Tako, pa sem dočakala tudi prvo letošnje bordanje. Ko me je Damjan zjutraj zbudil in mi to predlagal, sem cela nejevoljna godrnjala, da bi js še tako zelo spala, pa vedar se ni dal pregovoriti, zato smo se odpravili v višave proti sončku.
Joj kako je bil lep dan…čisto sem že pozabila kako zelo prav uživam na bordu. Rada imam sneg, rada imam strme in urejene proge, rada drvim čimbolj hitro in brez postanka, pri tem pa se parkrat ustrašim, da me bo obupno sesulo:) Ampak me ni:) Super je bilo. Končno bomo lahko spet uživali na Partizanki, ki je par let sploh nisem obiskala, zaradi katastrofalne vlečnice, ki se mi je vedno znova zažrla v notranjo stran kolka, tako da sem trpela silne muke preden sem prišla na vrh. Letos pa se lahko pohvalijo z novo pridobitvijo - 4-sedežnico. Odlična je morm rečt. Veliko trplenja prihrani, pa tudi časa, stanja v vrsti, pa še človek se lahko gor kaj pogovori, se malo spočije in uživa v sončku. Super torej. Moramo it še kaj. V načrtu imamo sredo, upam na sonček, pol pa gasaaa:))

Druga novica tega dne je, da so se začeli kazati rezultati januarskega izpitnega obdobja. Manjka mi samo še podatek za sredin izpit, ampak kar se dveh izpitov tiče, sem bila polovično uspešna, kar pa mi je čisto všeč. Upam še na pozitivni tretji izpit, pa bom popolnoma zadovoljna:)

Vem da sem imela namen povedati še nekaj, pa se tudi pomotoma ne spomnim kaj bi to lahko bilo. Po glavi mi namreč roji toliko različnih idej in stvari, da se sploh ne znajdem…rada bi imela več denarja, rada bi mela to pa ono, študiram katere pasje razstave se bom udeležila in kdaj, ali pa kakšnega flatovskega srečanja, kar je absolutno povezano z vedno bolj gorečo željo po psu, hočem se naučiti borznega trgovanja, pa se mi po drugi strani ne lubi lotit, iščem hkrati 5 stvari na internetu, pa če dobro pomislim sploh ne vem kaj pravzaprav iščem…skratka dogaja mi.

Bom raje vse skupaj odložila za par trenutkov, poiskala kje se skriva Sušek, ki je danes nekam natakjena in nejevoljna, pa tudi približno ne vem zakaj…upam da bo jutri boljše volje. E ta muca moja mala, mislim da prihaja v puberteto!

O tem, da smo ženske z Venere in moški z Marsa, je bilo toliko napisanega, da mislim, da se sploh ne da več kaj dosti napisati. Vendar me ob vsakem takem dogodku, ko svojemu moškemu človek niti približno ne more dopovedat ene (sicer splošno zelo razumljive) stvari, ta stvar tako zelo preseneti, da vedno znova ne morem vrjeti, da sta si ženski in moški svet tako zelo različna.
Takrat me vedno prevzame taka silna jeza, da bi lahk vse skup pustila in tisti trenutek šla, samo zato, ker se mi zdi, da js govorim eno, iz mojih ust, pa kot da bi prihajalo nekaj popolnoma drugega, vsaj tako slišijo ušesa, katerim je vse skupaj pravzaprav namenjeno. Najbolj smešno pa je, da ko mislim, da sma se o neki stvari nekoč že pogovorila in nekako prišla do skupne točke, se čez nekaj časa pojavi ista stvar, samo da se tokrat o tej isti stvari spet niti malo ne strinjama:)
Ne maram občutka bit tečna, ne maram kr nekomu solit pameti, ampak skoraj vedno izpadem točno tako. Kar je pravzaprav škoda…da more človek tolikokrat zapasti v isto debato in vedno znova doživljati nek “deja vu”, da se sam sebi zazdi prekleto trapast. Vse skupaj pravzaprav niti ne bi bilo tako čudno in napačno…konec koncev se ženski in moški svet morata razlikovati, saj so prav te razlike med spoloma tako privlačne…ampak vedno je potem tako, da smo ženske tiste, ki smo “tečne”, “ne razumemo”, “nimamo prav”, smo pravi zmaji in še kaj…pa čeprav so nam že v neskončnih debatah v isti stvari na koncu vedno morali priznati naš prav. Morda imajo malo krajši spomin, morda rečejo to zgolj zato, da nas utišajo, morda sploh ne poštudirajo kaj sploh rečejo…stvar je vedno taka, da smo na koncu me tiste, ki pokamo od živcev in se nam od napetosti kravžljajo možgani, ko želimo na normalen način svojemu moškemu dopovedati, da se nekatere stvari na tak način pač ne morejo izvajat…

