Smešno je kk se včasih človeku razpoloženje spreminja…ko je lahko večino dneva ves nasmejan, pa bi kr neki palamudo brez repa pa glave in se mu zdi vse smešno, potem pa se v določenem trenutku uganse in je prav slabe volje. Meni se to ne dogaja pogosto, danes pa se mi je ne vem točno zakaj, zgodilo prav to. Pa sm bla na faxu še cela naspidiana, še pol ko smo ble s sošolkami na pijači mi je blo bol kot ne vse smešno in sem bla v nekem posebnem elanu, ko bi kar nekam šla…potem pa…potem pa je moj entuziazem uplaknil v trenutku, ko sem se vračala domov. Še zdaj nisem prepričana zakaj…ne vem, mogoč morm krivit bližajoči se PMS, ampak kr naenkrat sem se počutila tako prazno in samo, kot da bi mela domotožje al ka kaj…še zdej ne vem. Hecno počutje morm rečt:) Pa sem pol prišla v stanovanje, pa sem kr hitro spakirala in se podala še v Btc, kjer sem ugotovila, da se mi pravzaprav ne lubi gledat ka majo v trgovinah, ampak se mi lušta sam nekam it…a pol, sem se navlčala še tega in se spokala zopet proti domu. Naredila sem še en krog skozi center Ljubljane in presenečena sama nad sabo poizkušala ugotoviti zakaj pravzaprav sem take butaste vole…pa ni blo glih nekega odgovora. Včasih človek pač take volje je, pa sploh ne vem če obstaja kak posebn razlog za to…mislim, da celo res sploh ne obstaja.

Sej še sama v takih trenutkih ne vem kaj bi pravzaprav počela sama s sabo, kaj si morjo šele drugi mislit? Kot je rekla Neža, me je zgleda res najbolš pr miru pustit…čeprav v bistvu sploh nočem tega. Sam kaj ko sem tako ugasnjena tako zelo nezanimiva:)))

Doma sem se zabubila pred računalnik in pogovore po msn in brskanje po internetu za slikcami kužekov…kajpak. Ful doro ala?:) Ampak…verjamete al pa ne…se počutim bolš. :)

Eh, morm priznat…včasih sem res terc…:) Ampak po drugi strani…kdo pa ni?;)

Lep večer!;)

Lena

Zopet sem zanemarila svoj blog…pa sploh ne vem kaj se je takega dogajalo, da nisem imela časa. Se mi zdi da so zadnji dnevi minili v znamenju družinskih rojstnih dnevov in obsedenega prenažiranja, ki upam da ne bo pustilo trajnih posledic na mojem, že tako rahlo zaobljenem trebuščku:)
Smešna so ta družinska praznovanja…se mi zdi da se vsi psihično pripravimo, ko se kaj takega pripravlja in načrtno jemo tisti dan manj, da ko nastopi ura odhoda vsi lačni in z velikimi očmi sedemo za mizo…in potem se začne…mljask, mljask, mljask…pojemo vse kar vidimo in potem obupano stokamo kaj nam je tega treba bilo…ah ja, človek more met rad take dogodke.:)

Sicer sem se čez vikend kao učila…to mi je šlo bolj slabo od rok, morm priznat, saj je blo zopet vse bolj zanimivo od dejanske snovi…brenkanje na kitaro (vsakič se naučim kako novo pesmico in potem vsa navdušena vriskam in piskam, čeprav domnevam, da sem nad mojim glasbenim ustvarjanjem navdušena zgolj in samo jaz…pa kaj:)), potem cartam Suši, ki je nekako prevzela moj lenobni način življenja in se zelo težko odlepi iz svoje posteljice, ter se preizkuša v raznoraznih položajih, da se ji včasih kar čudim, kako da se ne zlomi…če pa je pri meni Damjan, se pa itak zamotima, pa spet učenje ni ravno prioriteta…vseeno pa srčno upam, da jutrišnji izpit ne bo popolna polomija, ampak mi bo nekako le uspelo.

