…ker bi rada dodala še en zapis na današnji dan, ki bo namenjen samo mojemu bratu, ki je danes praznoval svoj rojstni dan.

Žiga, želim ti vse, kar sem ti že itak prej zaželela: da bi že končno diplomiral, zaslužu še kaj denarja, da si boš končno omislu eno punco, da ti mal popestri življenje, pa da se boš nasploh imel super in fajn in ne letel previsoko v oblakih, pa vseeno posegel višje od katerihkoli izmed njih. Naj bo tako kot si želiš! Itak pa ti želim še veliko “jabolčnih” užitkov, ko že tako zvesto prisegaš, da so “jabolki” tvoja resnična ljubezen in strast. Zato pa naj ta zapis tebi za rojstni dan popestri tudi ta “jabolčna” vitminska slikica. Hepi brzdej!!!

Takole, to bi bilo za danes vse…bil je izredno poln dan, zdaj pa bom šla v posteljo, ker mam občutek, da me bo kmalu zmanjkalo. Spet sem pa v Ljubljani, sicer samo do torka, tako da bo za zdržat;)

Lahko noč!

Lena

Pa dej, spet sem spustla vn par dni…preprosto mi je spet čas nekam ušov. To človek ne more verjet, kako se zamoti. Ampak vseeno pa mislim, da je to dobra stvar, to ja vendar pomeni, da mi vsaj malo dogaja:)
Lepi dnevi so za mano, začelo se je obdobje, ko smo več na korokem kot v Ljubljani, ko za spremembo cele dneve dihamo svež zrak, ko grem dopoldan v Slovenj Gradec, pa nimam nič za delat, ampak se imam fino:) Men se zdi kul, morm rečt.

V teh dneh, ki so za mano, sem postala že pravi pravcati fuzbal navijač…res si nisem predstavljala, da bo to kdaj sploh mogoče, ampak najbrž je bilo temu tako ravno zaradi tega, ker sem bila vedno fixno prepričana, da me nogomet pač ne zanima. Ampak zdej pa strogo podpiram Damjana pri njegovih podvigih in kot se spodobi so tudi na zadnji tekmi v nedeljo zmagali. Ob zadnjem golu, ki so ga zabili v zadnji minuti sem bila prav zares ganjena in se po sodniškem pisku cela solzna pomikala proti izhodu iz stadiona. Res sem bla vesela. Damjanovi ekipi je skoraj 100% že uspel preboj v višjo ligo, kar je odlično in le še resnična smola jim lahko vzame zmago v letošnjem ligaškem tekmovanju. Bravo pobi!

Prvič sem bila pa tudi na večji nogometni tekmi, saj me je Damjan v torek povabil v Celje, kjer sma si ogledala finale Pokala Hervis med ekipama Maribor in Koper. Morm rečt, da mi je bilo zelo zanimivo. Itak mam ful rada navijaštvo (predvsem pri rokometu) in kar kurja koža mi gre po telesu ob sinhronem navijanju cele hale, stadiona, da ne govorim o igranju himne. Tokrat pa mi je čisto odgovarjalo tudi to, da sem namesto rokometa v Celju spremljala nogomet. Bomo še šli, sigurno:)

Včeraj pa sem zopet šibala v Ljubljano, saj sem imela še en kolokvij - drugi del angleščine. Ma, upam da bo, tega izpita bi se res rada rešila. Se mi zdi, da ko bom naredila to, bom imela vse. Zaenkrat mi fino kaže in srčno upam, da bom lahko že čez dobra 2 tedna (no al pa 3, če štejem še čas dokler ne zvem rezultatov) zadovoljno rekla: “3. letnik, here i come”:))) Sploh ne dvomim v to!(*in ob tem ponosno dvigne glavo*)

Zvečer smo se udeležili še zaključka majskih iger za Bežigradom, pa je blo tut čist fletno. Js sem uživala, za druge pa ne vem. In zopet sem ugotovila, da Kreslina pravzaprav zelo rada poslušam…v živo se te res dotakne.

Zopet sem se spomnila kako rada mam svoje prijatelje in fanta…dobro dene:)

No, dost mate…:)

Bodite fajn!

Lena

PS: sam da so zraven kužki, pa sem srečna:)

Ko tako prebiram raznorazne bloge, sem opazila, da je zadnje čase izredno popularno naštevanje petih stvari iz materialnega sveta, brez katerih si ne predstavljaš svojega življenja. Hecna misel, ker vedno znova ugotavljam, da stvari brez katerih v življenju resnično ne morem pravzaprav niso materialne. Pa vendar ko sem zdaj študirala, katere so pa le tiste materialne stvari, brez katerih kao ne morem, pa sem ugotovila, da pravzaprav zares obstajajo, vendar se mi zdijo večino časa tako zelo samoumeve, da sploh ne poštudiram, da so pravzaprav nujne. Hecno, res…in katere so?