Pa dobro, morda bo kdaj drugače…in spet vem, da so vse ženske na istem…saj kakorkoli že moški bodo še vedno z Marsa in ženske še vedno z Venere…zato vedno, ko od kakega moškega slišim kakšno v stilu “bogi, ta in ta, njegova je pa res tečna” srčno sočustvujem s to osebo ženskega spola, saj vem, na kakšen način te stvari nastajajo. Mah, men je vseen, pa če cev moški svet govori, da sem tečna…naj me vprašajo kk je v resnici, pa jim povem, da sem še 3x bolj kot mislijo:P

Jah, Venera in Mars…tako daleč pa vendar tako blizu…Ločujejo ju kilometri in kilometri, pa vendar se nekako “najdeta” v Zemlji…Tako kot je jing-jang zaokrožen v celoto…tako se tudi ženski in moški svet znajdeta v čarobnem krogu v katerem je konec koncev le en pravi jezik…morda se nikoli ne bomo razumeli, morda bom js vedno govorila eno, on pa bo vedno razumel drugo…enkrat se bova našla…
Upanje, da moški vendarle razume tvoj jezik in da morda vajina svetova le nista tako daleč narazen, kot se je zdelo, se pokaže takrat, ko te moški sredi noči, ko ti že dolgo spiš in sanjaš o tem, kako morda nekoč Mars in Venera ne bosta tako daleč narazen, stisne k sebi in ti na uho zašepeta:” Oprosti…res te imam rad!” Seveda vse do nove takšne situacije…

Danes sem dobila en zelo zanimiv mejl…ko sem prebirala stavek za stavkom sem zraven samo nemo prikimavala in bolj ko je šel mejl h koncu bolj šokirana sem bila nad njegovo resnično vsebino.:s Kot bi nas nekdo dal na rentgen in naše misli prekopiral na papir…srhljivo res:

… za vse nas, ki smo “dvajsetintoliko”….

Imenujejo jo ”kriza prvega cetrtletja”. Zacenjas se pocutiti negotovega,
sprasujes se, kje bos cez leto ali dve, nakar se ustrasis, ko se zaves, da ne ves niti, kje si sedaj.

Zacnes se zavedati, da je nad tabo milijon stvari, ki jih ne poznas ali ki ti morda niso vsec.
Zacnes se zavedati, da je tvoj krog prijateljev veliko manjsi kot pred nekaj leti…

Opazas, da je vsakic znova tezje videti tvoje prijatelje in koordinirati urnike … zaradi razlicnih razlogov: sluzba, studij, partnerstvo, itd. in
vsakic znova bolj uzivas v tistem malem pivu, ki je izgovor za klepetanje.
Multitude niso vec ”tako zabavne” … vcasih so ti celo odvec. In
pogresas udobje sole, skupin, nenehno druzenje z enakimi ljudmi. Ampak se
zacnes zavedati, da medtem, ko so eni bili res pravi prijatelji, drugi kljub vsemu, niso bili tako posebni.

Zaves se, da so nekatere osebe pravi egoisti, da prijatelji, ki si jih imel za zelo dobre, niso ravno najboljse osebe, ki si jih spoznal, in da so nekatere osebe, s katerimi si izgubil stike, sedaj tvoji pravi prijatelji.

Smejis se z vecjo voljo, vendar jokas z vec solzami, z vecjo bolecino.
Zlomijo ti srce, ti pa se sprasujes, kako te je lahko oseba, ki si jo imel toliko rad, tako prizadela. Ali pa se zvecer ulezes v posteljo in se
vprasas, zakaj ne mores spoznati nekoga dovolj zanimivega, da bi ga lahko spoznal se bolj. In zdi se ti, da so vsi, ki jih poznas, ze leta po parih,
nekateri se ze porocajo. Kdo ve, mogoce tudi ti ljubis nekoga tako, da bi se lahko porocil z njim, vendar preprosto nisi siguren, ce se zelis in ce si se pripravljen vezati za celo zivljenje.

Obnavljas enake misli in custva in se znova in znova sprasujes, govoris s prijatelji, o istih temah, ker enostavno ne mores sprejeti odlocitve.
Zapleti in zmenki za eno noc se ti zacnejo upirati, napiti se ga in se delati idota se ti zdi resnicno neumno. Iti ven trikrat na teden se kaze kot utesnjujoce in mnozicno porabo tvoje uboge place.

Gledas svoje delo in mogoce nisi niti priblizno tam, kjer si si
predstavljal, da bos. Ali pa si isces sluzbo in ves, da bos mogel zaceti na dnu, kar te rahlo strasi.