Zadnje čase se mi po glavi plete zgolj še poletni plan…kam grema, kdaj, kk dolgo, kok bo stalo…v glavi sem premlela že tisoč vrjant (Grčija, Turčija, Djerba…zdaj že Kanarski otoki…), pa bi jo kar takoj nekam pobrisala, če bi le lahko…nekam na toplo, exotično, ob morje…ali pa raziskovat naprej kraje naokoli po svetu…pa Tajska….:))))
Eh, kaj čem zdej o tem sanjarit…sej boma kmalu spet kam šla…upam vsaj…do takrat pa bomo še malo pridni.

Sicer pa se ni za pritožvat…se nam kr lepo godi. Se mi zdi da celo jamramo ne več tolk, kot pa smo imeli pred nekaj časa navado. Sej res ne vem zakaj bi. Smešno mi je, da me zadnje čase vedno bolj preganjajo misli, kaj naj naredim s svojo prihodnostjo…100 stvari naenkrat bi delala, pa si ustvarla, pa kam šla, pa uno pa tretjo, da sem že sama čist zmedena…mam v glavi idejo, da bi šla iz Ljubljane, po drugi strani, da bi še malo ostala…da bi si doma najela svoje stanovanje, po drugi strani, da bi bila še malo doma,…da bi šla enkrat za par mescov delat v tujino, a po drugi strani ne vem če sem tak kaskader (no sicer če bi šla skup z Damjanom, mi najbrž sploh ne bi rabli 2x rečt)…da bi si kupla pesa že letos, ali bi počakala na drugo leto…da bi imela takoj ful denarja, a vendar vem, da je to nemogoče:)…iščem, brkljam, se mučim in razgrajam po svojih možganih, da bi našla dobro idejo, kako si ustvarit dober posel, kjer bi bil človek sam svoj gospodar, a vedno znova ugotovim, da sem za to še čist prekurja…skratka dogaja mi…vse, razen kake pametne stvari…pa sej…to vse še pride…;) Mali ptiček bo nekoč že našel pot in poletel:)))

Nem več blodla….bodite lepo!;)

Lena

Tudi našo državo je prejšnjo soboto zajela “bigbradrska” mrzlica, saj smo 12 kandidatov pospremili v njihovo novo bivališče, kjer bodo 3 mesece preživeli v totalni odtujenosti od zunanjega sveta, a vendar pod nenehnim nadzorom budnega očesa Velikega brata. V hiši se nahaja ne vem koliko kamer in mikrofonov, ki tekmovalce spremljajo na vsakem koraku, tako da so izpostavljeni očem vesoljne Slovenije oz. kogarkoli pač, ki si bo zaželel 24-urnega dostopa prek neta, tudi, ko gredo kakat ali lulat! Super! Hvalimo in častimo ljudi, ki se v kaj takega spustijo, sočustvujmo z njihovimi tegobami in problemi, na koncu pa se iskreno vprašajmo kdo je bolj nor?- ljudje, ki se na tovrstne šove prijavljajo, ali tisti, ki jih gledamo/gledajo.

