveč uporabnih in pomembnih informacij.

Ko se naslednji dan zbudiš šele malo pred 10. uro in pomisliš, da si itak že v štartu zamudil svoj načrt, si privoščiš še par minutk poležavanja, v času katerega mrznično sestavljaš nov dnevni plan…ko ga v mislih zadovoljno sestaviš, ponosen sam nase, ker si si pač kljub manjši časovni izgubi (beri: zaradi prespanja vsaj 2h predhodno načrtovanih, zdaj že izgubljenih ur) uspel v dnevni okvir uvrstiti vse učne aktivnosti, predvidene za tisti dan, vstaneš…se vsaj 2x še uležeš nazaj v posteljo, dregneš partnerja pod rebra, se hudomušno nasmihaš in se pri tem vsaj ene 5x kvalitetno pretegneš in pri tem izustiš katerega izmed živalskih zvokov, ki si ga morda že kdaj zaslišal v katerem od filmov o Tarzanu…potem pa odmaješ svojo leno rit proti kopalnici, kjer se, medtem ko si vneto drgneš zobe, da bi se ja čim bolj bleščali, spomneš, da pa si pravzaprav lačen in da je luknja v želodcu pač prevelika, da bi se lahko skoncentrirano učil.

Privoščiš si zajtrk, katerega počasi in pazljivo poješ (sej vete, ne sme se hitet s prehranjevanjem, ker ni zdravo, si lahko nakoplješ želodčne težave in sploh se ti lahko zaleti…), pospraviš, malo prelistaš dnevno časopisje, ker si itak prelen, da bi kaj konkretnega prebral. Ko se končno odločiš, da je že čas, da pa bi morda sedel za knjige, se spomniš, da bi bilo dobro prečekirati še mejle, kakšen nov blog, če je kdo na messengerju, ali je morda kako hudo pomembno obvestilo na spletnem referatu, ali študijskem forumu, prečekiraš še, če te morda ne ravno nujno potrebujejo v službi, vmes pa vržeš oko še na kakšno pasjo stran, stran z letalskimi kartami ali zgolj last minute ponudbami…včasih se zamotiš še s kakšno stvarjo in ko te zatopljenost mine presenečen ugotoviš, da je ura že 1. :s Ajoj…

Ker je drugi jutranji plan zopet porušen, se zaletavo zapodiš v mrzlično iskanje nadomestnega plana, ki bi v obupno zmanjšani časovni razpoložljivosti dneva, kljub vsemu zajel vse potrebne študijske aktivnosti…ker veš da je to skoraj nemogoče in te prime rahla panika, si privoščiš kekse in si samozavestno dopoveduješ, da si dost brihtn, da za izpit ne rabiš knjig, ampak bojo dovolj le malo bolj obsežni zapiski, zato vso litaraturo, ki ima platnice, avtomatsko črtaš s svojega seznama študijskega gradiva - kup se k sreči drastično zmanjša. Za vsak slučaj preletiš zapiske, da dobiš neko približno sliko o njihovi obsežnosti in si v glavi na hitro zračunaš koliko časa ti taki zapiski vzamejo. Zadovoljen ugotoviš, da ob zbranem delu ne bi rabil veliko časa, da bi prišel skozi. Ta ugotovitev te napolni z optimizmom in hitro si privoščiš pavzo za srfanje po internetu, ogled kakega filmčka, igranje s svojimi domačimi živalicami, skok v mesto ali podobne aktivnosti…nakar ugotoviš, da bo itak kmalu čas kosila (ura nekje okoli 4h popoldne) in da se ti do takrat pa tako ali tako ne splača kaj delat… Po kosilu si rahlo utrjen, a se prisiliš, da vsaj malo pogledaš v zapiske. Utrujen omagaš nekje po pol ure…(po možnosti z glavo na zapiskih), kar ti vzame vsaj nadaljne pol ure (v večini primerov še nekaj več)… Ker je se urini kazalci pomikajo že proti 6. uri zvečer te zajame rahla panika, a vseeno še skočiš pogledat na računalnik, kaj si v tem času zamudil…ko ugotoviš, da pravzaprav nič, si pomirjen in se za nekaj časa zopet posvetiš zapiskom.

Ker je tvoja glava napolnjena z množico idej o tem, kaj bolj “pametnega” bi lahko tisti čas počel, omagaš najkasneje ob pol 9h zvečer in takrat si s tolažilnimi mislimi v glavi že sestaviš plan za naslednji dan in si sveto obljubiš, da “jutri bo drugače”! Prepustiš se sproščujočim dejavnostim in pred spanjem, še enkrat na hitro poškiliš v zapiske, da te ponoči vest le ne bi preveč grizla…zatem zaspiš ob prižgani televiziji in ti je vseeno za vse, dokler…

…se naslednji dan zopet začne 2 uri prepozno…ah ja, ni nam lahko…:)

Lep pozdravček in obilo volje do učenja vsem!!!

Lena

Pa je tudi mene doletelo…dopolnila sem celih 24 let…no, ne še čisto…ob 19:15 pa res:) hehehe. In kako se počutim? Če odgovorim, da popolnoma isto kot včeraj, bo to napačen odgovor?:)

Sem pa že zjutraj študirala, da če bo moje 24. leto vsaj tolk pestro kot je blo moje 23., bo odlično…upam pa, da bo morda še bolj:)

Je pa silno fajn met en dan sam za sebe…dans ne delam nič…čist nič…dans mam fraj dan! Za met se fajn in uživat. Mislim da je tako edino pravilno!

Zato niti ne bom kaj preveč dolgovezla…rekla bom sam še enkrat: HEPI BRZDEJ TU MI!