Iz dneva v dan se poskusas razumeti, kaj bi rad imel in cesa ne. Tvoje mnenje postaja vse mocnejse. Vidis kaj delajo ostali in opazis, da jih ocenjujes in sodis bolj kot ponavadi, saj imas v glavi listo stvari, ki so zate sprejemljive in nesprejemljive.

Na trenutke se pocutis super in nepremagljiv, drugic … sam, s strahom in zmedo. Naenkrat se poskusas oprijeti preteklosti, vendar se vsakic zaves,
da je vedno bolj oddaljena in nimas druge moznosti kot iti naprej.

Skrbi te za prihodnost, najete kredite … in za tvoje zivljenje. In
medtem, ko je graditi kariero najboljsa stvar, zelis sedaj le drzati korak z njo.

Ah ja, bogi smo. Ampak vsaj to, da smo vsi na istem mi daje upanje, da pa bo itak vse ok.;)

Lep dan!

Izpiti so za mano…vsaj zaenkrat! Za oba izpita ta teden moram rečt, da niti nimam tako zelo slabega občutka. Če mi lepo rata, mam res veliko srečo…lahko bi 100% zagotovila, da mam več sreče kot pameti. Pa ja, zakaj pa ne:) No sicer pa, ne bom prehitro govorila in kaj napovedovala, ker dokler ni rezultatov itak ni nč ziher.

Danes sem prvič letos zagledala sneg…sem mislila, da si ga sploh ne želim, ampak pogled na belo pokrajino skozi okno ima vsekakor poseben čar. Vsemu da tisto skrivnostno umirjenost, milino in nekako tudi romantičnost. Profesor za matematiko v gimnaziji je vedno rekel, da je sneg fajn. Kao da je lepo, ko prekrije vso sranje izpod njega. Mislim, da je uporabil točno te besede:)

S snegom se je prvič zares spoznala tudi Suši. Js sem ji malo ponagajala in jo vrgla na “travo”, pa je mala en čas kar stala in opazovala (ta čas je bil sicer dolg le kakšno sekundo), pa vendar je delovala nad belo stvarjo kar precej presenečena…to bo še zanimivo jutri, ko se bo s tem soočala podnevi. Trenutno se ji vsekakor ne ljubi podit zunaj naokoli, raji tu v moji sobi razmetava razne papirčke, mi cota šale in ovohava kavbojke. Ravnokar si je za svoj najnovejši plen izbrala en obesek za ključe in ga ponosno nosi naokoli. Res je prisrčen mali razgrajač!:)

Upam da bo jutri lep dan…ker ni pa lepšega kot sončni beli zimski dnevi. No morda je lepši le kristalno čist dan na morju, ampak ok…zima ima svoje posebnosti in lepote. Krasno bi torej bilo, da bi me jutri zbudil sonček in da bi lahko malo uživali v zimski idili. Morda pa le…

Lahko noč…

No sicer ni še nič odločeno, ampak precej pesimistično zrem v moje uspehe na študijskem področju v januarju. Kriva sem sama, to vem, mislim da bo drugič bolje…vendar se vseskozi tolažim z mislijo, da pa nisem edina v tem, saj se letos očitno nihče ni začel učiti pravi čas in smo posledično vsi bolj kot ne panični. Ah ja, tudi tako obdobje pride…sploh pr men se to kaj rado zgodi, sploh po kaki vredu pavzi (beri Tajska), ko se mi kar ne lubi podat v učenje. Ne ne, sej bo, vse bomo zrihtali.

Danes ob petih me čaka še en izpit, ki ga že z nestrpnostjo pričakujem, saj bi rada da je čimprej za mano, ker se danes res ne počutim najbolje. Že od jutra me boli grlo in nasploh cela glava, tako da komaj držim oči odprte. Sumim tudi da mam vročino. Kako odlični pogoji za skoncentrirano glavo in trezno razmišljanje…super:)

Bomo videli kako bo, upam na čimbolje…

Am…a naj ne bi danes snežilo?:S

No po vseh predvidevanjih mi izpit ni šov ravno blesteče. Pa dobro, vsaj vem kako zgleda in na kaj moram bit drugič pozorna. Drgač je bil včerajšnji dan kar v redu in predvsem delaven, saj sem še cel popoldan na šihtu pisala eno analizo. Tako da sem bla kar vesela, da sem to stvar končala, ker me čaka zdej novo delo (učenje), ki me bo zaposlilo vsaj tja do srede in upam, da bo kaj uspeha. Ma kaj da upam, seveda bo:) Ampak se morm pa res ful co dat.