Najbolj šokanten in provokativen resničnostni šov vseh časov je torej doletel tudi nas. V svetu se je dogajalo v Big brotherju že vsega in svašta - od prave pornografije, do totalnega rasizma in diskriminacije, celo otrok je bil rojen v tem šovu, pa vendar se sprašujem, komu na čast se vse to dogaja in ali smo res postali družba, ki je željna zgolj in samo podiranja tabujev? Očitno ja, saj se slovenski Big brother pojavlja že od samega začetka z enim in edinim vprašanjem:”Kdo bo sexal, s kom in kdaj?” Aaaaddddiiiijjjjoooo pamet! In potem so zmetali not 12 popolnoma različnih fac in s tem 12 še bolj različnih karakterjev. Tukaj imamo fanta, ki je v Big brotherja priletel naravnost iz Avstralije, sovražnico vseh blontnih ali svetlolasih predstavnic ženskega spola, ki naj bi bile neumne in zaostale v svoji misli ter silno primitivne, misel in odnos se je zdel že na začetku pomilovanja vreden in kar rahlo smešen, ko si gledal kako prihaja iz ust rahlo zafrustrirane, z imidžem “jezna na cel svet in evil” najstnice, na koncu pa izpadel precej ironično, ko se je izkazalo, da je gospodična zaradi silnega in pretiranega experimentiranja z peroxidom skoraj ostala brez las in je zato polsedično sedaj pobrita na nulo (ampak nosi črno lasuljo), tukaj imamo “casanova wannabe” mladeniča, rosnih 21-let, ki naj bi podrl že polovico ženskega sveta in o tem vodil skorajda majhen dnevnik z ocenami (plosk, plosk!!), dve mamici in še par več ali manj povprečnih cvetk, organizatorji pa so šli celo tako daleč, da niso izpustili celo romkinje, ki naj bi bila odsev še niti ne pozabljene problematike v naši preljubi domovini, da bi preko nje poizkušali sprovocirati in morda nasršiti preostalih 11 kandidatov in se potem izkazali kot mirovniki in zastopniki nediskriminatorne družbe, da pa bi bil prilit še bencin na že tako tlečo žerjavico, pa je ta romkinja še striptizeta. Pa že…morda so se organizatorji prvič opekli že s tem, da kot kaže nobenega od 12 kandidatov nič ne moti in da imajo toleranco na višku. Ja halo??? Ka so pa misli, sej pa se poudarjanje enakosti in nediskriminacije pojavlja na vsakem koraku, vsak dan nas zasipajo s tem, povsod se govori samo še o tem. Valda je svet vedno bolj toleranten, kar se mi v bistvu zdi edino pravilno…vsak naj živi tako kot sam najbolje ve in zna, dokler s tem na nikakršn način ne škoduje ostalim.

Videli bomo torej kako se bo ta štorija odvila…zaenkrat zgleda silno boring in totalno neprofesionalno zastavljena. Ne vem koga so na pop tv najeli, da dela tako zelo nezanimive dnevne reportaže iz tega resničnostnega šova. Se mi zdi, da pol ure gledaš kaj se dogaja (ker se nič ne - še to kar se pogovarjajo se ne sliši prav dobro:S) potem pa te presenetijo napisi in je vsega skupaj v trenutku konec. Ful doro al kaj naj rečem!

Ti resničnostni šovi so se čisto preveč razpasli…pa ja že o vsem obstajajo…in samo tekmujejo med seboj, kateri bo podrl več tabujev in naredil kdovekakšne rekorde. Ljudje so željni slave in pozornosti, to je jasno kot beli dan…pa vendar me zanima, a ni morda kakega boljšega načina za to? Da se morš blamirat in izpostavljat pred celim svetom na tak način, se mi zdi res malo premaknjeno morm rečt…

Očitno ljudi nadzor v sodobni držbi niti ne moti preveč. Včasih zasledimo v medijih določene prikrite klice na pomoč, v katerih opozarjajo, da je svoboda vedno manj človeška absolutna pravica - in kot taka neomejena, ampak je vedno bolj omejena in nadzorovana preko raznoraznih naprav in tehnologije. Nikoli ne moreš biti popolnoma prepričan, da ne preži kaka rdeča lučka nekje samo zate in da le ta spremlja vsak tvoj gib…hm, kr zoprna misel, morm rečt.

Lepo se mejte in ne pozabite…lahko da veliki brat pozorno spremlja tudi vas…mwahahahahaha:))))

Kaj takega…enkrat so se vremenske napovedi izkazale za resnične in naš svet se je zopet odel v belino. Morm priznat, da mi to ni preveč všeč. Vse prelepo je bilo namreč že skakljati naokoli v samem puloverju, brez da bi se mogu človek oblečt tako, da bi komaj dihal. Ta sneg dans res ni dobrodošel…pa še tako mokro je vse, da sem prej, ko sem šla na fax prišla na cilj premočena do kolen, saj se pod snežno odejo skriva vsaj še par centimetrov vodene brozge, ki te kar pogoltne vase. Kk brezveze! Srčno upam, da bo ta norija trajala le kratek čas, ker se mi res ne lubi konec marca šele začenjat zime. To bi blo res čist adijo!

