“Lena, Lena….poglej mal gr” “Mhm, ka pa je?” “Lena, poglej, poglej…” Odprla sem oči in zagledala Damjana kako se mi smeji in moj pogled usmerja skozi okno. Ura je bila 8 zjutraj in prisegla bi, da je zunaj poletje, če se ne bi takoj spomnila, da je šele sredi zime. Sonček je tako močno sijal že navsezgodaj, o kakšni megli ni bilo niti sledu, cela dolina se je razpirala pod najinim oknom in zdelo se je, kot da jo bo razneslo od silne energije, ki jo je sonce pošiljalo na njeno obličje. Res čudovit prizor. Moje prve besede po tem so bile izrečene z rahlo potrtim glasom:”O, zakaj ne gremo danes smučat” Pa drugič…upam da ne bo vsega snega pobralo inda bo ta teden možna smuka, čeprav se nam naj bi od jutri naprej obetal bol dež in sneg in tako…kar pa ni glih fajn za smučat, ker si potem ves moker, premražen in prevsem nič ne vidiš v tisti megli.

Bo treba ta sonček izkoristit na drugačen način…ampak resnično še ne vem kakšnega:) Bomo videli, pa se oglaim še proti koncu dneva.

Torej ja…dan dejansko ni bil nič posebnega…malo sem se fijačkala naokrog, drgač pa se malo posvetila gledanju nadaljevank in hudovanju nad računalnikom, ki mi je spet crknil. Drek! Skrajni čas, da si omislim svoj ZANESLJIV (!) računalnik…ah ja, ko pa sem tako zelo bogata:S
Jutri pa drvim v Ljubljano, ker moram nekaj naredit. Upam, da mi bo šlo od rok in da bo sreda morda lahko namenjena smučanju. Upam!
Lep dan!

Pa dej budilka, kaj se ti je zmešalo???!!! Ma dej, ni šans da že zdej vstanem…ma, ne…sploh…ma sploh ni šans…oooo, sej vem da morm…ne bojo me menda čakali…ne, ne smem zasrat…o, vstani, vstani, vstani….
Približno takšne misli so se mi podile po glavi danes zjutraj okoli 7.ure, ko sem se morala dvignit iz tople postlce in sladkih sanj, saj smo morali ob 8h bit že v Ravnah, pripravljeni in v nizkem štartu za gradnjo gradov. Tut Suši je začutla, da rabim pomoč pri vstajanju, zato me je vsake par minut prišla zbudit v upanju, da se bom le zmigala pokonci. In sem se…čeprav s težavo in zopet z mislimi, kaj mi je tega bilo, pa vendar s pričakovanjem kakšen dan je pred mano in upanjem, da bo le ta krasen.

Na gradovih po Peco sem bila letos prvič…prvič kot dejanski udeleženec gradnje, kot tudi prvič nasploh. Res se mi je dopadlo. Ko je bila ura 10 smo se prelevili v majhne otroke in se oboroženi z rokavicami, šali, lopatami in kombinezoni podali v izdelavo snežnih skulptur.

Našo skupino je sestavljalo 7 ljudi…3 punce in 4 fantje. Najbrž ni odveč povedat, da smo ble punce tam bol kot ne za okras…sej smo malo pomagale, sam fantje so se izkazali za večje strokovnjake na področju gradnje…kaj bi jih torej me pri tem ovirale;) Tako je nam pripadla vloga “stafrjev”, ko smo morale snežne bloke nekako spojiti skupaj z mešanico snega in vode, ki je učinkovala kot nekakšne beton, kot tudi vloga končnih oblikovalcev fines…raznih okenj in podobnega, poleg tega pa še vloga kuhalcev vina. Ta del se nam je v bistvu najbolj dopadel in smo se pridno grele na sončku in ob vinčeku. Meli smo se res krasno, moram rečt…

Bil je čudovit dan, sonček je sijal tako močno, da bund praktično nismo potrebovali in smo cel dan skakali naokoli v puloverjih. To se mi je zdelo super, saj sem se že na vse možne načine pripravila na to, da bom totalno zmrznila…pa nisem, niti malo.:)

Po zaključku dneva, smo si ogledali vse nastale mojstrovine…moram rečt, da so bili nekateri gradovi zares fantastični. Prav tako gre hvala nekaterim izredno zanimivim idejam (ne gradom). Jasa pod Peco se v tem času res spremeni v pravljico, posebej takrat ko pade mrak in se prižgejo bakle in svečke. Kdor si teh gradov še nikoli ni prišel pogledat mu ogled res priporočam, ker je ful fino.

Bom dodala še nekaj vizualnih utrinkov današnjega dne…potem grem pa v postlco…ja, zaspana sem:) Lahko noč!