Danes ne bom dolgovezila, ker niti nimam časa. Sem se pa spomnila, da kraljice Suši že dolgo nisem omenila kaj na blogu, kaj še da bi pokazala kako velika baba je že. Še vedno je ista faca kot je bla, mislim, da prihaja v puberteto, saj jo včasih tk razganja, da človek verjet ne more.
Prdvčerajšnjim se je s svojo žogico podila po hodniku, nakar ji je žogica ušla po stopnicah navzdol…boga srota je bla tk šokirana, da jo je vrglo po dveh stopnicah navzdol, tako panično je hotela dobit žogico. Seveda se ji ni nič hudega zgodilo, je pa bila to še ena smešna prigoda za opazovalce dogodka:D

Tako, tle pe je še ena najina slikca:)

Danes, ko sem se praktično cel dan premetavala po postelji in prelistavala izpitno literaturo, so se v mojo glavo (kot ponavadi) prikradle misli, popolnoma ne v zvezi s snovjo:)
V bistvu sploh ne vem kako sem na to prišla…ampak, ker so človeške misli tako brezmejne kot je brezmejno morda samo še vesolje, so pač tudi te misli bile čisto nekaj normalnega.
Začela sem namreč razmišljati, kako čudni smo pravzaprav ljudje…predvsem ta naš “zahodni svet”, kjer vlada čas nenehnega drvenja sem in tja, pohlepa, prakično vse se vrti okoli denarja, človeški odnosi zgubljajo svoj pomen, še pristno ljubezen je težko najti, kaj šele jo živeti. Vsi skupaj smo ujeti v nek vrtinčast tok, v katerega te družba in sistem nenehno potiska vedno bolj in bolj v središča, dokler se lepega dne ne zaveš, da te je le-ta pogoltnil vase in da te nikoli več ne bo spustil iz svojega globokega grla. Kako brezveze vse skupaj…kam so šle tiste malenkosti, ki naj bi nas delale srečne, časi ko je človeški nasmeh in topla beseda še nekaj pomenil, ko so bila prijateljstva še čista in iskrena, ko je bila ljubezen igra dveh src, rož in poezije…vse to danes izginja, ker sami sebe zastrupljamo in se potiskamo vedno globje v kotel stresa, mračnih misli, živčnosti in nenehne napetosti, ki človeka neizmerno utruja.

Pa sem se potem zamislila, čemu je temu pravzaprav tako…in zakaj nekje so ljudje, ki znajo živeti drugače. Ki znajo iz malega ustvariti veliko. Ki v rumenem madežu vidjo žareče sonce. Kako zelo prav imajo! Zakaj se človek večkrat tega ne zaveda? Zakaj vsi sledimo istemu “kardelu”, ki nas vodi zgolj in samo v povprečje in dokaj klavrno življenje, kjer so druženja z znanci eno samo veliko jamranje in tarnanje, čeprav bi vse skupaj bilo popolnoma nepotrebno. Zakaj vse prevečkrat vidimo le slabe strani v vsaki stvari…zakaj moramo tu pa tam pobegnit iz sivega vsakdana (pa četudi na čisto drug konec sveta), da se zavemo kakšno srečo pravzaprav imamo???

Idioti! Katastrofa! Smeh, sreča, prijazna beseda in optimizem, bi morali predstavljati osnovno vodilo vsakemu, pa se kdo na to sploh kdaj spomne. Škoda da se ne…oz.se premalokrat. Morali pa se bi skos.

Danes je bil tak dan, ko so mi te misli krajšale čas, ko sem ugotovila, da je to tarnanje o izpitih tak bulšit, da bolš da smo kr tiho in zadržimo zase (če že), da je jamranje kk hudo je v službi (govorim na splošno) tut totaln bulšit in kot tak spet obupno nepotrebn, da so to samo stvari, ki nam bi morale predstavljati izziv, nam dajat vedno novo energijo, da bi lahko uživali ob svojem uspehu ali se učili iz svojih napak. Da je jamranje o tem kk nam je dolgčas, praktično največji bulšit od vseh…zato ker toliko stvari, kot imamo mi na razpolago za počet…don’t even get me started!!!

Res, mogli bi si večkrat vzet čas za pozitivne misli in bit srečni kaj vse imamo…srečni za prijatelje, družino, partnerja, za neskončno možnosti, ki se nam odpirajo, pa si jih ne upamo niti zamisliti, kaj  šele, da se jim bi odprli sami, za smešn večer, za premnoge skrivnosti, za neše prisrčne živalske prijatelje, za smešne prigode, neverjetne spomine in še tisoče morda popolnoma nepomembnih stvari, ki pa postanejo še kako pomembne, ko se ti zaradi njih prikaže nasmeh na obrazu.

Js sem srečna za vse to in jutri grem srečna na izpit:)

Iz globokoumnih misli, vam želim lep preostanek dneva;)

Vec je vrime da se pomirim sa svitom
i tiho (k’o da zaronim na dah),
u svemu sad mogu naci nesto lipo
i reci: “Zivote dobar ti dan!”

(Gibboni)