Zdej je blo neki časa tako prijetno zatišje pred faxom…nič kaj konkretnega nismo rabli delat, zdaj pa je seveda zopet čas, da malo napnem možgane in se kaj novega naučim. Jutri imam po dolgem času spet izpit. To da sem z učenjem začela rahlo pozno ni nobena novost, ampak kljub vsemu tudi tokrat upam, da mi bo ratalo. Čist tako, po kmečki zdravi pameti:)

Tako zelo se veselim drugega tedna, ko mi ne bo treba biti v Ljubljani ampak bom uživala doma na Koroškem. Prav komi, komi že čakam. Pa še sama sma doma z Žiganom (pa seveda Suši in Damjan:)), ker si bosta mama in ata privošla in odpotovala na morje…Blagor!!! Prav pogrešam že našo hiško na Lošinju in kar vidim se kako bi se razkomotla na blazini ob morju (ali še bolje v njem) in zaspala. Sam še slaba 2 mesca pa bom tudi jaz nekje ob morju, se nastavljala soncu in raziskovala globine jadrana. Te sicer niso tako fascinantne in dih vzemajoče, kot znajo bit kaki rajski koralni grebeni na Tajskem, pa vendar niso zato nič manj sproščujoče in lepe.

U kaj bom kaj delala drug tedn…mam kr polno glavo česa vsega bi se lotla:)…vse kar vem je, da se bom mela fajn. Upam da bo čim bolj dogajalo in da bom prišla nazaj v Ljubljano dobre volje in polna energije in zagona za drugo obdobje, ki se bo počasi začelo v polnem zagonu - izpiti!!! Morda bi se bilo ob tem dobro opomniti, da najbrž ne bi blo slabo, če bi kakšen prost trenutek prihodnji teden namenila tudi za učenje ali vsaj, da bi si malo pogledala kaj me v prihajajočih tednih/mesecih čaka. Just in case, da ne bo pol kake panike…

Eh, pa kaj govorim…vsi vemo, da ne bo tk:)

Joj, današnji zapis bo grozen, že vidim…ko se mi zdi, da nimam kaj extra za povedat, čeprav mam že cel tedn glavo polno raznoraznih stvari o katerih bi rada pisala, pa me je zmotilo dejstvo, da v stanovanju zopet nimamo interneta in tako v danem trenutku človek ne more povedati, kar bi rad, potem, ko pa ima priložnost pa preprosto pozabi:)

Tako, moj službeni dan je zaključen…vpišem še par ur, da bo ja kak denarček vn prletu na koncu, potem pa gas domo…učit…jak:(

Lep dan vsem!Imejte se radi!
Lena

Neža!

Je mnogo stvari, ki si jih želiš

in je mnogo stvari, ki si jih zapomniš…

So skromne besede, ki pomenijo veliko

in so prijateljstva, ki obstajajo…

So malenkosti, ki rišejo mavrico

in so čudeži, zaradi katerih

so velike stvari mogoče!

Sestavi torej seznam svojih želja, pomni jih, jih sestavi v pisane barve mavrice in po poti iskrenega prijateljstva sledi čudežem, ki te bodo zagotovo pripeljali do velikih stvari, velikih ciljev in neslutenih hrepenenj.
Res Než, vse NAJ NAJ NAJ NAJ NAJ!LAV JU najbolj!***

Danes je bil odličn dan…sonček me je tako prijetno plajskal, da s emi sploh ni lublo (niti se mi ni zdelo smiselno), da bi dan preživljala v hiši. Temu primeren je seveda tudi rezultat, saj sem v obraz kar fino zapečena:) Rada imam to pomladno sonce res da…Pa da ni bil ves dan namenjen poležavanju in iskanju ter nastavljanju sončnim žarkom, sem si popoldan nadela rokavice, spucala kopalnico, posesala, si pospravila sobo in spreoblekla posteljo…to bo danes fino ajat:)
Dan je dodatno popestrila še Neža, ki se je oglasila na obisku…pa sma ko mala otroka vrtele nihalo in po se igrale z našima želvama:) Pri tem je bilo sila zanimivo opazovati Suši, ki mislim da še vedno nima jasne predstave, kaj želve pravzaprav so in se kar z nekakim strahospoštovanjem pomika za njimi - na varni razdalji seveda:)

Lep dan je bil, res da…

Imejte se radi in bodite fajn:)