1. Mislim da prvo mesto vsekakor zasede moj telefon. Brez njega po moje ne bi znala niti dihat. Če ga nimam pri sebi, če kam grem, se mi zdi kot da mi nekaj manjka. Pred časom se mi zdi da je imel še toliko večjo vlogo, saj sem z njim pridno polnila svoj telefonski račun:S, zdaj pa se tega odvajam in poskušam ohranjati svoj račun čim manjši…mislim da ga moram zmanjšati še vsaj za slabih 10 evrov…ampak saj bo. Telefon je mislim da moja glavna obsesija, ki pa je postal čisto del mene in je čist preveč samoumevn.

2. Na drugo mesto bi po vsej vrjetnosti mogla uvrstiti svoj računalnik…brez računalnika si prav tako ne predstavljam življenja (pa čeprav sem šele pred kratkim dobila prvega SVOJEGA). Računalnik rabim za čist privatne zadeve, kot je pisanje bloga, messengiranje, brskanje po internetu, forumih in predvsem po raznoraznih pasjih straneh in blogih, nujno potreben je za fax, kjer so raznorazno seminarske in poročila brez računalnika praktično nemogoče izvedljive, potrebujem ga za službene zadeve in tudi sicer sem v službi za računalnikom. Nikol nisem bla pretirano računalniški tip, vedno se mi je zdel računalnik taka brezvezna stvar, dokler se sevada ni pojavil in razmahnil internet - takrat sem v trenutku vedela, da mi je všeč:) Je prijatelj, s katerim si lahko vedno zapolniš čas, kadar nimaš kaj početi.:)

3. Na tretjem mestu je vsekakor moj avto - Twingec. Čeprav sem ga letos poskušala prodati, sem zelo vesela, da je ostal pri meni, saj ga imam zares rada in sem nanj zelo navezana - kaj vse sma že dala skozi:) Pri meni je že skoraj celih 5 let in sva velika prijatelja. Twingo je nujnega pomena tudi zato, ker si ne predstavljam, da bi bila brez možosti prevoza, če bi kadarkoli morala kamorkoli it…rada vozim, rada kam grem, zato je Twingi zame nepogrešljiv. Vedar pa je res, da si ga želim nekoč, ko mi bodo finance to dovoljevale zamenjati za večji in varnejši avto, ker me je ceste in njenih nevarnosti zadnje čase kar prekleto strah.

4. Četrti naj bo moj fotoaparat. Nikoli se nisem kaj pretirano ukvarjala s fotografijo, zato moje slike še vedno nimajo kake posebne umetniške vrednosti. Fotoaparat se mi je vedno zdel kot nepotrebna navlaka, ki te je pri vsem samo oviral. Vendar me je potovanje na Tajsko prepričalo, da sem si kupila svoj fotoaparat in od takrat ga zvesto prenašam za sabo, da ujamem kakšne zaimive trenutke naših življenj in je postal kar moj zvesti spremjevalec na vseh dogodkih, kot tudi uporaben za kakšne “afnarije”, ki jih uganjama z Nežo. Zabavna stvarca, res.

5. Za peto stvar brez katere si ne znam predstavljati življenja, pa se pravzaprav ne morem odločiti….Le kaj bi še lahko bilo takega? Hm, po moje bom na peto mesto uvrstila kar svojo bančno kartico…ker roko na srce, brez tega v našem svetu tudi ne gre. Čeprav je moj račun več ali manj obubožan…oz.praktično nikoli ni gor nekih bajnih količin denarja, pa je moja kartica često uporabljana in vsekakor jo imam vedno pri sebi…ah ja….

Tako, to bi bile te stvari. Zdaj pa grem malo počivat, pogledat kakšen film, potem pa na fax…Letos mam le še 2x predavanja…le kam je šlo študijsko leto se sprašujem?!

Lep dan vsem!