Za mano je še en čudovit dan…pa ga sploh še ni konec.:) Take dni človek res mora imet rad…
Zjutraj smo sicer vstali zares zgodaj in se odpeljali proti Partizanki. Obetal se je zopet čudovit, sončen dan in komaj smo čakali, da se poženemo po smučišču. Razen malo os v Damjanovi riti (beri:bil je malo siten:)) smo se imeli odlično. Nastalo je tudi par fajnih fotk, ampak moramo drugič več slikat, definitivno. Upam, da nam bo zima naklonila še kaj snega, da bomo lahko tudi drug tedn še kaj smučali in bordali, ker ga je od torka kar precej očitno zmanjkalo, pa vendar je bila proga kljub vsemu super.
Smeha je bilo ogromno, sploh z Nežo sma si naredile še posebej uživantsko smuko, s postanki na toplem in prijetnem sončku.:) Mormo še it, ker je blo res fino.

Drgač pa se ni zgodilo nič kaj posebnega, popoldan sma se z Než podale še v mesto malo pohajkovat naokoli, kar je tudi čisto pasalo. Ugotavljama, da nama nikoli ne zmanjka tem za pogovor in da pravzaprav niti minute ne znama bit tiho.:) Ja, dogaja nama.:) Včeraj sma - po tem, ko sma cel dan preživele skupaj in razvile marsikatero, morda komu nerazumljivo teorijo (ki pa se je danes izredno potrdila) - zvečer morale še vsaj 2x govorit po telefonu, pa še potem bi si lahk kaj povedale. Morda je to res čisto pretiravanje, ampak men je kr všeč in predvsem smešno.:)

Kasneje zvečer pa me čaka še večerja v kitajski restavraciji s Silvijo in Zokijem. Se že zelo veselim, ker bo po moje zopet super:)

U, pa seveda ne smem pozabiti tudi na to, da sem danes prejela še rezultat zadnjega januarskega izpita, ki mi je zopet pričaral nasmeh na obraz. Ic ofišl, sreče mam več kot pameti. Nardila sem 2 od 3 izpitov in to super, tako da imam sedaj narete že 3 izpite. Super! Sicer, ko človek reče “še samo 10 mi jih ostane” ga sicer kr mal stisne, ampak mislim, da bo konec koncev vse šlo super. Vej da gov mi, torej!:)

Tako, to bi bilo to…mejte se fajn!

PS: Jutr gremo pa pod Peco delat snežene gradove…u to zna bit tut zanimivo…boh ne dej pozabit fotkiča!!!

Oči mi sicer že počasi lezejo skupaj, pa vendar se bom še trudila malo zdražti pokonci. Vedno, kadar sem doma še nekaj brkljam po računalniku, čeprav čist brez enega smisla al pa namena, da bi dejansko kaj našla. Preberem kak blog, pregledam mejle, skočim še malo na forume…in take stvari.

Ravnokar sem prebirala blog dveh korošcev, ki se te dni podita po Tajski, Kambodži, Laosu in Avstraliji….zanimivo se mi zdi, kako ljudje drugače doživljamo iste stvari. Kolikor sem recimo js uživala v Tajski vsiljivosti in kaotičnosti, toliko druge te stvari motijo…hecno res. Ko tk prebiram mal, kje vse se folk nahaja, me kr zamika, da bi spet nekam šla…ampak to je že druga zgodba, ki je zdaj ne bomo pogrevali:)

Pred parimi urami se je tu v naših koncih zgodila huda prometna nesreča…zopet je cesta terjala svoj krvni davek. Take stvari se me vedno bolj dotaknejo in postaja me vedno bolj strah. Se mi zdi da se šele zdaj nekako začenjam zavedati kako nevarne ceste pravzaprav so. Takrat, ko smo naredili izpit, smo se sami sebi zdeli največji “šefi” in smo komaj čakali, da smo kje dobili avto, pa da smo dali gas in prevozli našo preljubo Koroško po dolgem in počez….zgolj zato, da smo se sploh lahk furali. Je blo celo obdobje, ko smo se dobili…in namesto, da bi šli na drinko, smo šli na furo z avtom.:) Čist hecno, če zdej pomislim… ampak kot že rečeno, se vedno bolj zavedam resnosti in nevarnosti cestnega prometa, zato poskušam voziti bolj zbrano in umirjeno in predvideti čimveč situacij, ki bi lahko bile neprijetne. Vseh itak nikol ne morš, ker je dejavnikov tolk, da znoriš, ampak vendar. se je spet izkazalo, da je mev moj ata prav, ko mi je skos govoru:” tut če sama misliš, da si 100% voznik, je okoli tebe vsaj 5 drugih, ki 100% niso!” Žalostno, a resnično…zato je treba res poskrbet za pametno vožnjo in varen avtomobil.

Hja, tako je to…zdaj pa grem res v postlco.

Lahko noč!