Ko se tako po malem že kakšno uro spravljam pisati blog in mi pri tem prav nobena ideja ne pade v glavo in ko ob poslušanju prepevanja Neže na eno evergrinosvsko melodijo, nimam še prav nobenega navdiha, se preprosto odločim, da se bom kar usedla zraven in morda mi bodo prsti kar sami zaplesali po tipkovnici. Seveda se to ne dogaja…oz. kakor vzamem…nekaj se že dogaja, vendar resnično dvomim v produktivnost tega dejanja.
Danes sem prvič zavohala regrad v zraku…sej sploh ne vem, če sem zavestno prepričana kakšen vonj ima regrad, vem samo to, da se mi je na popoldanskem sprehodu veter prijetno ujel v nosnice in prinesel tisti tako prijetni vonj pomladi. Ja, to je bil ta vonj…ne regrad, ampak pomlad.
Kakorkoli že, pomlad imam rada…najbrž predvsem zato, ker tako diši ter zato, ker napoveduje, da se bo svet odel v lepše barve in bo vse bolj toplo. Čeprav letos res ne rabimo govorit, da nas je kaj pretirano zeblo:) Sonček ima vsak dan večjo moč, kar je super, ko se zjutraj spravim v službo, saj mi da dodatno energijo za nov delovni dan, po drugi strani, pa me je danes na sprehodu opomnalo, da pa le še ni konec zime (no ja), saj so mi ušesa zmrznila tako, da me je od tega bolela glava. Pa ka pol:)
Pomlad mam rada še iz nekega drugega razloga…ker da človeku, po zimskem dolgočasju malo več energije, ker je človek takrat malo bolj živahen, ker so čustva bolj pristna, barve bolj živahne in svet bolj vesel…:)
Kaj je drugače novega…pravzaprav nič…zopet se mi zdi, da teden tako zelo hitro teče…dneve mam zapolnjene z delom, ki se kot kaže le bliža koncu, kar čutim seveda kot olajšanje, po drugi strani pa kot novo motivacijo, k opravljanju drugih nalog. Fajn je bit pohvaljen, fajn se je počutit koristno in dobro je vedeti, da neko delo dobro opravljaš. To me veseli in mi daje še večji zagon. Res sem vesela, da končno enkrat v življenju počnem nekaj koristnega in da sem za nekaj odgovorna. I love it!
Po končanju tega projekta bo nastopil čas, da se zopet malo bolj pobrigam za fax…res sem ga malo zanemarila zadnje čase, ampak mislim, da konec koncev nisem zamudila nič pomembnega.
Ta vikend bo lep…to slutim…že petek si nameravam vzet fraj…in uživat!

Zdaj pa morm it, ker Neži nekaj dogaja in morm se prepričat, ka hudiča ji je!:D
Fajn bodite!

Zadnje čase kar naprej uporabljamo besedno zvezo “v resnici”…sploh ne vem od kod je prišla…vem samo, da se je začela nekega večera prejšnjega tedna, ko sma z nežo ob pixni pira, modrovali in premlevali neke globoke misli o ljubezni, živalih in življenju. Ali nekaj v tem smislu…
In od takrat…mislim, da se je ta besedna zveza silno dobro prijela, vsaj pri nama, ker se mi zdi, da je “v resnici” zadnje čase vsaka druga beseda. Bomo videli kako dolgo bo to trajalo, ker včasih tudi te besede niso glih primerne.:)

Ampak vseeno…danes bo to pač blog “v resnici”, ka pa čemo:

- v resnici, danes niti ne vem kaj točno bi lahko napisala

- v resnici je za mano zelo delaven vikend

- v resnici bom najbrž delala še celo noč

- v resnici sem od tega zmatrana, ampak v resnici me to nič ne moti

- v resnici mi najbrž ne bo uspelo pravočasno končat

- ampak se bom v resnici potrudla, da bi mi uspelo čimprej

- v resnici je bil vikend tudi zelo smešen

- v resnici smo bli na bowlingu

- v resnici smo spili preveč pira

- v resnici pot domov ni bila preveč zabavna

- ampak se je v resnici ne spomnem

- v resnici je bil hujši od tigra v moji glavi drug dan, občutek žalosti, da sem zamudila pasjo razstavo v Celju

- v resnici sem jo čakala 2 meseca

- v resnici sem hotla it tja in mi je v resnici še vedno žal, da nisem šla

- v resnici se mi zdi da je konec nekega obdobja, ki mi je bilo smešno

- v resnici se mi zdi, da mi je žal

- v resnici se mi zdi, da je to vse, kar sem hotela danes povedati

- zato bom v resnici rekla vsem:lahko noč

Si človek, ki ima rad živali…ali pa preprosti nisi. Čeprav če sem odkrita, slednjega ne bom nikdar razumela. Živali so v tem svetu s strani človeka grdo izkoriščane in niti pomislit nočem, kaj vse se jim godi. Ampak zakaj? Ker lahko ponudijo najbolj čisto ljubezen kar je je? Ker so na tem svetu še edina bitja, ki imajo vest, ki čutijo, ki brezpogojno ljubijo…. Ja, točno taka je stvar v živalskem svetu…brezpogojna do konca.