Lena

Oh, spet se je začelo rojstnodnevno obdobje…še malo pa bom tudi js za eno leto starejša…sploh ne vem kake občutke bi imela ob tej misli. Ampak danes to ni pomembno, danes je čas, da zaželim vse najboljše Petji, ki je od danes na prej zrelejša, modrejša in bolj premišljena:) Tako naj bi vsaj blo, a ne da;)

Čisto vse, kar dolgo že želiš si,
naj kar danes se že uresniči!
Vse, kar uresničila še nisi,
naj izpolni se ta hip - pri priči!
Torej Petja, želim ti čimveč nagajivih idej, iskrenega smeha, uresničenih sanj, spečenih dobrot, idiličnih dni, športnih podvigov, sonca in morja, pa mnogo poljubov in sladke ljubezni, odkritega prijateljstva in zabavnih dni…pa kak čudež, da te kdaj pa kdaj na rit vrže;)  Če si boš znala svoj svet naredit lep, tk veš da lep tudi bo, vse ostalo pa itak ni pomembno;)

Vse NAJ NAJ NAJ NAJ NAJboljše ti torej želim še v virtualnem svetu;) Lav ju!***

Heh, ker pa vem da si po duši, kjub vsemu še velik otrok, pa vem da te Winnie d’ Pooh še vedno silno navdušuje, pa nj bo tu še ena slikica;)

Kj pa je drugače novega? Včerajšnji dan je bil tako poln vsega in moje razpoloženje se je tako hitro spreminjalo, da sem sama težko verjela. Vse skupaj se je začelo že včeraj okoli 3h zjutraj, ko sem se rahlo nervozno, živčno in predvsem utrujeno skobalila v posteljo, jezna na sebe, da angleške naloge še vedno niso bile dokončane in mislijo, da bom zopet zafurala ta angleški izpit, ki mi itak mori vedno, ko se spomnem nanj (zakaj, je uganka tudi meni, a vendar tako je). Po premetavanju po postelji, ko mi je bilo malo vroč, pa me je potem zeblo in mi blo spet vroče, sem v mukah zaspala nekje okrog 4h zjutraj. Da mi je ponoči v sanjah ful dogajalo, ni za govorit in tako sem se - zopet živčna zarad angleščine - zbudila že okrog pol 7h in se kaj kmalu skobacala pokonci in se spravila za knjige. Dopoldan je potem minil v stopnjujoče živčnem razpoloženju, ko sem parkrat že skoraj obupala, saj sem bila prepričana, da mi nalog kljub vsem naporom (zanemarimo dejstvo, da sem se jih itak lotila prepozno) ne bo uspelo pravočasno dokončati in bo tako šel še ta izpit po gobe. Ampak, ker imam ponavadi srečo večjo od pameti, sem to nekako spedenala, se stuširala in odmrširala proti faxu…Moje razpoloženje je bilo v stilu “j*** se mi za vse”, zato sem se izpita lotila s silno spročenostjo in brez vsake skrbi…in na koncu celo ugotovila, da mi je celo kar dobro uspel (upam da me občutek ne vara seveda). Dan se je kar naenkrat obrnil na bolje, čeprav so se takrat začele druge tegobe…bila sem neprespana, rahlo tečna in predvsem…lačna. Ko sem se privlekla domov, sem bila prav presenečena, da se je Neži po približno 24 urah (prejšnji dan je šla žurat na Rožnik) uspelo privleči domov…:) Čeprav sem prišla domov z neki bebavim frisom, ob njej nekako ne morem dolgo časa ostati resna in preostanek dneva se je spremenil v pravo pustolovščino in komedijo. Ko sma se “Bajsek in Pumpek” lotile kuhanja in nekako določile, kaj ima katera za nalogo, sva po nekaj minutah že skoraj zažgale celo kuhinjo…krivo je bilo olje, ki ga je Neža bistro pokrila s pokrovko, ko ga je dala gret…ker sma se potem nekaj začvekale, je pod pokrovko začelo tlet in se kadit in ko je Neža odkrila pokrovko je smo bušknilo in pred nama se je vnel veličaste plamen, ki je segal vse do kuhinjske nape…ko sma se po vztrajnem cviljenju uspele zbrati, sma ogenj hitro sanirali, vendar sma v tem času zadimili in zasmradili stanovanje, ki je bilo kar naenkrat v nekakšni smrdljivi megleni kopreni, najine dihalne poti pa so kar malo trpele in tako naju je bilo najbrž kar smešno poslušat, ko sma se v silnem kašlju poskušali smejati. Res, bilo je sila smešno vse skupaj…In ker morama mi2 iz vsega narediti dogodek, sva se odeli v bojne barve (beri: si zavezali štrample in ruto čez usta in nos) in prenesle smrdljivo posodo na požarne stopnice, kjer se še vedno “lufta”.