Lena

Kaj takega pa že 100 let ne…priletelo je iz lufta, samo od sebe, izbralo nič hudega slutečo žrtev in se trdovratno naselilo v njen želodec…in potem Lena trpi silne muke, ko mora celo noč in dan letat na stranišče in bruhat ter hkrati trpet številne krče, ki prav nič ne prizanašajo.:( K sreči se je stanje vsaj malo umirlilo, čeprav je trebušček še vedno precej nervozen, krči malo manj pogosti, slabost pa kljub vsemu še vedno prisotna. Srčno upam, da bo jutri že vse ok. Ker se mi res ne lubi zdej neki bruhat cele dneve in ne spat zaradi krčev. Sploh ne vem zakaj sem ta teden sploh prišla v Ljubljano, glede na to, da nisem sposobna nič konkretnega početi…no, danes sem sicer bla mal pridna in pomila okna, tako da imam vsaj neko zadoščenje. Do večera, ko se je pokazalo kako se zdaj svetijo, sploh nisem dojela, da so bila prej že tako meglena.:)

Drgač pa sem zelo jezna sama na sebe, ker blog napišem le vsake kvatre enkrat…se bom mogla popravit. V svojo obrambo naj povem le to, da sem za vikend delala, tu v Ljubljani pa do danes popoldan sploh nisem imela interneta, ker je nekaj crknilo in so uslužni gospodje potem to popravili v svetlobnohitrostnem času - 2 klicih in 2 dneh:)

Moji dosežki v času v katerem se nisem oglasila…hm…bi rekla da pravzaprav nič, razen to, da sem se uspela skregat z nekimi ljudmi na nekem forumu (ki naj bi bil namenjen pasjeljubcem in na katerem na bi ljudje bili nori na pse vseh oblik in vrst - no, po mojih izkušnjah ne, ampak dobro…), ki pač ima svoja določena butasta pravila, ki sem jih nevedoč svoje napake baje prekršila in s tem storila skorajda smrtni greh…ampak se sploh ne mislim spuščat v podrobnosti, ampak pač ne sodelovati več na tako primitivnem forumu…jebat ga!:)

Drugih novosti pa ni…mhja, bo pa drugič več za povedat…

Bodite lepo in uživajte

Lena

Do mene je prek mejla zajadralo sporočilo o rojstvu 7 malih črnih kepic, ki so sad “prepovedane” ljubezni, a vseeno tako prikupni in nedolžno čisti, da si zaslužijo dober in topel dom. Vse ljubitelje repkatih prijateljev naprošam, da če imajo prostor, čas in dovolj ljubezni za majhnega črnuheca, da morda pomagate kateremu izmed teh nadobudnežev:

Nas je 7 malih pobalinov. Rodili smo se 28. februarja, letos.
Imeli smo bratca, ki je že našel svoj dom in nas zapustil. Ostali smo še trije bratci in štiri sestrice.
Smo plod ljubezni med lepo zlato prinašalko in lepim črnim labradorcem.
Vsi smo bolj podobni očetu in smo se rodili črni, da pa mami ne bi naredili krivice imamo nekateri belo kravato ali malce pobeljene tačke.
Zagotovo bomo zrastli v lepe kužke.
Ker smo plod “prepovedane” ljubezni, se bojimo, da ne bomo našli svojega doma…:(
Če si nas želite sprejeti v vaš topel dom in v zameno dobiti veliko mero ljubezni vas odprtih tačk čakamo, da nas vzamete k sebi…
Smo že pripravljeni zapustiti mamico in začeti samostojno življenje.
Nestrpno čakamo na vas.
Za vse informacije prosimo pokličite prijazno gospo Marjano na tel. 040 320 299.
Z veseljem vam bo podala vse podrobne informacije.

Lep dan in veliko veselja z vašimi hišnimi ljubljenčki!

Lena

Joj, zdej mam pa že hudo slabo vest…mislim, da je od mojega zadnjega vpisa na blogu minilo že kar 10 dni:S Katastrofa! Res ne vem zakaj se človek naenkrat tako zapusti in se mu ne da niti enga samega zapisa narest…ma ja, je že tako.