Kaj se je še zgodilo v tem času, kar se nisem oglasila? Me je kr malo sram, saj je skor en tedn minil od mojega zadnjega vpisa. To se ne sme več dogajat. Ampak je pa res, da sem se v tem času vsaj ene 4x spravla pisat blog, pa nisem znala nekot prav ubesedit svojih zamisli, al pa je vmes prišlo kaj drugega in sem stvar preložila na kasneje. No, ta kasneje se je kar precej zavlekel, tako da sem se za računalnik spravila šele danes.

Pretekli vikend je bil smešen. Fajn se mi je zdelo, saj sva z Damjanom večino časa preživela skupaj…skupaj sva delala, skupaj sva spala, skupaj se kregala, se skupaj igrala…ne sej se hecam, sam se je fajn rimalo. Večino časa sva uživala v toplem vremenu in posledično večino časa preživela zunaj. V takih trenutkih si človek še posebej zaželi, da bi mel kužeka, ki bi ga lahko vodil na sprehode. Tako pa nama je družbo delal sosedov boxer Don, pa je blo tudi smešno.
Kar je blo pa v tem vikendu kar malo čudno, pa je dejstvo, da sem imela ta vikend zelo malo stikov s svojimi prijatelji. Nisem navajena tega, ampak sem mela vse dni tako nekako polne, da sploh ni bilo časa. Čist čudno v glavnem…sama sreča da se nam ni kaj pomembnega zgodlo, če ne bi še kaj zamudli:))

Ta teden pa bolj delaven…predvsem upam, da bo silno učen, saj imam drug tedn izpit, ki ga moram naredit! MORAM! Da lahko pol veselo črtam enega z liste. Pa poleg tega še ta sprotna poročila, služba in vse…bolš da sem pridna! Sej bom…v takem vremenu človek res nima kaj bolj pametnega za delat.

Nič, mejte se fajn! Bom še drugič kaj bol pametnega napisala!

Pridejo trenutki, ko se resnično počutiš, kot da nekam ne spadaš, kot da so ti nekatere stvari tuje, kot da ti grejo neke stvari na živce in kot da se v nekaterih trenutkih preprosto ne počutiš fajn na določenem kraju. Človek to enkrat ugotovi, vendar rabi kar nekaj ponovitev ene in iste situacije, da se zave, da mu le-ta resnično ne odgovarja in ga dela samo živčnega in prav nič drugega.

To se je zgodilo tudi danes ponoči, ko je bil v enem izmed študentskih domov študentski žur, ki se odvija ne vem katere torke vse v letu v tem bloku. Ker smo bli ravno povabljeni, da pridemo tja, sem seveda šla…čeprav sem še danes popoldan mislila, da gremo samo na obisk, kjer se bomo meli fajn kot zaključena družba. To bi še nekako šlo…vendar pa mi je vse padlo dol v trenutku, ko sem izvedela, da bo točno takrat tudi tisti “slavni” žur. Na tem žuru sem bila do zdaj samo enkrat…in takrat sem skoraj znorela, ter se predčasno pobrala domov. Slabi spomini so ostali, zato mi je tudi danes popoldan, ko sem zvedla, da bo zopet ta žur, razpoloženje, ki je bilo prej sicer odlično, vidno uplahnilo. Pa sem si misla, da ne bom delala čudnih frisov po nepotrebnem in da je morda takrat bil samo tak slučaj, da mi ni bilo fajn in da morda tokrat pa le ne bo tako nevzdržno. Pa sem se v resnici zmotila.
Preprosto nisem nareta za te vrste zabav…na začetku se še neki trudim, pa poskušam ostat dobre volje, ampak to slej ko prej uplahne…take vrste zabav mi grejo na živce (sej ne rečem, da ljudje ne uživajo v njih, da ne bo kdo narobe mislu), meni osebno na takih zabavah ni fajn in se počutim kot največji terc tam in se nikakor ne morem vživeti…nikoli se nisem mogla in se najbrž tudi nikoli ne bom mogla. In pol samo slonim kje ob strani in opazujem folk, ki je iz  minute v minuto bolj pijan in si mislim:”kaj mi je tega treba?”…nakar slej ko prej ugotovim, da mi tega dejansko ni treba in se poberem domov.  Ob tem občutim zares olajšanje in se kar bolje počutim.
Uživam v dobrem žuru, odlični gavdi…res uživam…vendar taka “trashy” vrsta zabave za mene nikoli ne bo sprostitev…ne maram kletnih prostorov, kjer so vsi tam samo zato, da se ga napijejo in potem kao plešejo v neki smrdljivi in zakajeni kleti, ne maram takih kao študentskih zabav, kjer se pije in kadi po hodnikih dokler se še komaj kaj vidi, ne maram tega, da človek ne ve a še sploh diha, ker se mu dim zajeda v pluča, ne maram tega, da si skoraj prisiljen piti kr neke stvari, ki jih pol itak ne spiješ, ker ti ne pašejo…preprosto nisem te vrste človek.
Uživam ob dobri zabavi v prijetem lokalu z ljudmi, ki jih imam rada…to je zame užitek, sprostitev in dobra gavda…vse ostalo…not my style!