Upam, da naju kdo izmed starejših sosedov ni videl, ker bi verjetno mislili, da sma rahlo nore. Potem sma še dodobra zluftale stanovanje in pospravile morebitne posledice, potem pa se lotile pripravljanja večerje naprej…in veste kaj…konec koncev je bila njina večerjica odlična!:)

Lep dan vsem!

Lena

Danes je bilo pa že pravo poletje…zelo paše tako sonce. Človek je boljše volje, čeprav sva bili z Nežo (no, čez dan predvsem ona) neverjetno zaspani. Kot da človek nima kaj bolj pametega za počet, res da. Že vidim kako mučen bo začetek meseca junija, ki bo poln študijskih obvezosti in učenja, volja za to pa bo pojenjala iz dneva v dan. Zunaj bo sonček, mi se bomo učili, zunaj bo svoboda, mi bomo zaprti in prileljeni na knjige, zunaj bo vse preveč mikavnih dejavnikov, ki pa se jim bomo morali odreči. Blah…upam da se bo vsaj splačalo in se bomo na morje odpravili srečni in brez skrbi. Tako bi seveda bilo najbolj prav.

Ko se spomnem na morje me kar prijetno zaščemi…tk lušta se mi že, da ni za povedat. Človek bi kar spakiral in se odpeljal…z Damjanom se večkrat zalotima, ko na glas sanjarima o peščenih plažah in toplem morju. Kk pasalo bo…upam da bo čimdaljše in čim slajše. Tolk mam idej za čez poletje, pa sploh ne vem kolko bo kaj izvedljivega, saj finance, zaradi pomanjkanja dela v tem mesecu ne kažejo ravno najbolje. Škoda…upam da se to popravi, ker res ne bi rada celega poletja preživela doma. No Lošinj bo padel v vsakem primeru in to bo v vsakem primeru kul. Si bomo že kaj zmislili, da bo:)

Ugotovila sem tudi, da sem tudi js na nek način podlegla tem alergijam, ki jih je iz leta v leto več. Opazila sem namreč že prejšnji teden, da v centru Ljubljane skos kiham in me skos pekoče srbi in žgečka po nosu, pa sem misla, da to niti ni možno, ampak je bilo danes zopet isto. V Ljubljani zgleda raste nekaj, kar mi gre hudo v nos in me sili da nonstop kiham. Vse skupaj se mi zdi kar precej ironično, glede na to, da doma nimam težav, pa smo praktično obkroženi s samim zelenjem in gozdom. Da nisem alergična morda na mestni prah?:s

To bi blo za danes več ali manj vse… razen tega, da sem malo zaskrbljena, ker so mojo mamo danes napikale čebele in je v bolnici. K sreči ni alergična in upam da bo že jutri lahko šla domov. Ni pa prijeten občutek, sploh ne.

Imejte se lepo,

Lena

Vreme se je spet pokvarilo…blah, ne morm vrjet. Kot da ne bi bil maj, ampak šele začetek aprila. Totalno brezveze. Človek še volje do spanja nima neke prave in tako se je zgodilo, da sem enkrat vstala pred Damjanom, ki še vedno drnjoha pod kovtrom. Kr naj še malo spi, bom js ta čas blog uredila.

Sej v resnici danes nimam nič pametnega za povedat…nič ka extra se ne dogaja v bistvu, vikend kot vikend. Glede na to, da sem domov prišla šele v petek, se mi zdi da je vikend kar nekam zbežal, kar mi resnično ni všeč - sploh ne. Mam rajš par dni doma bit, da mam sploh občutek da sem doma:) Če ne res vse prehitr mine. Človek poskuša izkoristit čas, kam it, se s kom dobit, pa mu čas preprosto uide. To ni dobro…sicer pa je do konca študijskega leta in s tem nenehnega bivanja v Ljubljani, ostalo le še par dni…slab mesec morda, potem pa se začnejo same fajne stvari.:)

Včeraj sem bla zopet na tekmi…odločila sem se namreč, da bom v prihodnje tudi zvesti Damjanov navijač in s tem popravila vtis iz preteklih let, ko se kar nisem spravila na katero od njegovih tekem.