Pa smo dočakali tudi letošnjo veliko noč…kot pričakovano nas je zadela v vsej svoji veličini in potem smo se z napolnjenimi trebuhi počasi odvlekli proti domu. Takšen je seveda protokol vsako leto - jej, dokler še komi dihaš, končaj, ko že skoraj bruhaš…ko se vsa stvar malo poleže si privošči vsaj še malo. Ah ja, ta praznična prenažiranja so mi bila vedno pravzaprav všeč…vsi prisotni za mizo v stiski odpirajo pasove in gumbe na hlačah, se “zgražajo” nad količino jedi pred njihovomi nosovi (vključno z mano seveda:P), a potem brezbrižno segajo po vedno novih dobrotah, dokler pač nekdo ne oznani, da je nažiranja konec in se gre domov. Zares zanimivi in hecni običaji! Pa pridejo in grejo, tako da človek lahk živi naprej normalno, sicer s kar precejšnjo zalogo raznovrstnih sladkih pregreh, ki ga spremljajo vsaj še nadaljni teden dni…včasih še celo kaj dlje.

Razen tega se ne godi nič kaj posebno pretresljivega in pomembnega…v času v katerem se nismo slišali sem uspešno opravila en izpit (wiii), oddala par pisnih poročil, kakšno seminarsko, se dejavno udejstvovala v službenem življenju, dobila plačo in svojih 5 minut slave na televiziji:))
Mah, sej mi je kr malo nerodno, ker so me vsi vidli, pa dobro…sej konc koncov tudi zato sem šla. Z Nežo sma se namreč spravle na snemanje oddaje Piramida. Oddaja mi je itak kar precej všeč, sploh če so zanimivi in nasprotni si gostje, da je v studio “vroče” in se krešejo iskrice med različnimi mnenji. Nekega lepega popoldneva sma torej odposlali mejl, v katerm sva povpraševali, če se je kot gledalec mogoče pojaviti v studiu in naslednji torek že sedele na sivo oblazinjenih klopeh v studiu na RTV Slovenija. Kar zanimiva izkušnja morm rečt, čeprav res ne vem zakaj me je bilo treba snemati tako odblizu, ko sem se prav neumno režala nekaterim pripombam, ki jih je izrekel gospod Tof. Ah ja.
Kar se tiče tega prisustvovanja snemanjem teh oddaj je potrebno izpostaviti še to dejstvo, da vsa zadeva niti ni kar tako…to ni boj, to je mesarsko klanje…Ko sva prišli tja, se je tam že trla množica nadobudnega občinstva - šlo je večinoma za starejše ljudi, ko so čisto evforično pričakovali, kadj se bodo odprla vrata in nas bo prijazni uniformirani gospod spustil noter. Presenečeni sva za trenutek obstali na mestu, ko se je zapora dejansko odprla in so naju pod rebra v trenutku zbodli komolci mimo se rinečih penzionistov, ki so na vsak način hoteli biti prvi v studiu. Po hodniku so se skorajda podili z neverjetno spretnostjo in se prerivali mimo nas, ki smo pač čisto noralno šli noter in nekateri sopihali, kot da gre najmanj za olimpijado. Ne vem no, sej vse lepo in prav, ampak čemu taka ihta? Vsak bo dobil svoj sedež no…ne se vendar tako prerivat. Potem se je boj nadaljeval v silni želji po izbiri najboljšega sedeža (tistega, ki bo največ pokazal, kjer boš največ po televiziji). Gospe in gospodje so se vztrajno prerinili do sedišč in ponosno razlagali, kako niso prvič na teh usnejnih sedežih. Tut če ne, res da! Da je bila mera polna, so iz torbic potegnili še šminke, ogledala, glavnike in stilska preobrazba se je začela (kajpak, na televiziji pa že ne bomo izgledali slabo)…malo počesat štrleče lase, malo šminke na usta, pa malo na lica, pa seveda še malo razmazat, se prisiljeno nasmehnit v ogledalce…in gospe so se skrivno nasmihale same sebi, vidno zadovoljne s podobo v ogledalu. Ah ja, če bi rekla, da naju ti prizori niso zabavali, bi se seveda zlagala, poleg tega pa sva tudi midve, brez da bi dirkale po hodnikih, se suvale pod rebra in šminko razmazale po vsem obrazu, bile del oddaje. Bilo je lepo:) Morda se pojaviva še kje.

Tako, ker me čaka delo, se bom poslovila…morda naj sama sebe opomnem, da sem čisto preveč zanemarila svoj fotoaparat…blog je brez slik veliko bolj pust.

Lep dan in fajn jejte!;)

Lena