Ravno včeraj zvečer sma se z Nežo spustile v razmišljanje o tem, kako ljudje doživljamo živali in kako one doživljajo nas. Beseda je tekla največ o psih, saj sva obe zaprisežena pasjeljubca in v tem pogledu resnično nore na pse. Razmišljale sme namreč o tem, kako lahko nekdo ne mara psa, kako ga lahko zavrže, kako je lahko tako brez vesti, da psu ne nakloni niti prijaznega pogleda, ampak ga zgolj sovražno pogleda, češ psi so itak le ušive vreče bolh. Na živce mi grejo taki ljudje, sovražim in preziram tiste, ki nebogljene pse in mačke zapustijo ali ne premorejo dovolj ljubezni, da bi psa oz. mačko počohali po glavi in bi jim bilo morda za trenutek toplo pri srcu. Kako lahko nekdo reče, da ima rad živali, če se jim na daleč izogne in mu vso skrb za žival predstavlja to, da da živali (če se spomne) jest. Tega res nikoli ne bom razumela…

Živali ljubijo, tako brezpogojno, da ljudje tega ne bomo nikoli zmožni…čutijo tako močno, da se zdi telepatija popolnoma nepotrebna…pripadajo tako močno, da tudi če z njimi ne ravnaš prav, ne zapustijo tvoje strani…človek nikoli ne bo zmožen bit tako zvest drugemu, nikoli ne bo ljubil tako brezpogojno in nikoli ne bo oboževal svojega človeka tako, kot lahko to  naredi kužek. Ko se zazre vate s svojimi hrepenečimi očmi, ki komaj čakajo, da ugodijo gospodarju…kako lahko kdo tega ne vidi.

Tega res nikoli ne bom razumela…sama živali obožujem…preziram tiste, ki z njimi ravnajo grdo, preziram tiste, ki ne vidijo ljubezni v teh velikih očeh…preziram tiste, ki jim je vseeno…ki žival zapustijo…nikoli ni tako brezizhodno, da ne bi bilo prostora še za eno ubogo bitjece, v katerega očeh si bog.

Nič na svetu me ne naredi srečnejše, kot če mi kdo nakaže, da me ima rad, da mu dejansko nekaj pomenim…mislim, da je na tem svetu edino to tisto, kar dejansko nekaj šteje…najlepše pa je, če ti ljubezen izkaže tvoj hišni ljubljenec…naj bo to kužek, s svojimi velikimi temnimi hrepenečimi očmi, ko te z mahajočim repom pričaka in te oblizne po ušesu v znak veselja, naj bo to muca, ki zazna tvojo bolečnio, ko te človeški svet pusti na cedilu in se stisne k tebi ter ti pogleda v oči, da bi pregnala tisto kar te teži….

Živali čutijo, vedo, so zveste, predane in imajo rade…zato so to res najboljši prijatelji kar jih lahko najdeš. Read the rest of this entry »

Oh ja…so nekateri prazniki in običaji, ki dejansko majo svoj smisel in si jih vedno znova vesel. Pust je ena takih stvari, ki se je človek pač ne more kar tako naveličati. Vedno, ko napoči pustna sobota, se vsi vročični, s hrepenečim pričakovanjem večera začnemo oblačiti v najrazličnejše maske in se smejati samim sebi. To je edini čas v letu, ko se lahko prelevimo v koga drugega, ko smo lahko en večer neko drugo bitje, ko je dovoljeno, da se en večer obnašaš kot popoln bedak. Seveda mi tega praznika nikakor ne moremo kar tako izpustiti iz našega “repertoarja” in zdi se mi, da smo nad njim iz leta v leto bolj navdušeni.

Pustovanje je postalo naša stalnica. Ko smo bili mali se spomnim, da smo vedno zamaskirani sodelovali v raznih pustnih karnevalih, pa nismo vsega skupaj sploh razumeli, niti se nam ni zdelo kaj tako zelo posebnega. Ko pomislim na pust in otroštvo, me najprej preplavi neprijetn občutek strahu in hrumenje zvoncev veličastnih kurentov, ki sem se jih tako zelo bala in strah pred katerimi se me drži še zmeraj. Smešno, ampak je res…pravzaprav sem si vedno želela, da bi bila lahko enkrat za pusta kurent, da bi se lahko drugi bali mene in ne js njih… Zadnja leta, odkar smo začeli hoditi na gavde, pa je pust praktično gavda leta. Absolutno se mora odvijat v royalu, v domačem okolju, z domačimi ljudmi. Le tako je namreč možno, da pustno razpoloženje zajamemo s polno žlico in od večera odnesemo kar največ.