Ni me mikalo, priznam, ker se z nogometom ne znajdem najbolj in me ne privlači, ampak ni bilo pa prav. Zato se bom popravila in redno hodila na njegove tekme, razn če res ne bo časa, ali pa v primeru zares obupnega vremena…ampak takrat mi bo pa itak oproščeno:)

Poleg tega sem kar malo ponosna na dejstvo, da vedno, ko se pojavim na tekmi, naši pobi zmagajo. Letos sem bila tam 2x in so zabeležili 2 zmagi, ki sta tudi edini njihovi zmagi v tem delu sezone. Tako, da moram že zaradi tega hodit, da bodo  ostali prvi na lestvici in si s tem zagotovili napredovanje v višjo ligo. To bi blo kul. Včerajšnji izzid je bil torej 4:1 za ekipo Pliberka…je pa res, da ne vem proti komu so igrali…bom preverila in dodala kasneje:)..aha, Damjan mi je prišepnil, da so bili nasprotniki Landskron.

Po tekmi je bilo treba nazdraviti tudi s pliberškimi navijači in drugimi, ki kaj veljajo:)

Pa še dve posrečeni sliki naših želv, ki sploh več ne veta kam bi še splezali, da bi ja nastal čimbolj smešen položaj:)

Tako, to bi bilo to, grem zdej probat Damjana zbudit…potem pa tk morma spet letet naprej…mama opravke:D

Lep dan

Lena

Ravno sem se vrnila s Škisove tržnice. Je blo kar zanimivo, dokler je blo…predvsem se mi pri tej prireditvi dopade popoldanski del, ko je vse polno štantov, ljudi, glasbe, hrane in pijače. Takrat je res fino vzdušje. Zvečer pa je koncert kot koncert.
Že itak sem bla žalostna, ker Damjan ni mogel priti v Ljubljano, da bi se skupaj udeležila tega dogodka…predvsem zato, ker so med drugim nastopali tudi Šank Rock, ki jih Damjan zelo rad posluša in jih kar nekako štejem za “najin” bend, ker me v povezavi s tem preplavi kar nekaj prijetnih spominov iz začetka najine zveze.

Vedno mama tako smolo, da ko se neki takega zmenima in naredima plane, zmeraj nekaj vmes pride, ko vse pokvari. Dans ni bila nobena izjema. In Damjan mi je hudo manjkal, priznam.

Ampak če to zanemarim, je bilo kar luštno. Popoldan nas je s prizorišča pregnal močan naliv in grmenje, ki naju je z Nežo sredi Ljubljane parkrat pošteno vrglo v luft tako zaropotalo je. Sledil pa je še čisto nenavaden intermezzo med zanimivim popoldnevom, saj sem morala ob 7h na fax, pisat izpit. To je bla tut čist ena smešna prigoda, ko sem kar pisala in pisala in vsemu skupaj ni bilo videti kraja, požela pa sem tudi nekaj smeha, ko sem proti koncu zahtevla še eno polo papirja. Ja tk je pr men, ko se razpišem…upam samo, da nisem na papir zabeležila pretiranih bedarij in da ne bo profesorja od tega morda bolela glava, hkrati pa upam tudi, da se mi morda posreči in zapišem še eno črtico k opravljenim izpitom. To bi bilo zares zelo kul.

No po izpitu smo se vrnili na premočeno prizorišča letošnje Škisove tržnice in uživali ob glasbi slovenskih izvajalcev. Kar naenkrat pa smo se nakako “pocetlali” med sabo, ostala sem sama, malo blodila naokoli in poskušala koga najt, potem pa se spontano odločila, da bom šla kar domov. Ne vem, tako se mi je zazdelo. Pa mislim, da je bilo kar prav tako.:)

Se bom lepo naspala in jutri šla normalno v službo…no, razen če me ne bo Neža proti jutru, malo “v rožcah” zbudila in se odločila, da mi pove kakšno zanimivo prigodo in ob tem poje kakšno izredno zanimivo “gurmansko” jed, ki si jo bo ščarala iz stvari, ki so na voljo v hladilniku…hehe…pustimo se presenetiti:)

Dobro jutro vsem:)

Lena

Ker sem s sebj pridno nosila svoj fotoaparat, mam pač tut nekaj vizualnih prizorčkov;)

Ena s ponedeljkove otvoritve majskih iger…

Kurica je dobre volje…

…saj je našla svojega petelinčka, … :)

…ki je potem ponosno in zadovoljno odkorakal malo naokoli

Mi pa smo malo pozirali…

Ogovoril nas je sam gospod župan, ki se je čisto zlil s študentskim vzdušjem

Pa spet malo poziramo, pa se zdimo sami sebi lepi…:)

…in predvsem zajebano frajerski :))

Še zadnje priprave na izpit…:S

Bobkova, Miha in Kurica

Ah ja, pa z Než spet pozirama…tokrat v nočnem terminu (ja vem, veliko imama takih slik:))

Pa še vesela druščina:)