Jupi pa sem le dočakala…pasjo razstavo namreč. Po tem, ko sem bila tako potrta, ker sem zamudila tisto v Celju, sem končno prišla na svoj račun. Večino današnjega dneva sem torej uživala v družbi črnuhov in drugih pasjih lepotcev. Čist sem se zalubla. Itak sem vedla že od prej, da so mi flatkoti pisani na kožo, ampak danes, danes sem pa vidla, da sem resnično čist zalublena v njih. Vsa tista energija, navdušenje, pozitivnost in živahnost, ki jo oddajajo…ko z repom pometejo vse kar se kje najde, ko se med sabo tako navdušeno pozdravljajo, ko te pogledajo v oči in jim rep kar sam zase miga. Odlični so! Lepših psov res še v življenju nisem videla.

Danes sem se tudi dokončno odločla, da bo moj štirinožni prijatelj samček…samičke so ultra kjut, simpatične, prijazne, prikupne, nežne, živahne in imajo tak mili pogled, da se ti kr srček stopi ko jih vidiš. Po drugi strani pa so tu samci…veliko večji, bolj možati, postavni, ampak tako prefinjeno elegantni in nič manj živahni in simpatični, da ti ob njih zastane dih. Takega psa hočem zase, postavnega, ponosnega, hkrati pa tako prikupno otročjega in klovnastega, da se bom lahko samo smejala:)

Flati majo še eno čudovito lastnost…da so tako zelo prijazni, da zaradi tega včasih preprosto pozabijo na manire in delajo stvari po svoje samo zato, da bi dosegli, da bi jih človek ljubkoval. Lahko se sredi ringa navdušeno vržejo na hrbet, češ:”božaj me” in pri tem celi navdušeni mahajo z repom in pol celi zmedeni letajo naokoli, ko jim vodnik nakaže da to kar počnejo ni prav.:) Itak, da je to vsem kjut in smešno, tako da mislim da je to impresioniralo celo gospoda sodnika.
Tudi ta je bil čist zalublen v flate, vsaj tako se je zdelo, saj je pokasiral kar nekaj pasjih poljubčkov na obraz.:)
Danes je bil res zanimiv dan…cev dan sem bla skor tiho in sem samo nemo opazovala čudovite živali okoli sebe. Stvar me je čist fascinirala in popolnoma prevzela. Nisem navajena, da so kužeki med sabo taki prijatelji. Človek bi pričakoval, da je v taki množici psov ful glasno in se nonstop laja, pa temu sploh ni tako. Le redko kateri kužek je zalajal, pa še to le za kratek čas. Zdelo se mi je, da so vsi prijatelji med sabo, saj so se navdušeno ovohavali in repkali s svojimi kosmatimi repki. Poleg tega sem opazila še eno star, ki se mi s strani pasjeljubcev zdi dobra in silno pohvalna poteza…namreč to, da so imeli psi, katerih smo navajeni s prikrajšanimi repki (npr. koker španjeli, rotvajlerji…ipd.), dolge repe. Psa to čisto spremeni in izgleda super fajn, ker ma končno repek s katerim lahko veselo miga in zgleda veliko bolje kot pa če mu ga režejo. Konec koncev se vsi kužki rodijo z repom in sem ostro proti kakršnemu koli rezanju, ali da ne govorimo o šiljenju ušes, kot se je (hvala bogu zdaj ne več toliko) pojavljajo predvsem pri psih tipa boxer ali pa recimo doberman. Živali so v naravni obliki veliko lepše in res sem proti temu, da bi se jih na kakršen koli način mučlo!!!