Letos je pustna gavda presegla vsa pričakovanja. Tako fajn se nisem imela že zelo dolgo časa. Blo je res…odlično! Prava gavda, pravi ambient, pravi pusti, prava nagrada in predvsem sami meni ljubi ljudje z žarečimi nasmehi na ustnicah. Kk naj pol človek ne uživa:)
Aja, saj res…kaj smo pravzaprav sploh bili za pusta? Mi2 s Petjo sma bile medvedka Pu-ja:), Neža je bila kabare plesalka, Nina hudiček, Damjan kavbojc, Mare pa mexikanc:).

Ker danes res nimam nekega pravega navdiha za pisat, bom rajš zaklučla in dala gr kako sliko, ki bo zihr več povedla.

Valentinovo…človek res ne ve kake občutke bi gojil do tega tako imenovanega praznika vseh srečnih in zaljubljenih. Rekla bom samo…blah, pa taki prazniki. Poserjem se na njih (grdo rečeno). Kot da se more cev svet v trenutku zavedeti, da pa ljubezen pravzaprav obstaja. Še enkrat…poserjem se na to. Ljubezen itak obstaja, ljudje se imamo radi…toliko je ljudi, ki bi jim lahko v vsakem trenutku rekla kako zelo rada jih imam…in zato res ne rabim nekega praznika, ki mi bo to zapovedal. Vse skup je samo dobro zrežirana marketinška poteza trgovcev, ki si evforično manejo roke, ko se “zaljubljenci” mrzlično podijo med policami obloženimi z raznoraznimi kičastimi srčkastimi stvarmi in kupijo kar najbolj grdo miš z rdečim srčkom, ali pa kosmat srčkast okvir za sliko. Ogabno. Moram še enkrat rečt…poserjem se na to.:))) Hehehe, zj pa že res pretiravam. V resnici mi valentinovo zares ne pomeni prav dosti, še nikoli ga nisem praznovala, niti ne vidim potrebe po tem, da ga kdaj bi…se mi zdi veliko lepše, če si s fantom najdema kakšen trenutek ali dan, ki je samo najin in si takrat izkažema še posebno naklonjenost, ali pa se dobim s prijateljicami na nek čisto nič poseben dan, ki pa ima pravzaprav ogromno težo, saj lahko tako ceniš čas, ko smo skupaj…ali kaj podobnega. Ceneni srčki in napihnjeni baloni me res ne bodo prepričali, da bi bila ta dan še posebej zaljubljena…ko čutiš pač čutiš in nihče ti ne more vsilit dneva, ko naj bi pa še posebej čutil in svoja čustva izkazal s kičastim medvedkom, na katerem po možnosti piše:”press my tummy…i love you”….(hehe…to me vedno spomne na to kaj si medvedek pravzaprav misli v tem trenutku:))) Jezni medo hihihi)

V glavnem ja…Valentinovo naj praznujejo tisti, ki jim to kaj pomeni…morda komu res…morda kdo rabi spodbudo, da izrazi svoja čustva, morda se komu utrga od sreče, ko dobi plišastega medvedka s srčkom in morda kdo prvič začuti metulčke v trebuhu, ko dobi voščilnico za Valentinovo. Privoščimo takim, v upanju, da ne čakajo celo leto na to kako bodo nekomu za Valentinovo z žarečim nasmehom na ustnicah izrekli 3 preproste besede:”Rad/a te mam!” Ah, ljudje, sej pa niso tk težke, da bi se človeku naredil cmok v grlu, ko bi jih izrekel…in morda na čisto navaden dan pomenijo več, kot pa bodo na Valentinovo kadarkoli.

Lep dan vsem še naprej, pa veselega Valentina vsem, ki praznujete!

To ni res…vsi so bolani, VSI!!!! Danes sma z Nežo cele zaskrbljene se spraševale, če bo tudi naju virus položil v posteljo in to ravno v času pusta. Ma to bi bila res silna škoda…oz, ne…ne bi bila škoda…bilo bi absolutno nedopustno!!!
Letošnja zima je res več kot odlična za razvoj in razmnoževanje raznoraznih virusov, ki se potem prenašajo naokoli hitreje, kot si sploh lahko zamislimo. Ta misel se mi ne dopade…da te nekaj tako majhnega, tako z lahkoto položi v posteljo…ni fer! Srčno torej upam, da se mi bo uspelo preživet to zimo brez vročine, glavobolov, bolečin v celem telesu in podobnih stvari.

Me je ravno prej, ko sma bile z Nežo na kosilu prešinilo, da kako je narava kljub vsemu premetena…daje nam še eno šanso, da se spravimo v red in se morda zavemo, kako zelo uničujemo svoja življenja in svoj planet. Če bi bila lani, v času ko je bila že skoraj po celem svetu razpasena ptičja gripa, tako mila zima…vprašanje kaj bi se zgodilo z nami. Pa je narava to preprečila in nam dala zadosti snega in mraza, da se epidemije niso razvile…lahko bi se res kaj naučili iz tega.

Mah, nem o tem pisala…če ne bom spet kr neki nabijala.

V resnici se prav zares veselim sobote in pusta…prvič zato, ker je pač pust in je takrat vedno smešno in fajn, drugič pa zato, ker se sploh ne spomnem, kdaj sem bla nazadnje na kaki gavdi in se mi zdi, da mi bo prav pasalo. Končno vsi vemo kaj bomo za pusta, tako da so te travme mimo in se lahko v miru pripravimo na pustovanje. Bom o tem še drugič kaj več napisala, ker danes se mi odkrito rečeno ne lubi. Sem se oglasila sam tolk, da ne bote tisti, ki to berete mislili, da sem nehala pisat. Sem opazla, da je blog kr dost obiskan, kar mi je všeč…upam tudi da je kaj za prebrat…kako mnenje pa je seveda vedno dobrodošlo.

Lep večer!

Lena

Jah tako je to…spet nam je dež zasral smučarijo. Bo treba vse skup mal prestavit, če bo sploh še kaj snega. Mam filing, da je postalo absolutno pretoplo in da ima sonce absolutno preveč moči, da bi si še lahko obetali neko ultra sneženo in mrzlo zimo. Jah, po pa nč, če nočjo. Bomo se pa s čim drugim zamotli, če s smučanjem ne.
Zdej sm bla itak 2 dni v Ljubljani, ker sem mela delo. Pa sem vsak dan z velikim veseljem odpičila nazaj domov. Ko smo enkrat kr dolgo časa na Koroškem, se tako težko prestavim zopet v Ljubljano. Težko mi je zapustit te kraje in it v mesto. Pa davč od tega, da bi mi blo tam slabo…Ljubljano mam rada in se mam lepo tam…pa vendar, na Koroškem se človek počuti tako domače in prijetno, da kr ne bi šov. Večina ljudi, ki jih poznam svojo Koroško naravnost obožuje…ne da je kaj posebnega, ampak je pa tako prijetno domača, nezahtevna, zelena in odmaknjena, da je ravno zaradi tega tako lepa. Radi mamo koroško špraho, koroške ljudi, pa čeprav včasih klejemo, ker je govoric tolk, da bi jih človek lahko rezal in če ni previden enkrat še za sebe ne bo vedel, kaj je v resnici počel in kaj ne…Eh, smešno je…in ne glede na vse, domov se bom vedno rada vračala.

Spomnim se, da smo v gimnaziji komaj čakali, da se poberemo iz tega “kmečkega sveta”, da izkusimo mesto, kjer bi se počutili tako pomembne, velike in odrasle in za trenutek pozabili na otroška leta, strgane in umazane hlače, ko smo se cele dneve podili po travnikih in gozdovih…pa vendar, že prvi meseci v Ljubljani so nas naredili v ponosne Korošce (vsaj večino izmed nas), ki v glavnem mestu ne oklevajo ampak prav ponosno, trdo in glasno povejo svoje mnenje v čistem dialektu brez da bi sploh pomislili, da česa morda kdo ne bo razumel…jah, njihov problem:)))

Včasih nisem razumela patriotizma, nisem razumela kako si lahko na nek specifičen kraj tako navezan…ampak je res…bi živela kje drugje kot na koroškem? Bi,…ampak težko. Bi živela kje drugje kot v Slovenijii? Bi,…ampak še veliko težje. Bi živela kje drugje kot v Evropi? Bi…ampak ne bi zdržala dolgo. In tako naprej…človek se pač naveže…ima rad…spoštuje…kraji se pravzaprav ne razlikujejo dosti od odnosov z ljudmi, pač pa so z njimi tesno povezani…določen kraj te povezuje z določenimi ljudmi, dogodki, stvarmi…ki jih imaš rad, ki se jim ne upaš in nočeš odrečt…brez katerih bi bil izgubljen.

Pa dosti teh globokih misli, ki res ne vem od kod so prišle…ampak so že mogle prit. Mogoče sem pa prav to hotela danes povedati:)

Kakorkoli že…lep večer vsem!:)