Tako, takšen je bil današnji dan, ki ga še ni konec…predvidoma se obeta zopet ena gavda…ampak ni še nič določeno. Bomo torej videli kako bo:)

Lep pasji pozdrav vsem!

Lena

Read the rest of this entry »

Pred nekaj časa mi je v glavo padla ideja, da bi kdaj pa kdaj zopet lahko kaj zaigrala na kitaro. Sej ne da ravno znam igrat…znam tiste osnovne akorde, pa neki brenkam kar v tri dni:) Problem je bil ta, da je bila moja kitara že kar nekaj let onesposobljena. Zato je bilo za igranje nujno, da se popravi. To uslugo mi je prijazno storil Damjanov prijatelj in zdaj je spet vse vredu. Kitara špila! Jupi! Sicer mislim, da se je razglasila še isti trenutek, ko sem jo jaz prijela v roke, ampak bomo sedaj to dejstvo preprosto zanemarili.:) Bom kupla uglaševalec, pa bo potem bolje.
Seveda sem takoj, ko sem prišla domov začela brenkati na strune svoje novo pridobljene (stare) igrače.:) Sprva mi ni šlo najbolje, saj se nisem spomnala skoraj nobenega prijema, potem pa mi je na pomoč priskočil naš prijatelj internet in mi malo osvežil spomin. Ko sem tako večji del popoldneva brenkala in malo momljala zraven, sma se z Nežo dogovorile, da pridem k njej in bova malo prepevali. Jah, ker se mi je ideja zdela smešna in ker ravno nisem imela kaj početi sem se odpravila k njej.

Ko sem tam kitaro odpakirala, me je zajela silna panika in me je postalo presneto sram. Raje bi se tam na mestu ugreznila v zemljo, kot pa da bi zabrenkala eno samo stvar, kaj šele, da bi pri tem spustila kakršenkoli zametek svojega glasu. Neža se mi je itak smejala, kar je stvar samo še poslabšalo in se nadaljevalo, do te stopnje, da sem kitaro malodane zgrizla (no, sej je nisem v resnici, ampak bi jo pa skor;)). Ker potem nekak nisma vedle…oz.bolj Neža ni vedla, kako bi me pripravila do tega, da bi vsaj malo kaj zabrenkala, ali morda še kaj zapela sma poizkusile vse sorte…

Seveda sma ble vedno bolj sproščene…sej konc koncev res ne vem zakaj bi me blo pred Nežo sram (sam je me res blo) in valda je občutek sramu izginil in že sma obe veselo krolile po sobi. Upam, da naju ni kdo slišal, ker bi izpadli silno trapasto, ampak morm pa rečt, da sem se mela odlično. Na koncu sma kar nekaj prepevali in se smejali druga drugi, ko sva poskušali iz sebe iztisniti karseda smešen glas:)

To bova morali definitivno ponoviti…ker je blo res smešno in na koncu sma se same sebi zdele že prava profesionalca. Dokaznega gradiva sicer nimama, tako, da mi boste morali verjet kar na besedo: B)

Tako da ja…zdaj se bom zopet probala naučit kaj na kitaro…sej bi jo od nekdaj rada znala igrat, sam nekot nisem tiste vrste človek, da bi se dejansko nekaj lotil in potem vztrajal do želenega rezultata. Vse te reči v stilu “vaja dela mojstra” men nikol niso šle od rok, saj bi bla rada kar tako in predvsem BREZ vaje mojster…kar pa vsi vemo, da ni izvedljivo.

Bomo torej videli kako bo s tem.

Jutri pa šibam v Graz na pasjo razstavo…wiiii, komi čakam!!!:)

LP vsem! Lena